'Da bi me ozdravili homoseksualnosti, so me mučili z elektrošoki!'

Jeremy Gavins je Anglež, star 63 let in je gej. Šele pred tedni je premogel dovolj poguma, da je za Buzzfeed spregovoril, kako so ga pred 45 leti, leta 1972, ko mu je bilo vsega 18 let, pol leta psihiatri »zdravili od homoseksualnosti« z elektrošoki. Njegova zgodba je zastrašujoče pričevanje o sodelovanju takratne katoliške cerkve pri mučenju ljudi. Ko Jeremy danes govori o svoji preteklosti, njegovo telo občasno trzne, kot da bi mu skozi telo znova spustili električne valove. »Vsi so sovražili geje,« je novinarju dejal Britanec, ki je danes na pragu pokoja.

Jeremy je odraščal v mestecu Keighley, nekdanjem tekstilnem industrijskem središču blizu Bradforda. Obiskoval je katoliško šolo svetega Janeza Krstnika, in tisti, ki »so sovražili geje«, so bili v prvi vrsti učitelji v šoli, povečini katoliški duhovniki. Nič manj konservativni niso bili niti starši, izredno hladni ljudje, ki svojih otrok nikoli niso objeli. Poleg tega se je pri njih doma samo omemba besede »seks« dojemala kot nekaj »umazanega«, sporno je bilo celo omenjanje parjenja živali.

In »pedri«? Njegovi starši so bili globoko prepričani, da je treba vse moške, ki čutijo privlačnost do drugih moških, enostavno pobiti. Ob tem niso niti slutili, da je eden izmed njunih treh sinov homoseksualec. »Če bi izvedeli za to, bi me še isti trenutek vrgli na cesto,« je prepričan Jeremy, ki je že od 11. leta natančno vedel, da ga spolno privlačijo predstavniki istega spola. Sčasoma je spoznal fante, ki so prav tako eksperimentirali, se slačili in se dotikali, a se nikoli niso pogovarjali o tem, kaj to v resnici pomeni. Edino, kar jim je bilo jasno, je bilo dejstvo, da morajo o tem molčati kot grob.

Prva ljubezen

Pisalo se je leto 1969, ko je takrat 15-letni Jeremy v lokalni knjižnici začel homoseksualnost raziskovati kot izraz in fenomen tedanjega časa. »Ugotovil sem, da moram svoja nagnjenja zanikati. Osebnostno sem se razcepil na dva dela, ker je bil to edini način, da sem lahko preživel,« se spominja. Mladenič Jerry je tako igral ragbi in nogomet ter bil heteroseksualen, Jeremy, ki ga je ta mladenič skrival v sebi, pa je hrepenel po tem, da bi našel moškega, ki bi ga ljubil.

Čez nekaj mesecev sta se prvič poljubila, ko ju nihče ni videl, sta se držala za roke, njuna zveza se je počasi razvijala. Jeremy se je začel počutiti odlično, bil je neopisljivo zaljubljen. Potem pa je prišla velika noč leta 1972, približevala se je matura in izkazalo se je, da bosta šla vsak svojo pot, na različni univerzi. Jeremyja je skorajšnje slovo tako težilo, da je nekega dne sredi šolskega hodnika med napadom panike izgubil zavest. Učitelj, ki ga je našel, ga je odpeljal v svojo pisarno, da bi mu pomagal. Jeremy mu je v solzah preprosto rekel, da je zaljubljen in da so njegove zdravstvene težave povezane z ljubezensko bolečino. Učitelj je vztrajal, da mu dijak pojasni, za kaj pravzaprav gre. »Gre za to, da je moji ljubezni ime Stephen,« se je po dolgem prigovarjanju vendarle izpovedal Jeremy. To so bile besede, ki so mu uničile življenje. Učiteljev ton se je namreč v trenutku spremenil. »Ti si bolan. Imaš zlobno bolezen,« mu je dejal.

Priznanje je pomenilo začetek pekla

S pristojnim ravnateljem, monsinjorjem Sweeneyjem, se je učitelj dogovoril, da se Jeremy ne sme več videvati s svojim fantom in da mora vsak dan nadzornemu učitelju poročati, kaj počne, kam gre in od kod prihaja, da bi nadzirali njegovo življenje. Po treh ali štirih tednih takega režima so ga prepričali, da je resnično bolan, da je grešnik in slab človek, in to samo zato, ker je homoseksualec. Potem pa ga je ravnatelj poklical v svojo pisarno. »Dejal mi je, da me bo, če bom še naprej homoseksualec, nemudoma vrgel iz šole, da ne bom imel priložnosti maturirati. Kot drugo možnost mi je ponudil zdravljenje. Svetoval mi je, naj svojemu osebnemu zdravniku zaupam, da sem homoseksualec, pa me bo ozdravil.« Matura je bila edina priložnost, da se Jeremy vpiše na univerzo Exeter in zapusti grozljivo mesto, v katerem je živel, zato je privolil v ravnateljev predlog. Njegova zdravnica je bila prav tako konservativna katoliška vernica, ki mu je dejala, da je to »bolezen, ki se jo da ozdraviti«.

Ravnatelj šole »mu je prišel naproti«, ko mu je dejal, da ne bo ničesar povedal staršem. »Ko boš ozdravel, jim ne bo treba vedeti, da je bilo kaj narobe s teboj,« mu je dejal. Tako je Jeremyja prevzel psihiater dr. Hugo Milne, človek, ki se ga je pozneje prijel slab sloves, ko je ocenil, da je bil serijski morilec Peter Sutcliffe iskren, ko je dejal, da ga je k zločinom »nagovoril sam Bog«. Skrbno načrtovano 'zdravljenje' z elektrošoki se je začelo ravno ob začetku pisanja maturitetnih testov.  Jeremyju so ukazali, naj se sleče, ga posedli na stol pred zaslon in ga zvezali. Na zaslonu so enkrat predvajali fotografije moških, drugič žensk. Nekateri in nekatere so bili oblečeni, drugi goli. »Psihiater mi je rekel: 'Ko bom predvajal sliko moškega, bom v tvoje telo spustil elektriko, ko bo na zaslonu ženska, te bom pustil pri miru.'« V roko mu je stisnil upravljalnik in mu dejal, da lahko z njim izključi elektriko. A ob tem je zamolčal dejstvo, da upravljalnik ne bo vedno deloval.

Poleg tega mu je celo slekel spodnje hlačke, da bi videl, ali bo ob gledanju moških dobil erekcijo. Za preizkus je dobil prvo pošiljko elektrike v telo. »Jebemti,« je zastokal Jeremy, da bi opisal, kako se je ob tem počutil. Psihiatru je povedal, kako zelo ga je zabolelo. »On pa mi je odgovoril, da je to tudi njegov namen. In nadaljeval. Vsak elektrošok je trajal nekaj sekund,« se je z grozo v očeh spominjal Jeremy. »Takšne bolečine nisem izkusil nikoli. Poskušaš se umakniti, a ne moreš, ker si zvezan,« je opisal svoje občutke ob mučenju in ob tem pokazal na trzajočo roko – kot da je še vedno zvezan in skozenj še vedno seka elektrika. Na neki točki ni več imel pojma, kaj sem mu dogaja. Agonija je med plazom šokov prešla v popolno zmedo. Vneto je stiskal gumb na upravljalcu in ugotovil, da je nastavljen tako, da deluje samo na vsakih pet šokov.

Bolečina je popustila, ko so mu pokazali žensko. A to ni bilo nikakršno olajšanje, ker je imel dovolj časa samo za to, da se je zavedel obupa in panike pred novim udarcem bolečine. Vedel je, da sledi fotografija moškega in s tem še en šok. »Vedel sem, da bom dobil novo pošiljko elektrike v telo in da ne morem storiti popolnoma nič,« je novinarju pripovedoval Jeremy. Mučenje je trajalo uro in dvajset minut. Izkazalo se je, da ne bo mogel pisati testov, ravnatelj pa mu je dejal, da jih ne more izpustiti ali preložiti. Med mučenjem z elektrošoki se je zato začel 'izklapljati', refleksno uporabljati mentalno samoobrambo oziroma mentalno oddaljevanje od tega, kar se mu je dogajalo.

A Jeremy ni bil edini, ki so ga 'zdravili' na tak način. Nekaterim so kazali slike moških in jim sočasno dajali apomorfin, da bi jim šlo na bruhanje. Nekateri so od bruhanja in driske v takšnem refleksnem stanju celo umrli zaradi dehidracije. Nekatere so zdravili z elektrošoki. Izkazalo se je, da so učitelji v katoliški šoli v neposrednem stiku s psihiatri. »Popolnoma sem prepričan, da so podobne stvari počeli tudi drugim učencem, ki so imeli enaka nagnjenja, kot sem jih imel sam. Katoliški stroj je opravljal svoje delo,« je prepričan.

Sprememba metode mučenja in Stephenova smrt

Zaradi krutih mučenj je bil povsem izčrpan, zato je padel na vseh izpitih, razen na enem in ni zbral dovolj točk, da bi lahko pobegnil v Exeter. Zaradi tega je moral nadaljevati strašne terapije do jeseni, ko je znova opravljal izpite. Nekega dne je, namesto da bi šel na dogovorjeno uro mučenja, odšel do Stephenovih staršev, ki so mu dejali, da ne vedo, kje je njihov sin. Medtem ko se je zamišljen peš vračal v šolo, se je ob njem zaustavil avtomobil, v katerem je bil eden od duhovnikov, ki so ga poučevali. Očitno so ga poklicali Stephenovi starši. Duhovniki v šoli so vedeli, da bi moral biti pri psihiatru, zato ga je ta pobral in ga odpeljal v psihiatrično bolnišnico.

Tistega dne ni bil deležen elektrošokov, temveč ga je dr. Milne samo zaslišal o podrobnosti njegove ljubezni do Stephena. Že ob naslednjem mučenju je vedel, čemu so služila vsa tista vprašanja. Odpeljali so ga v prostor, v katerem je bila samo postelja, moral se je uleči, nato pa so ga znova zvezali. Nato je prišel dr. Milne in ga začel izpraševati. Kadar koli ga je vprašal kaj o homoseksualnosti, mu je sredi odgovora v telo spustil elektriko. Tudi če Jeremy ni želel odgovoriti na zastavljeno vprašanje, ga je doletela elektrika. Za povrh je nekega snežnega dne imel tudi to smolo, da je videl, kako Stephen izstopa iz avtobusa. Ob tem mu je spodrsnilo in je padel naravnost pred avtomobil, ki se mu kljub zaviranju zaradi ledu ni uspelo zaustaviti, zato je zapeljal čez ljubezen njegovega življenja in ga ubil. Ta prizor je Jeremyja povsem sesul.

Poskus samomora in večkratni živčni zlom

Zaradi vsega, kar se mu je zgodilo, ni uspešno opravil izpitov. Prisiljen je bil ostati v mestu, ki mu je povzročilo toliko bolečine. Namesto da bi se vpisal na univerzo, je Jeremy začel delati v tovarni. Odločil se je, da ne bo več molčal. Včlanil se je v gejevsko gibanje. V pubu se je ob neki priložnosti pojavil v majici, na kateri je pisalo 'Ponosen sem, da sem gej'. Čustveno in psihično uničen je postal izjemno promiskuiteten. Leta 1977 je končno znova našel ljubezen. A ta je propadla v trenutku, ko ga je med spolnim odnosom pomotoma poklical Stephen.

Stvari so se poslabšale, ko je z napredovanjem v tovarni prišel na uradniški položaj. Ni več delal z rokami in ves čas so ga preganjale misli o Stephenu, zato je dal odpoved in se zaposlil na železnici, kjer je popravljal kamnite zidove. »Ugotovil sem, da je bilo to delo zame, saj sem mislil samo na kamne,« je dejal. Sledila so desetletja, v katerih je trpel za kroničnimi bolečinami in postravmatskimi motnjami. Nekajkrat je poskušal storiti samomor. Leta 1998 je doživel živčni zlom. Sledile so terapije, med katerimi so mu zdravniki pomagali, da se sprijazni s Stephenovo smrtjo, čeprav ga je še vedno zelo pogrešal. Leta 2010 je sledil vnovični živčni zlom, ki pa je zdravnikom končno razkril, skozi kakšno trpljenje je v resnici moral iti Jeremy. Psihiatrinja Shirley je postala prva oseba po Stephenu, ki ji je lahko povsem zaupal.

Presenetljivo spoznanje ... in nov šok!

Sledilo je mučno razkrivanje in odkrivanje vsega, kar ga je mučilo več desetletij. In potem je dojel ... V resnici sploh ni videl Stephenove smrti. Mučitelji so ga enostavno tako zelo pretresli z elektrošoki, da si je um v popolni zmedi tragično smrt izmislil. Strokovnjaki so ugotovili, da je na podoben način insciniral še pet ali šest spominov na Stephena. Jeremy je oživel. Takoj se je odpravil iskal svojo najstniško ljubezen, a ugotovil, da se je Stephen 20. oktobra leta 1983 tragično ponesrečil v avtomobilski nesreči, torej 11 let pozneje, kot si je v svojih mislih naslikal Jeremy.

Kljub vnovičnemu udarcu bolečine je Jeremy tokrat ostal mirnejši. Počasi zdravi svoje postravmatske motnje in se zaveda, da se nekaterih stvari ne bo dalo ozdraviti. Upal je, da se mu bo kdo opravičil za mučenje, ali kraljevo društvo psihiatrov ali katoliška Cerkev, a se to ni zgodilo. Še danes ga preganjajo strahovi, da bo nekdo spet začel spuščati elektrošoke v njegovo telo in tako poskušal 'ozdraviti homoseksualnost'.

Koliko ljudi v Veliki Britaniji je v preteklih desetletjih doletela enaka usoda kot Jeremyja, ni znano, res pa je, da na Otoku še danes obstajajo bogate in vplivne krščanske skupine, ki zagovarjajo tovrstne načine 'zdravljenja istospolne usmerjenosti', podobne iniciative in gibanja so se pojavila tudi v Združenih državah Amerike. A konkretnih primerov mučenja ni več zaznati. Na Kitajskem pa naj bi glede na dokumentirane dokaze še leta 2015 zdravili homoseksualnost z drogami ter mučenjem z elektrošoki.