'Pošast iz Andov': v slabih petih letih zlorabil in umoril več kot 300 deklic?!

Psihologi pravijo, da prva leta življenja najbolj vplivajo na izoblikovanje naše osebnosti. Vzorce, ki smo jim priča v zgodnjem otroštvu, nezavedno ponotranjimo, zato so naša dejanja v dobi odraslosti pogosto odraz ali posledica dogodkov v času primarne socializacije. Zato ne čudi, da se je Pedro Alonso Lopez iz prijaznega fantka, ki je želel postati učitelj, razvil v brutalnega serijskega morilca s fetišem na majhne deklice. Njegov oče Midardo Reyes je bil član kolumbijske konservativne stranke med kolumbijsko državljansko vojno, imenovano La Violencia. To je bil čas, ko je bila stopnja zločinov v državi kar za polovico višja kot kjerkoli drugje na svetu. To je bil čas množičnih pobojev, uličnih obračunov med tolpami, čas masovnih obešanj in križanj.

Potem ko je se Midardo Reyes 28. decembra leta 1947 grdo sporekel s svojo soprogo, je odšel do bara, vso noč popival in se zabaval s prostitutko Benildo Lopez de Casteneda. Čez nekaj tednov ga je ta obiskala na njegovem domu in mu sporočila, da pod srcem nosi njegovega otroka. Obljubil ji je, da bo poskrbel za oba in da jima nikoli ne bo nič manjkalo. Toda 4. aprila leta 1948 je bil Reyes ubit v strelskem obračunu: uporniška mafijska tolpa se je znesla nad lokalno trgovino z živili, Midardo se je odločil posredovati, a je branjenje svojega teritorija plačal z življenjem, Šest mesecev pozneje se je 8. oktobra v mestu Santa Isabel rodil Pedro, ki je bil sedmi od kar trinajstih otrok prostitutke. 

Mama se je prodajala pred očmi otrok

Benilda se je večinoma prostituirala doma, zato so bili otroci pogosto prisiljeni prisostvovati prodajanju njenega telesa. Pedro naj bi bil večkrat priča nasilju in zmerljivkam strank nad materjo. Jezo, ki jo je ob tem občutila, je stresala na svoje potomce, jih fizično zlorabljala in jim odrekala hrano. Ti dogodki so močno zaznamovali Lopezov psihični razvoj. Ko mu je bilo vsega osem let, je poskušal mlajšo sestrico nagovoriti v spolni odnos. A še preden se je med njima kar koli zgodilo, ju je zalotila mama, ki naj bi Pedra zaradi tega nagnala od hiše. Nekateri viri sicer trdijo, da je od doma zbežal sam, a jasno je, da se je pri osmih letih znašel na cesti, popolnoma sam, brez denarja, brez podpore.

Nenadoma je postal otrok brez staršev in doma. Odpravil se je v kolumbijsko glavno mesto Bogota, kjer je postal član tolpe in začel kaditi basuco, nečisto obliko kokaina. Povsem obupanega ga je v eni izmed zakotnih ulic nekega dne našel neznanec in mu ponudil streho nad glavo ter prenočišče. Lopez je povabilo sprejel, moški pa ga je odpeljal v zapuščeno stavbo in ga spolno zlorabljal. Na srečo mu je v trenutku pedofilove nepazljivosti uspelo pobegniti, a postal je paranoičen in prestrašen. Čez dan se je skrival pred ljudmi, ki so hodili po ulicah, ponoči je povsem sestradan oprezal za kakšnim koščkom hrane.

Ko je bilo Pedru 10 let, je na ulicah Bogote padel v oči starejšemu ameriškemu paru. Ko sta ga videla razcapanega, sestradanega in prestrašenega, se jima je zasmilil, zato sta ga odpeljala na center za socialno delo in se tam dogovorila, da ga sprejmeta v svoj dom. Ker sta mu želela ponuditi lepšo prihodnost, sta ga vpisala v šolo za sirote, saj sta se bala, da bi bil v običajni šoli tarča zmerljivk in zbadljivk. A v hramu učenosti naj bi Lopeza pri 12 letih fizično zlorabil eden od učiteljev, zato je znova zbežal. Takrat naj bi si obljubil, da se bo maščeval za vse svoje trpljenje in uničeno otroštvo.

Zlorabe so se nadaljevale tudi v zaporu

Kmalu zatem se je Pedro začel ukvarjati s krajo in preprodajo avtomobilov. Posel se je izkazal za izjemno donosnega, a je bil tudi zelo tvegan. Pri 21 letih ga je pri nelegalnem početju ujela policija in ga strpala v zapor. Med prestajanjem kazni je bil znova zlorabljen: tokrat je postal žrtev štirih sojetnikov, obsojenih posilstva. A tem Lopez ni ostal dolžan; obljubil jim je maščevanje in nanje prežal toliko časa, da je tri med njimi ujel na samem in jih enega za drugim pokončal s provizoričnim nožem. Za umore svojih napadalcev je dobil samo dodatni dve leti zapora, saj so mu kot olajševalo okoliščino upoštevali napad v samoobrambi.

Zaradi stalno ponavljajočih se zlorab je jeza v njem začela dosegati vrelišče. Obljubil si je, da nikoli več ne bo dopustil, da bi kdo nad njim izvajal nasilje. V zaporu je imel čas soočiti se s svojo preteklostjo in naraščajočim sovraštvom do matere. Vse bolj so na plano silile tudi njegove spolne potrebe, zato je paznikom večkrat plačal za pornografske revije. Ko so ga izpustili na prostost, je odšel v Peru in začel oprezati za deklicami, starimi od 8 do 12 let, običajno iz lokalnega okolja z omejenimi finančnimi sredstvi. Zvabil jih je na samo, jih posilil in nato umoril.

Sončni vzhod ga je vzburjal

»Žrtve sem iskal na ulicah in tržnicah. Morale so biti dobre deklice s prikupnimi in nedolžnimi obrazi, take, ki pridno ubogajo svoje mamice. Včasih sem za katero oprezal tudi dva ali tri dni ter potrpežljivo čakal na trenutek, ko bo ostala sama. Dal sem jim kakšno darilo, na primer ogledalce in jih pod pretvezo, da jim bom dal darilo tudi za njihove mamice, zvabil na samo. Nato sem jih odpeljal do tajnega skrivališča, kjer jih je čakal izkopan grob. Včasih so v njem že bila trupla preteklih žrtev. Ves preostanek dneva in vso noč sem jih miril, ob zori pa jih posilil. Sončni vzhod me je vzburjal. Prisilil sem jih v spolne odnose in jih sredi akta začel grabiti za vrat. Medtem ko je sonce vzajalo, sem jih posiljeval in obenem davil,« je v enem zadnjih intervjujev zaupal novinarju National Examinerja.

»Ponavadi je trajalo približno 15 minut, da so umrle. Bil sem zelo pazljiv. Dolgo sem ostal ob njih, da se prepričam, da so res mrtve. Z ogledalom sem preverjal, ali so res prenehale dihati. Včasih sem moral katero še enkrat ubiti. Nikoli niso vreščale, ker niso pričakovale, da se jim bo zgodilo kaj hudega. Bile so nedolžne. Moje male prijateljice so imele rade družbo, zato sem pogosto v isti grob zakopal po tri ali štiri in se hodil pogovarjat z njimi. A ker mi niso odgovarjale, sem se kmalu začel dolgočasiti in sem se odpravil po novo žrtev,« je v pogovoru med prestajanjem kazni novinarju zaupala 'Pošast iz Andov'.

Skoraj bi mu sodili Indijanci

Nekoč ga je pri ugrabitvi neke devetletne deklice zasačilo pleme Indijancev iz skupnosti Ayachucos. Odločili so se, da mu sodijo po plemenskih zakonih ter ga živega zakopljejo. Gotovo smrt je preprečil ameriški misijonar, ki je predstavnike plemena prepričal, da so ga predali perujski policiji. Ta ga je kot tujega državljana takoj deportirala v rodno Kolumbijo, ne da bi resnično preučila zločine, ki so mu jih očitali domorodci, in pozive, da je nevaren za družbo. A Lopez ni dolgo zdržal doma. Že čez nekaj tednov je odpotoval v Ekvador, kjer so nenadoma začela izginjati dekleta, stara od 8 do 13 let. »Rad sem imel deklice v Ekvadorju, saj so bile bolj prijazne in so hitreje zaupale, prav tako so bile bolj nedolžne,« je povedal med priznanjem svojih zločinov.

Policija je brez obširne preiskave dogodkov zaključila, da so na delu verjetno trgovci z belim blagom, ki deklice ugrabljajo in jih prodajajo kot spolne sužnje. V sporočilu so zapisali, da bodo v bodoče pozorni na nenavadne dogodke na ulicah. Družine so poskušale zato same najti svoje punčke in so dajale novice o izginotjih v časopise. Ko so aprila leta 1980 poplave po obilnem deževju naplavile trupla štirih deklic so ekvadorske oblasti spoznale, da je na delu serijski morilec. Lopeza je istega leta pri delu ujela prodajalka Carlina Ramon, ko je poskušal z nabito polne tržnice v pokrajini Ambato ugrabiti njeno hčerko. Nemudoma ga je prijavila policiji.

Za 110 umorov 16 let zaporne kazni

Ko se je Lopez znašel v priporu, je najprej zavrnil sodelovanje z oblastmi, dokler ga v past ni dobil lokalni pastor Cordova Gudino, ki so mu ga pod krinko nastavili za sojetnika v priporni celici. Ko je pridobil Lopezovo zaupanje, je Gudino takoj dobil njegovo priznanje, vključno s podrobno opisanimi kraji, kjer je svoje žrtve odvrgel ali zakopal. Policija ni mogla verjeti njegovemu bizarnemu pripovedovanju, zato se je Lopez ponudil, da jih odpelje do njihovih grobov. Naleteli so na grozljiv prizor: v več grobovih so našli posmrtne ostanke vsaj 53 deklic, kar je bil več kot očiten dokaz krivde zločinca, ki ga je javnost poimenovala 'Pošast z Andov'.

Pedra Alonsa Lopeza so na podlagi zbranih dokazov in njegovega priznanja obtožili 110 umorov mladoletnih oseb. Sam je sicer trdil, da je v Ekvdorju umoril vsaj 110, v Kolumbiji okrog 100 in v Peruju nadaljnih 100 deklic, a za umore v Peruju in Kolumbiji mu ekvadorske oblasti niso mogle soditi. V svojem priznanju je povedal, da je žrtve včasih prisilil, da so si same izkopale grobove, spet druge je odnesel do grobišč, ki jih je izkopal sam. 31. julija leta 1981 je bil takrat 33-letni Lopez spoznan za krivega 57 umorov deklic in obsojen na 16-letno zaporno kazen. Zaradi takratne ekvadorske zakonodaje je bila to najvišja možna kazen, kar je izzvalo ogromno ogorčenje javnosti. Ekvador je pozneje spremenil svojo najvišjo zaporno kazen za 25 let, a na Lopeza to ni več imelo vpliva.

Lopez nikoli ni pokazal niti kančka obžalovanja za svoje zločine. V pogovoru z novinarjem Ronom Laytnerjem, opravljenim med prestajanjem zaporne kazni, je dejal, da se bo, če in ko bo znova prišel na svobodo, z veseljem vrnil k svojemu poslanstvu – ubijanju otrok. Dejal je, da je zadovoljstvo, ki ga občuti ob tem, ko deklice posili in ubije, močnejše od vsakršnega obžalovanja in in občutka za to, kaj je prav in kaj narobe ter da že sanja o dnevu, ko bo znova kakšno punčko držal za vrat in iz nje stiskal zadnje znake življenja. »Jaz sem človek stoletja. Nikoli ne bom pozabljen,« se je pohvalil novinarju. »Trenutek smrti je presunljiv in vznemirljiv. To lahko razumejo samo tisti, ki so že kdaj ubijali. Ko me bodo znova izpustili na svobodo, bom znova občutil ta trenutek,« je povedal Lopez, ki je za vsako otroško življenje, ki ga je vzel, v zaporu prebil vsega slab mesec dni.

Izpuščen in deportiran

31. avgusta leta 1994 so Lopeza po 14 letih zaradi vzornega vedenja izpustili iz zapora Garcia Moreno. Le uro zatem so ga znova prijeli in ga na podlagi mednarodne tiralice deportirali v Kolumbijo, kjer so mu oblasti sodile za nek 20 let star umor. A v procesu sojenja so ga razglasili za neprištevnega in ga leta 1995 poslali na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico. Feburarja leta 1998 so oznanili, da je ozdravel in ga po plačilu varščine, ki je znašala vsega 50 ameriških dolarjev (okrog 43 evrov), izpustili na svobodo. Ozdravljeni duševni bolnik je najprej obiskal mamo in od nje zahteval svoj delež dediščine. Ker je zaradi starosti morala prenehati s prostitucijo, ni imela nikakršnih prihodkov in je bila povsem obubožana. Sin je povsem ponorel, iz hiše odpeljal posteljo in fotelj, edina dva kosa pohištva, ki ju je mati imela in ju prodal na ulici. Izkupiček od prodaje je pospravil v žep in izginil, saj mu je prišlo na uho, da ga povezujejo z novim umorom.

Kaj se je zatem zgodilo s Pošastjo z Andov, ne ve nihče. Številni domnevajo (in potihem upajo), da je kakšna tolpa vzela zares katero izmed mnogih razpisanih nagrad na njegovo glavo in da je Pedro Alonso Lopez mrtev. A če mu je uspelo ubežati vsem sovražnikom in je še vedno živ, skorajda ni dvoma, da se je znova  vrnil na stara pota in da v zakotnih delih katere izmed držav Južne Amerike še danes veselo ugrablja ter pobija nič krive deklice.