Slovenija: pravo naslado je začutil šele, ko je žensko zagrabil za vrat

Pisalo se je leto 1948, ko je na Planini pri Horjulu 6. junija na svet prijokal Metod Trobec. Bil je nezakonski sin in v tistih časih je bil zaradi tega dejstva zaznamovan za vse življenje. Že kot otrok je bil vsem na poti, bil je zapostavljen, zasramovan. Mati ga je čezmerno ščitila pred okrutnim in jezikavim svetom, zato je bil močno zaprt vase in se ni družil z nikomer. Shodil naj bi zelo pozno, govoriti naj bi začel šele okrog četrtega leta. Ni imel priložnosti, da bi postal kaj posebnega, da bi postal nekdo, saj ni končal niti osnovne šole. Prijateljev ni imel, s tem pa nikogar, ki bi mu lahko zaupal.

Edina ženska, ki jo je v življenju res spoštoval, je bila njegova mati. O posebni vezi z njo priča tudi dejstvo, da sta dolga leta spala v isti postelji. Do zadnjega dne jo je vikal in ji na vsakem koraku izkazoval svojo naklonjenost. Velikokrat je poudaril, da zanj v življenju nikoli ni sijalo sonce, a da je zrasel v poštenega in dobrega človeka, ker ga mati nikoli ni učila ničesar slabega. Svoje zapostavljenosti se je zavedal. Še več, frustrirala ga je. Svojo jezo naj bi že kot otrok sproščal na živalih, saj naj bi bil znan po trpinčenju in krivolovu, čeprav je sam to ves čas kategorično zanikal.

Za okolico je Metod postal problematičen že v najstniških letih. Pri 14 letih naj bi zažgal sosedovo seno in bil za to pogojno obsojen na mesec dni zapora. Štiri leta pozneje naj bi ukradel motor, večkrat kršil zakon, kradel in lagal. Po odsluženem vojaškem roku je sprva delal pri Jugoslovanskih železnicah, nato pa je odšel v ZR Nemčijo, kjer naj bi delal v tovarni avtomobilov Porsche. Leta 1974 naj bi bojda tudi tam prišel navzkriž z zakonom, zato se je vrnil v domovino in se istega leta poročil z 21 let starejšo Štefko K. Kot je povedala pozneje, je bil tudi do nje grob in nasilen. Da bi preživljal družino, se je zaposlil v ljubljanski Metalki kot skladiščni delavec.

Kmalu po poroki je izvršil več ropov, tatvin in goljufij. Zaradi krive ovadbe in velike tatvine je bil obsojen na leto in mesec dni zapora. V tem času so pri njem opazili psihične nestabilnosti, zato so ga hospitalizirali v psihiatrični bolnici Polje, kjer naj bi ugotovili, da ima 'Ganserov sindrom'. Zdravili so ga z elektrošoki, kar naj bi pomagalo pri psihotičnih in histeričnih osebnostih. Po petih ponovitvah naj bi ga pozdravili, a njegov poznejši odvetnik Stanislav Kleb je bil prepričan, da je dolgotrajna uporaba električnega šoka povzročila možganske poškodbe oziroma mu jih je scvrla. Prav to naj bi po odvetnikovem prepričanju močno pripomoglo k temu, da je Trobec postal množični morilec.

Ko so Metoda Trobca izpustili iz zapora, je njegova soproga vložila ločitvene papirje. To naj bi ga pahnilo v primež alkohola, poigravati naj bi se začel z mislijo o spolnih užitkih z ženskami. Živel je pri materi v Spodnji Beli, ženske pa je vozil v Dolenjo vas pri Polhovem Gradcu, 17 kilometrov od Ljubljane; na kmetijo, ki jo je sicer prodal, a jo je še vedno uporabljal. V hišo, v kateri je bila tudi stara krušna peč. Trobčeva domačija je bila na samem, tik ob gozdu, precej daleč stran od prvih hiš, vsekakor pa predaleč, da bi kdor koli opazil kaj nenavadnega. Kot so pozneje povedali sosedje, ni bil ravno prijazen človek, držal se je zase in bil zelo samosvoj ter prepirljiv. Po kmetijah je kradel drva in vse, kar mu je prišlo pod prste. Videvali so ga, kako se je cele dneve prevažal z mopedom ali svojo stoenko in pogosto imel ob sebi kakšno žensko. To se jim je zdelo nenavadno, saj so ga poznali kot mračnega, mrkega in namrgodenega človeka, ki nikoli nikogar ni pozdravil. A tak vtis je očitno dajal samo v domačem okolju. Neznancem se je zdel šarmanten in privlačen gospod, ki ni imel težav žensk prepričati, da gredo z njim na pijačo.

Žrtve je posilil, zadavil, razkosal in sežgal

Med letoma 1975 in 1978 je k sebi domov zvabil, posilil in pokončal vsaj šest žensk: 18-letno Vido Markovčič, 52-letno Marjano Cankar, 20-letno Urško Brečko, 42-letno Ano Plevnik in 35-letno Zorko Nikolić, pozneje pa je priznal še umor 36-letne Olge Pajić. Njegovim žrtvam je bilo skupno to, da so bile osamljene, zato jim je laskalo, da jih je postaven moški ogovoril in jih povabil na pijačo. Povsem prostovoljno so prisedle v njegovo Zastavo 101 ali na moped. Odpeljal jih je v Dolenjo vas. Z vsemi je imel spolni odnos, vrhunec naslade pa je zanj prišel šele, ko je roke ovil okrog njihovih vratov. Vse znane žrtve naj bi posilil, zadavil, jih na mizi razkosal z motorko, jih potisnil v krušno peč, obložil s poleni, polil z bencinom in zažgal.

Pri tem naj bi šlo v prvi vrsti za zadovoljevanje spolnih potreb. Ker je vedel, da bi te ženske nasilje, ki naj bi se stopnjevalo med spolnim občevanjem, prijavile policiji, je poskrbel, da tega ne morejo storiti, so prepričani nekateri psihologi. Drugi menijo, da naj bi medtem, ko je za vrat stiskal prvo žrtev, začutil drugačno odzivanje njene ženskosti. Davljenje naj bi bila namreč preverjena kitajska metoda za povečevanje užitkov in Trobec je pri tem morda pretiraval. Sam naj bi sicer enemu od preiskovalcev zaupal, da je ženske davil zato, da so kričale, saj je le tako lahko doživel orgazem.

Čeprav je bila njegova morilska sla velika, pa vseh žensk, s katerimi je spolno občeval, ni ubil. Tako se je denimo v času, ko so mu sodili, pojavila gospa, ki je trdila, da nikoli v življenju ni imela bolj nežnega ljubimca, kot je bil Metod Trobec in da ne more verjeti, da bi zagrešil zločine, o katerih pišejo v časopisih. V njegovo past bi se sicer skorajda ujela tudi znana slovenska igralka Milena Zupančič, ki se je leta 1976 odpravila po okno v Metalko, saj so doma ravno gradili hišo. Simpatični prodajalec naj bi ji ponudil, da ji po službi sam z lastnim kombijem brezplačno dostavi kupljeno okno, v kar je igralka privolila, a so jo nato v teatru prepričali, naj lepo gesto prekliče, saj da naj bi ob dostavi zagotovo od nje zahteval denar. Le nekaj dni zatem je v časopisu prebrala, da se je o dostavi dogovarjala prav z Metodom Trobcem, ki je tudi s kombijem ženske vozil k sebi domov in jih tam umoril.

Pri vsem skupaj pa je najbolj zanimivo to, da se je kljub številnim ljubimkam leta 1978 v Dolah pri Škofljici ponovno poročil. Njegova druga izbranka je bila Slavica Mehlin, ki je ob njem zdržala le dobro leto dni. Ko so ga aretirali, je vložila ločitvene papirje, deset let pozneje pa naj bi tudi sama postala morilka. Svojemu nadlegovalcu Jožetu Cesarju naj bi tedaj 37-letna Mehlinova v čutarico namreč nalila strup. A za umor ji niso mogli soditi, saj naj bi izpuhtela v neznano.

Usodna je bila kraja kovčka

Avgusta leta  1979 je Trobec v lokalu v Mednem srečal nemškega državljana Hermana Lempenaua in mu ukradel kovček s prtljago. Tujec je dogodek prijavil policiji. Dva dni zatem je po naključju na avtobusni postaji ponovno srečal tatu in pretkani Gorenjec ga je spet pretental. Povabil ga je v avto pod pretvezo, da gresta po prtljago. Na poti ga je fizično napadel, poškodoval, mu vzel denarnico in se odpeljal. Na kraju dogodka je bil na njegovo nesrečo tudi gobar, ki je videl, da se je storilec odpeljal v rdeči Zastavi 101 z ljubljanskega območja. Na podlagi teh podatkov so Trobca še istega večera prijeli in pripeljali na policijsko upravo Kranj. Dvoma o njegovi krivdi ni bilo: našli so sledove krvi na njegovi nogavici in čevlju, pod sedežem pa še Nemčevo denarnico.

Na podlagi teh dokazov so proti Metodu Trobcu začeli voditi postopek, ki je zanj pomenil začetek konca. Preiskovalci so na njegovem domu v Spodnji Beli, kjer je živel z materjo, opravili hišno preiskavo in odkrili pravo sračje gnezdo; ženske torbice, škornje, oblačila, nakit, tudi veliko tehničnih predmetov z Metalke in pa za veliko škatlo ljubezenskih pisem. Trobec je namreč v neki reviji objavil, da išče ženske za bližnja srečanja, in očitno je bil v svojem oglasu zelo prepričljiv, saj mu je pisalo na stotine osamljenih deklet. Nič od tega v preiskovalcih ni vzbudilo posebnih sumov, ko pa so našli osebno izkaznico ene od že dlje časa pogrešanih žensk Zorke Nikolić, se je klobčič začel počasi odvijati. 

Zorkino sestro in nečakinjo so povabili v Spodnjo Belo, da bi pregledali zbrane predmete in povedali, ali je med njimi kaj, kar je pripadalo sorodnici. Nečakinja je prepoznala tetino torbico, in vprašala, kako se znašla v tisti garaži. Preiskovalci so kmalu izvedeli, da je Trobec veliko časa preživljal na sicer prodani kmetiji v Dolenji vasi, zato so se odločili, da hišno preiskavo opravijo tudi tam. Po slabih dveh urah pregledovanja so v krušni peči, v lesenem zaboju pred hišo in v gnojni jami našli ostanke kosti. Sledila je težka akcija sejanja pepela ter pranja gnojnice v gnojni jami in hlevu. Našli so devet pogačic, več drugih delov kosti in osebnih predmetov, kar je neizpodbitno pomenilo, da je bilo tu umorjenih in zažganih najmanj pet žensk.

Je bilo žrtev še več?

Vse najdeno je bilo dovolj, da so Metoda Trobca aretirali. Ko so v gnojni jami in v peči našli pomešane živalske in človeške kosti, so tudi sosedje dobili odgovor na to, zakaj se je iz njegove hiše večkrat po vasi širil smrad, kot da bi nekdo kuril čevlje. Naključje je hotelo, da je zaščitna enota milice v ometu propadajoče hiše v Dolenji vasi našla še osebno izkaznico še ene žrtve. Neimenovane ženske, ki je leta 1975 iz Grosupljega odšla v Ljubljano po nove čevlje, a se od tam nikoli ni vrnila. Trobec je priznal, da je bila to prva žrtev, ki jo je na ta način spravil s sveta, prav tako je priznal tudi umore preostalih najdenih žrtev. Nihče ne bi mogel tako natančno opisati, kako je te osamljene ženske srečal v ljubljanskih lokalih, jim ponudil pijačo in jih odpeljal v Dolenjo vas, kjer jih je pokončal ter jih nato, da bi se znebil materialnih dokazov, sežgal v krušni peči.

A priznal je vselej le tisto, za kar je policija že zbrala dokaze. Večina preiskovalcev, ki so takrat sodelovali pri primeru, je prepričanih, da je bilo Trobčevih žrtev več, a niso mogli ugotoviti kje, kdaj in kako jih je pokončal. Nihče namreč ne ve, čigava so oblačila in kosti, ki jih preiskovalci zločinov še vedno vodijo pod NN, saj niso pripadali nobeni od identificiranih žrtev. V resnici nikoli ne bomo izvedeli, koliko nesrečnic je zares končalo v Trobčevi krušni peči. O tem, zakaj je moril, nikoli ni želel govorili. To njemu ni bilo pomembno. Te ženske so imele smolo, da so bile same v osebni krizi ali stiski in so naletele na človeka, ki je to izkoristil. Tudi sicer se je ves čas preiskave in sojenja branil z molkom. Sodna dvorana je bila vselej nabito polna, a on ni reagiral na to množico. Govoril je zelo malo in večinoma ni želel niti stati na zahtevo predsednika senata.

Svojo človeško plat je v celotnem procesu pokazal le dvakrat: Prvič, ko je bila za pričo povabljena njegova mama. Takrat je Trobec vstal in ves čas njenega pričanja stal. Novinar je želel ta trenutek ujeti v objektiv fotoaparata, kar je Trobca močno vznemirilo. Ko je zaslišal sprožilec, se je obrnil in skočil čez klop, a sta ga paznika še pravočasno obvladala, da ni prišlo do fizičnega kontakta. Drugič je na dogajanje v dvorani odreagiral, ko so mu povedali, da bo moral plačati sodne stroške. Bil je zgrožen in ves čas je ponavljal, da ga o tem nihče ni obvestil. Sodni senat v Kranju mu je 25. novembra leta 1980 namreč izrekel smrtno kazen, ki je bila zadnja v Sloveniji. Ko so mu rekli, da je obsojen na smrt, sploh ni reagiral, burno se je odzval le potem, ko so mu rekli, da mora plačati nekaj več kot 12 tisoč dinarjev sodnih stroškov. Denar je očitno Trobcu pomenil največ, na kar nakazuje tudi njegovo ravnanje po umorih. Ko je žrtvam odvzel življenje, je namreč njihove stvari skušal prodati. Svoji sestri je celo dal plašč, ki je imel obrobo iz lisičjega krzna in jo prosil, naj ga proda.

Najprej smrtna kazen, nato 20 let zapora

Po izreku sodbe se je Trobčev odvetnik pritožil na vrhovno sodišče, ki je njegovo kazen spremenilo v takratno najvišjo možno zaporno kazen - dvajset let. Edina oseba, ki ga je v zaporu obiskovala, dokler ji je zdravje to dopuščalo, je bila njegova mati. Verjetno edina ženska, ki jo je kdaj v življenju cenil. Trobec je bil v zaporu sicer deležen najstrožjega režima: na svojo željo in zaradi negativnega vedenja je bil zaprt v samici, imel je samo dve uri izhoda na dan. Kratkočasil naj bi se tako, da je na sojetnike skozi okno zlival lastne fekalije in jih tako opominjal, da ni navaden kriminalec. Kljub temu naj bi bil po besedah zaporniškega psihologa izjemno preprosta osebnost, ki ji verjetno nikoli ni uspelo zgraditi sistema vrednot.

Ker je poskusil umoriti dva sojetnika, so Trobcu zaporno kazen podaljšali še za 15 let. Leta 1985 je imel nesporazum s sojetnikom Vinkom Novakom, 28. avgusta leta 1992 je poskusil umoriti Miloša Nemca. Ta je medijem pozneje povedal, da ga je napadel, ker je bil edini, ki se ga ni bal in ker ni bil kriminalec njegovega kova – zaprt je bil namreč zaradi goljufije. Trobec naj bi sicer ves čas nadlegoval sojetnike, njega pa je dobil na dvorišču v kopalkah s polnim naročjem hrane, mu prišel za hrbet in ga večkrat zabodel s pipcem. Nemec je preživel, Trobec pa je nadaljeval s svojim nasiljem in ustrahovanjem – tako med sojetniki kot med uslužbenci zapora.

Kdo skrbi za njegov grob?

30. maja 2006 si je 57-letni Metod Trobec po 27 letih za zapahi v zaporniški celici vzel življenje. Nekaj po šesti uri zjutraj je skušal paznik zapora stopiti v celico, vendar so bila vrata zataknjena. Ko so uspeli odriniti vrata, so zagledali njegovo truplo, ki je viselo obešeno na traku strgane rjuhe. Obsojenec se je obesil na ročico ventila za vodo pri WC školjki. Po neuradnih ugotovitvah naj bi samomor storil okoli četrte ure zjutraj, ker pa za seboj ni pustil nikakršnega poslovilnega pisma, ne bomo nikoli izvedeli, kaj točno ga je pripeljalo do te odločitve. Navsezadnje ga je do prihoda na prostost leta 2015 ločilo samo še devet let, kar je bilo izredno malo v primerjavi z že prestano kaznijo. Iz zapora so sporočili, da sicer nikoli ni kazal samomorilskih nagnjenj.

Kot so povedali psihologi, je Trobec na koncu najverjetneje prišel v konflikt sam s seboj. Pika na i je bila ob tem verjetno smrt matere marca leta 2006. Ko je ona umrla, ni več videl smisla, zakaj bi bi še živel, tudi tistega biološkega ne. Prav tako bi ga v smrt lahko pognal tudi napredujoč rak prostate. Zanj je to namreč pomenilo konec – navsezadnje je bil spolni zločinec. Dan pred smrtjo naj bi ga odpeljali na kontrolni zdravniški pregled v bolnišnico, a je zdravljenje odklonil. Tudi sicer se je zadnje mesece zapiral sam vase, kar naj bi bilo povezano z žalovanjem za materjo, ki je bila ključna oseba v njegovem življenju. Pokopan je bil na državne stroške v anonimni grob na pokopališču v Šentrupertu, najbolj zanimivo pa je, da njegov grob nikoli ni povsem zanemarjen in da na njem skoraj vedno gorijo sveče. Le kdo jih prižiga?