Žrtve je obglavil, nato pa ...

18. decembra leta 1948 sta se v Kalifornijskem Burbanku tajnica Clarnell Elizabeth in vojni veteran ter električar Edmund Emil Kemper II po hčerki Susan razveselila sina, ki sta ga poimenovala po očetu – Edmund. Dojenček je bil že ob rojstvu svojevrsten posebnež, saj je tehtal skoraj šest kilogramov in takoj je bilo jasno, da bo zrasel v pravega orjaka. Pri štirih letih je bil za glavo višji od vseh vrstnikov, pri osemnajstih letih le meril kar 2,06 metra in tehtal 120 kilogramov. A njegova velika pojava ljudi ni odvračala. Prav nasprotno: bil je mojster besed, zato je znal hitro pridobiti naklonjenost ljudi.

Mački je odsekal glavo in jo nabodel na palico

Kot večina serijskih morilcev, je tudi Kemper svojo ljubezen do mučenja in zadajanja bolečine odkril že v zgodnjih otroških letih. Pri desetih letih je že imel očitna sadistična nagnjenja, v transu katerih je poznal bore malo meja. Večino barbik in punčk mlajše sestre Allyn Lee Kemper je obglavil in jim odrezal roke ter noge. Kmalu mu plastika ni bila več dovolj, zato se je znesel nad domačo mačko, ki jo je živo zakopal in počakal, da je poginila, nato pa jo ponovno odkopal, ji odsekal glavo in jo nabodel na konico palice – kot neke vrste trofejo. Starejši sestri je na vprašanje, zakaj ne poljubi učiteljice, ki mu je všeč, mirno odvrnil, da bi jo moral prej ubiti.

Edovo vedenje je imelo vse značilnosti bodočega serijskega morilca. Sestri je med igro večkrat prosil, naj ga privežeta na stol, za katerega je v glavi domneval, da je električni, in nato pritisneta na namišljeno stikalo. Potem se je prevrnil na tla in se začel zvijati ter tresti, kot da bi skozenj dejansko švigali smrtonosni valovi elektičnega toka. Toda njegove družine očitni znaki brutalnosti očitno niso pretirano motili in zato se nihče ni zavzel za to, da bi otroku priskrbeli ustrezno psihološko pomoč. Namesto tega ga je starejša sestra kar dvakrat poskušala ubiti. Prvič ga je poskušala poriniti pred vlak, drugič ga je pahnila v globok bazen, v katerem bi skorajda utonil. Sicer nihče nikoli ni mogel z gotovostjo potrditi, da sta ti dve zgodnji soočenji s smrtjo imeli kakršen koli vpliv na to, da je postal serijski morilec, vsekakor pa je jasno, da s sestro nikoli nista imela prav ljubečega odnosa.

Zbežal je k očetu, toda ...

Ko je bilo Edmundu devet let, sta starša otrokom naznanila, da se ločujeta. Fanta je novica povsem potrla, saj je bil močno navezan na očeta, po razhodu pa je moral ostati z mamo, ki ga je vse otroštvo pretepala, zlorabljala in poniževala. Kemper starejši je vedel, da je njegova žena lahko popolna pošast. Ob neki priložnosti naj bi celo izjavil, da »samomorilske misije v času vojne in testiranj atomske bombe niso bile nič v primerjavi z življenjem z njo.« A kljub temu je, ko sta se ločila, bivši ženi dovolil otroke odpeljati v zvezno državo Montana, daleč stran od edinega doma, ki so ga poznali.

Mladi Ed je bil tako prisiljen trpeti v primežu nevrotične matere, odvisne od alkohola in nasilja. Nenehno ga je zanemarjala, se drla nanj in ga terorizirala. Prisilila ga je, da je spal na tleh hladne kleti, saj naj bi se bala, da bo sestrama storil kaj žalega. Nikoli ga ni objela, crkljala, odrekala mu je vsakršno pozornost, saj naj bi jo bilo strah, da bo zaradi tega postal gej. Ves čas se je norčevala iz njegove višine in mu govorila, da ga nobena ženska nikoli ne bo hotela, ker je ravno takšen kot njegov oče – edini človek, ki ga je mladenič naravnost oboževal. Po petih letih konstantnih zlorab je imel fant dovolj: zbežal je nazaj v Kalifornijo in želel ponovno zaživeti z očetom. A ta se je ponovno poročil in posvojil sina nove soproge, zato je v sinu videl grdo preteklost, ki jo je skušal pozabiti in zaživeti na novo.

Ker otroka vseeno ni mogel kar tako vrniti k materi, ga je poslal k svojima staršema Maude in Edu v North Fork. To, da ga je oče poslal živet k starim staršem, je mladi Ed dojemal kot zavrnitev in popolno izdajo. Nikakor se ni mogel navaditi na svoje novo življenje. Na babico je usmeril vso sovraštvo, ki ga je gojil do matere. Obtožil jo je, da neprestano izziva dedka – točno tako, kot je to počela njegova mama. Kmalu so napetosti v domu njegovih starih staršev eskalirale do vrelišča.

Želel je vedeti, kakšen je občutek, ko ustreli babico

27. avgusta leta 1964, ko mu je bilo vsega 15 let, se je Ed hudo sprl s svojo babico za kuhinjsko mizo, ker ga je ta prosila, naj preneha pobijati ptice na dvorišču. To ga je pognalo čez rob: pograbil je 22-kalibrsko puško, ki mu jo je dal dedek za lov in babico enkrat ustrelil v glavo in dvakrat v hrbet. Ker se je bal, da ni mrtva, jo je nato še nekajkrat zabodel s kuhinjskim nožem. A to je bil šele začetek. Mirno je počakal, da se je dedek vrnil z opravkov in tudi njega na dovozu pokončal s streli. Pozneje je dejal, da je dedka ubil samo zato, da ne bi našel svoje mrtve žene. Ker je bil mladi in neizkušen, ni vedel, kaj storiti, zato je po grozovitem pokolu poklical mamo. Ta mu je svetovala, naj pokliče policijo in počaka ob truplih. Poslušal jo je in ko so ga policisti vprašali, zakaj je umoril babico, je dejal: »Želel sem vedeti, kakšen je občutek, ko ustrelim babico.«

Preden so ga obsodili na poboljševalnico v Kalifornijskem mladinskem domu, so izvedenci psihiatrične stroke Edu diagnosticirali paranoidno shizofrenijo, in ga poslali na zdravljenje. Psihiatri so menili, da je bil umor njegovih starih staršev način, kako se je svojemu očetu maščeval za zavrnitev, materi pa za vse zlorabe. A med njegovim bivanjem v psihiatrični bolnišnici je skupina psihiatrov ponovila testiranje in ugotovila, da v resnici ni paranoidni shizofrenik, temveč presneto pameten in iznajdljiv kriminalec. Potrdili so, da je njegova osebnost motena in da je pasivno-agresiven tip človeka, prav tako pa so odkrili tudi, da njegov inteligenčni kvocient znaša kar 145. A nič od tega potem, ko so ga izpustili na prostost, ni bilo več mogoče najti v njegovi kartoteki.

Vrnitev v pekel

Ed Kemper je bil vzoren zapornik. Trudil se priti blizu osebju psihiatrične bolnišnice in pomagal opravljati psihične teste ostalih pacientov, pri katerih se je naučil, kako odgovarjati na vprašanja, da ga bodo čim prej izpusili na prostost. V bolnišnici je pridobil tudi znanje pri delu s spolnimi prestopniki. Naučil se je denimo, da je žensko najbolje ubiti potem, ko jo posiliš, saj tako ne boš za sabo pustil nikakršnih prič ali žrtev. Do svojega 21. rojstnega dneva je psihiatre uspel prepričati, da je ozdravljen, zato so ga pomilostili. Čeprav je večina strokovnjakov temu nasprotovala, je skrb zanj ponovno prevzela mama, ki se je medtem ponovno poročila in prevzela priimek Strandberg, a njena sreča ni trajala dolgo. Sledila je nova ločitev, z njo pa še več zlorab in nasilja. Ed je bil vse bolj obupan. Fantaziral je, da bi jo ubil in neke noči celo vstopil v njeno sobo s pištolo, a ni bil sposoben pritisniti na petelina.

Po nekaj letih trpljenja se je Kemper preselil k prijatelju v mesto Alameda, a ker ga je mama ves čas klicala in mu je stalno visela za vratom, pa tudi ker mu je primanjkovalo denarja, se je kmalu vrnil domov. Ker je to od njega zahteval pogojni izpust, se je vpisal v srednjo šolo. Postati je želel policist, a so ga zaradi njegove kriminalne preteklosti zavrnili. Zatem je opravljal veliko priložnostnih del, nato pa se mu je končno nasmehnila sreča in je dobil stalno službo na na kalifornijskem oddelku za transport. V tem času se je začel tudi dobivati s 16-letno dijakinjo in se po le nekaj mesecih celo zaročil z njo. A poroko je preprečila huda prometna nesreča: ko se je na motorju vračal s službe, ga je zbil avtomobil. Dobil je hude poškodbe roke in 15 tisoč dolarjev odškodnine, s katero si je kupil zastarelega rumenega Forda Galaxy letnik 1969.

Njegovo pozornost so zbudile mlade štoparke

Med vožnjo po Kaliforniji je postal pozoren na dekleta, ki so vsakodnevno množično štopala v srednjo šolo in domov. Razmišljati je začel o tem, da bi mu prav one lahko pomagale uresničiti grozovite fantazije, ki so ga spremljale že od otroških let. Zato je nabavil mučilno in morilsko orodje, kamor so spadali noži, odeje, vreče in lisice, ter začel sestavljati svoj morilski načrt. Ustavljati je začel mladim štoparkam, a kot je pozneje zaupal preiskovalcem, je brez enega samega dotika ali praske prepeljal več kot 150 mladenk, preden so ga povsem omamili njegovi vse bolj intenzivni spolni nagoni in je dejansko začel ubijati.Njegova zverinasta velikost deklet ni odvračala od tega, da prisedejo v njegov avtomobil in se nič hudega sluteče odpravijo na svojo zadnjo vožnjo.

Ed je svoje spolne in morilske nagone začel uresničevati 7. maja leta 1972. Njegovi prvi žrtvi sta bili Mary Ann Pesce in Anita Luchessa, 18-letni dijakinji, ki sta štopali na poti iz šole. Ustavil jima je in jima ponudil prevoz ter ju odpeljal na gozdno pot. Nato je Anito zaklenil v prtljažnik, Mary Ann pa v avtu nataknil lisice, ji na glavo zavezal vrečo in jo nato zabodel v hrbet in trebuh. Postopek je ponovil tudi pri Aniti, nato pa obe trupli pospravil v prtljažnik in se odpeljal do svojega stanovanja, kjer ju je razkosal, imel z njima spolne odnose, vse skupaj pa tudi pridno fotografiral. Na koncu je odsekani glavi obeh deklet odvrgel v bližnjo sotesko, dele telesa pa posebej na drugo mesto, nedaleč stran. Ko so avgusta odkrili glavo Mary Ann, so zagnali veliko iskalno akcijo, a niso našli ne glave njene prijateljice, niti njunih teles.

Obglavljene, posiljene in odvžene

Njegova naslednja žrtev je bila 15-letna korejska plesalka Aiko Koo, ki je 14. septembra po treningu plesa zamudila avtobus, zato se je odločila domov priti z avtoštopom. Kemper jo je pobral in jo, tako kot njeni predhodnici, odpeljal na gozdno pot. Tam jo je začel daviti, dokler ni izgubila zavesti. Nato jo je posilil, ejakuliral na njo in jo nazadnje ubil. Tudi njeno truplo je odpeljal domov in se izživljal nad njim, ga razkosal in na koncu zavrgel. Njenega trupla nikoli niso našli, čeprav sta si starša želela dostojno pokopati njene posmrtne ostanke. 7. januarja leta 1973 je bila na vrsti Cindy Schall, ki jo doletela podobna usoda, kot njene predhodnice.

Zaradi povečanega števila pogrešanih mladostnic, je policija štoparjem izdala številna opozorila. Svetovali so jim, naj se usedejo samo v avtomobile, ki imajo na steklu nalepko univerze. Ker je bila Edova mama zaposlena kot tajnica na kalifornijski univerzi, je njen avtomobil to nalepko imel, zato je Ed večkrat zamenjal avto z njo. Rosalind Thorpe in Allison Liu sta Kemperjevi žrtvi postali 5. februarja leta 1973, potem, ko se je hudo sporekel z mamo in je čutil neznosno potrebo po ubijanju. Verjetno je ravno zaradi tega pri njiju spremenil svoj običajni ritual in ju obglavil v svojem avtomobilu, preden je njuni trupli odpeljal na materin dom, kjer je dokončal svojo bolno igro.

Zadnji žrtvi sta bili mama in njena najboljša prijateljica

Kemper je kmalu zatem začutil, da se je dovolj izuril v ubijanju in da je čas za veliki finale. Nastopil je čas, da se maščuje za vso gorje, ki ga je moral prestati v svojem mladem življenju. V noči na 20. april leta 1973 je vstopil v sobo svoje matere: sedela je na postelji in brala knjigo. »Predvidevam, da se boš sedaj želel celo noč pogovarjati z mano,« mu je dejala. »Ne, lahko noč,« naj bi ji odvrnil sin, zapustil sobo in počakal, da je zaspala, nato pa se je vrnil, ji prerezal vrat in jo za nameček pretepel z velikimi kladivom. Tudi z njeno glavo naj bi imel spolni odnos in jo nato potavil na knjižno polico, se več kot eno uro drl nanjo, potem pa ji izrezal jezik in glasilke ter ju vrgel v smeti. Nato je posilil še materino mrtvo telo, ga skril v omaro in odšel na pijačo. Kot da se ni nič zgodilo.

A tisto noč še zdaleč ni končal s svojim morilskim pohodom. Poklical je materino najboljšo prijateljico Sally Hallett in jo povabil na večerjo. Zadavil jo je, jo obglavil, nato pa se celo noč predajal strastem z njenim brezglavim mrtvim telesom. Ko je končal, je tudi njo pospravil v omaro. S tem je bil njegov morilski pohod končan. Policistom je pustil sporočilo in se odpeljal vse do Colorda. Ker v tem času po radiu ni bilo nobenih novic o najdbi trupel, je kar sam poklical policijo in priznal, da je ubil mater in njeno najboljšo prijateljico. Policija ga najprej ni jemala resno; dejali so mu, naj ponovno pokliče nekoliko pozneje.

Policisti mu niso verjeli

To je tudi storil in prosil, da bi govoril z načelnikom, ki ga je osebno poznal. Priznal mu je umora in v avtu počakal na policiste. Aretirali so ga in ga odpeljali na zaslišanje, kjer je priznal še umore šestih dijakinj.  Soočiti se je torej moral z osmimi točkami umorov prve stopnje. Med čakanjem na sojenje si je dvakrat poskušal vzeti življenje – obakrat neuspešno. Njegov odvetnik je poskušal dokazati, da je Ed dejanja izvršil v stanju popolne neprištevnosti, a psihiatri so ugotovili, da sicer je psihotičen, a da naj bi se povsem zavedal dejanj, ki jih je storil. Kemperja so nato izprašali še pod vplivom seruma resnice in tako ugotovili, da je bil tudi kanibal: z noge vsaj ene žrtve naj bi odrezal meso, ga skuhal in pojedel.

To je Ed pozneje na sojenju sicer vztrajno zanikal, so pa na dan prišle številne podrobnosti njegovih morilskih pohodov, ki jih svojci žrtev najbrž raje ne bi slišali. Trupla žrtev je odpeljal k sebi domov, kjer jih je razkosal in imel ločene spolne odnose z odrezanimi glavami in preostalimi deli telesa, vse skupaj pa je pridno dokumentiral s fotoaparatom. V spomin na dekleta, ki jih je pokončal, je v posebni škatli shranil nekaj njihovih nohtov in zob. Glavo ene žrtve je zakopal na dvorišču, obrnjeno proti njegovi sobi in se nato večkrat pogovarjal z njo, ji govoril lepe besede in se pretvarjal, da sta par. Po številnih pogovorih z njim so psihiatri prišli do zaključka, da so bile mlade žrtve najbrž samo priprava na umor matere, ki ga je v resnici načrtoval vseh 11 mesecev ubijanja.

Kaj pa če ga pomilostijo?

Čeprav je zase zahteval smrt z mučenjem, je sodišče Edmunda Kemperja na koncu obsodilo na osem doživljenjskih zapornih kazni. Zvezna država Kalifornija je namreč ravno v tistem času začasno ukinila izvajanje smrtnih kazni. Toda namesto na najbolj strogo varovan oddelek zapora so Eda poslali v kalifornijski zvezni zapor za duševne bolnike, kjer je zaprt še danes. Tudi v drugo naj bi bil izjemno vzoren zapornik, ki pomaga organizirati in sestavljati urnike za termine zapornikov s psihiatri, posnel pa naj bi tudi več kot 5 tisoč ur avdio gradiva za slepe.

Konec dober, vse dobro, bi torej lahko rekli, a ni ravno tako. Po ameriški zakonodaji zapornik namreč lahko vsakih nekaj let zaprosi za pomilostitev, tega pa naj bi se v Kemperjevem primeru najbolj bali preživeli člani njegove družine, saj naj bi trepetali za svoja življenja. Ed je bil za znižanje kazni prvič upravičen zaprositi leta 1979, a so njegovo prošnjo zavrnili. Enako se je zgodilo tudi v letih 1980, 1981 in 1982. Nato se je zdelo, da je obupal, a je lani ponovno oddal prošnjo za pomilostitev, ki pa je bila ponovno zavrnjena. Naslednjo priložnost bo imel leta 2024 in le ugibamo lahko, kaj se utegne zgodili, če se ga sodniki usmilijo.

Izjemno zanimive dokumentarce o najhujših kriminalnih dejanjih si boste lahko od petka naprej ogledali tudi na Voyu!