Kokainski kralj, ki je oboževal mladoletnice

Pablo Emilio Escobar Gaviria se je rodil 1. decembra 1949 v mestu Rionegro v Kolumbiji kmetovalcu Abelu de Jesusu Dari Escobarju in učiteljici Hermildi Gaviria. Bil je tretji izmed sedmih otrok družine nižjega srednjega razreda in že kot majhen fantek je nakazoval, da si želi obogateti. Družini in prijateljem je ambiciozno zatrjeval, da bo nekoč postal predsednik Kolumbije, a se je v najstniških letih njegova pot obrnila v povsem drugo smer. Začelo se je z manjšimi prekrški na domačih ulicah (prodajo lažnih loterijskih listkov in ponarejenih cigaret), nadaljevalo pa s krajami nagrobnih spomenikov, ki jih je obrusil in preprodajal tihotapcem v Panamo.

Od katrce do boeinga 727

Kmalu zatem je ugotovil, da spomeniki niso ravno donosen posel, zato se je začel ukvarjati s krajami avtomobilov. Študija na avtonomni latinskoameriški univerzi zaradi pomanjkanja denarja ni končal, je pa v zgodnjih 70. letih prejšnjega stoletja odkril nov vir bogastva: začel je delati za tedaj največjega kolumbijskega tihotapca mamil Alvara Prieta. V Boliviji in Peruju je začel kupovati surovino, jo doma predelovati v čisti kokain in preprodajati v Združene države Amerike. In ravno na ta način je uresničil svojo otroško željo: obogateti pred 22. letom starosti.

Svetovno slavo si je Pablo Escobar pridobil s prekupčevanjem kokaina in morilsko okrutnostjo, saj velja za najsmrtonosnejšega kriminalca svojega časa. Sredi sedemdesetih let je njegov kartel postal eden največjih na svetu. V ZDA je pretihotapil tudi do 80 ton kokaina na mesec. Začel je s katrco, ki so jo pozneje zamenjala letala. Pilot, ki je tihotapil kokain, je lahko na dan zaslužil tudi do pol milijona dolarjev, odvisno od količine kokaina, skritega v gumah. Pozneje je premogel celo floto tihotapskih ladij, podmornic in letal, med katerimi je bil tudi boeing 727.

Poroka z mladoletnico in kup ljubic

Leta 1976 se je Pablo Escobar poročil s takrat 15-letno Mario Victorio Henao. V zakonu sta se jima rodila dva otroka: sin Juan Pablo in hčerka Manuela. A narko kralj je bil znan po svojih skokih čez plot. Še posebej naj bi ga privlačile mladoletnice, za katere je z veseljem prirejal dirke golih žensk po njegovi posesti. Zmagovalki je predal ključe športnega avtomobila, zadnjo pa so pobrili do golega in ji v usta silili mrčes. Še bolj privlačen za nežnejši spol je postal leta 1982, ko je bil na presenečenje mnogih izvoljen za poslanca v kolumbijski kongres. Ena izmed njegovih ljubimk, Virginia Vallejo, se je po njegovi smrti podrobno razpisala o njuni romanci. Pojasnila je, da sta se spoznala leta 1982, ko je bil on mladi kongresnik z velikimi političnimi ambicijami, poreklo njegovega bogastva pa je bilo za javnost takrat še velika neznanka.

V trenutku, ko sta se spoznala, je bila Virginia v razmerju z drugim moškim, od katerega se je že dalj časa želela ločiti zaradi, kako ironično, njegove odvisnosti od kokaina. Slavna televizijska voditeljica je bila navajena znanstev z elito in dvorjenja privlačnih moških. A Escobar jo je povsem očaral. To mu je tudi priznala in v isti sapi dodala, da njen bivši soprog ne želi podpisati ločitvenih paprijev. Escobar ji je obljubil, da bo zadeva rešena v 48 urah. Ločitveni papirji so bili podpisani že naslednje jutro »Danes zjutraj nas je poklical vaš soprog. Bil je obupan, dejal je, da mora do poldneva podpisati ločitvene papirje, sicer bo umrl,« je Virginiji naslednje dopolne po telefonu zaupal odvetnik.

Pokazal ji je, kako naj se ubije

In tako je bila Virgina svobodna ter pripravljena na romanco s poročenim Pablom. V letih, ki sta jih preživela skupaj, je bila zaradi narave svojega dela pogosto tarča lažnih govoric, strahu in korupcije, ki so bili sestavni deli Escobarjevega življenja. A občudovala je njegovo pot od paranoičnega begunca do bogataša in najbolj iskanega človeka na svetu. Verjetno bi imela podobne občutke večina žensk, če bi jih, tako kot je njo, z zasebnim letalom poslala nakupovat v New York z več tisoč dolarji gotovine v žepu. Kljub jasni naklonjenosti, pa nikoli ni izrazil interesa, da bi se ločil od svoje soproga Victorie.

Kljub temu je bil njegov odnos z Virginio globlji od tistega s preostalimi dekleti, saj je bila seznanjena s podrobnostmi njegovih poslov in je poznala ljudi, s katerimi je delal. A ta vrsta zaupanja je imela svojo ceno – vedela je stvari, zaradi katerih je bila v življenjski nevarnosti. Da bi jo zaščitil, ji je Escobar nekoč podaril pištolo s svojima inicialkama. »Naučil te bom, kako se ubiti tako, da boš mrtvavna mestu. Če te ujamejo, te bodo mučili in te na koncu vseeno ubili,« jo je opozoril Escobar in dodal, da je zato v takem primeru zanjo bolje, če si bo pred njihovimi očmi sodila sama. »Pokazal mi je, kaj moram narediti, kam postaviti prst in kam točno nastaviti cev pištole,« je napisala v knjigi spominov.

Svoj del denarja so dobile tudi podgane

Escobar je v svojih najboljših časih na teden zaslužil po 240 milijonov dolarjev (219 milijonov evrov). A ker so v kartelu poslovali z gotovino, je bilo težko vzdrževati tolikšno količino denarja. Na mesec so samo za elastike, s katerimi so spenjali bankovce, porabili 2.500 dolarjev (2.282 evrov). Denar so skladiščili na različnih lokacijah, v lopah, skladiščih, zidovih hiš. Pri tem so morali računati na to, da bodo del denarja izgubili. Po navedbah Pablovega brata Roberta Escobarja so vsaj deset odstotkov bankovcev pojedle podgane ali pa jih je uničila voda.

Ko je bil Escobar izvoljen v kolumbijski kongres, je dobil diplomatski potni list in imuniteto. Tako je prosto potoval v ZDA in kupoval stanovanja po Miamiju. Doma pa sta podkupovanje in ustrahovanje postala sestavni del politike. Toda leta 1983 je Kolumbija začela preganjati izvoznike kokaina in jih izročati ZDA. Escobarju so tako odvzeli poslanski sedež in imuniteto. Ko je dojel, da nima nikakršnih možnosti, da bi postal predsednik Kolumbije in ob vse bolj intenzivnih prizadevanjih Združenih držav, da bi ga dobile v svoje roke, je svoj bes spustil s povodca.

Eksplozije avto bomb, umori sodnikov, politikov, policistov in civilistov so postali dnevna stalnica. Njegov cilj je bila klavzula o neizročitvi narko kraljev v zameno za opustitev trgovine z drogo. Escobarjeva pobuda je zahtevala življenja treh kolumbijskih predsedniških kandidatov, generalnega pravobranilca, številnih sodnikov in več kot tisoč policistov. Poleg tega je leta 1989 naročil tudi bombardiranje kolumbijskega letala, v katerem je umrlo več kot 100 ljudi. Njegov kartel je v letih 1989 in 1990 prevzel odgovornost za kar 300 terorističnih akcij, med katerimi je umrlo veliko nedolžnih.

Pablo Escobar je bil res odgovoren za smrt na stotine uradnikov ter na tisoče nedolžnih civilistov, ki so se ob napačnem času znašli na napačnem kraju. A bil je tudi dobrotnik, ki ga je velik del revnih Kolumbijcev častil skoraj kot boga. Del svojega bajnega bogastva je namreč porabil za to, da je v revne četrti napeljal vodo, zidal ter opremljal šole in stanovanja. Gradil je nogometne stadione in športne dvorane, sponzoriral mladinske nogometne šole, gradil bolnišnice, šole in celo cerkve. Revnim je metal drobtinice, zaradi česar so ga imeli za svetega.

V enem večeru je zakuril dva milijona dolarjev

Sebi je postavil palačo Los Napoles na 3000 hektarjih ob reki Magdaleni. Šest bazenov, zasebno letališče, hiše za uslužbence in do sto gostov. Kakšen odnos je imel do denarja, je leta 2009 v intervjuju za The Telegraph opisal njegov sin Juan Pablo Escobar. Ko so bili na begu, je družini nekega večera namreč kar zakuril z bankovci, da jih ne bi zeblo. V enem večeru je skuril za dva milijona dolarjev (1,8 milijona evrov) bankovcev. Tudi Virginia je vsa njegova hudodelstva iz ljubezni tolerirala. Vse dokler Escobar ni naročil uboja takratnega kolumbijskega pravosodnega ministra Rodriga Lare.

Njegova smrt je šokirala celoten narod, država pa je sklenila, da bo Esobarja izročila Združenim državam Amerike - v kolikor ga ujamejo živega. Lov na Escobarja je tako postal vse bolj odločen. Virginia je začela dobivati grozilne telefonske klice, mediji pa so vse pogosteje pisali o njenem odnosu s krajem kokaina. Vse to je pripeljalo do tega, da je izgubila službo. Zaradi intenzivnega pritiska oblasti je Escobar postajal vse bolj brutalen, Virginijina čustva do njega pa so se zaleka vse bolj hladiti. Začetek konca se je zgodil konec leta 1985, ko je gverila M19, ki jo je financiral Escobar, zasedla kolumbijsko palačo pravičnosti ter kot talce zajela 25 sodnikov in na stotine civilistov. Posredovala je kolumbijska vojska, boj pa se je končal s 40 mrtvimi. Uničenih je bilo šest tisoč kriminalnih spisov, tudi tisti, ki so ga vodili proti Escobarju.

»Čez noč sem ga prenehala ljubiti«

»Začela sem se spraševati, ali je človek, za katerega sem mislila, da je najpogumnejši na svetu, postal največji strahopetec med vsemi temi čudaki. Spremenila sem telefonsko številko in prestrašena sklenila, da Escobarja ne bom videla nikoli več v življenju. Čez noč sem ga prenehala ljubiti,« je o svojih spominih zapisala Virginia. Escobar je, kot trdi ona, postajal vse bolj nesramen in okruten, zato je živela v stalnem strahu zaradi vsega, kar je vedela o njegovih poslih. Vse do 19. junija 1991, ko se je vdal. Toda pod pogojem, da ga oblast ne preda ZDA. Odslužil naj bi petletno zaporno kazen in odkorakal kot svoboden človek.

Zapor si je zgradil sam

Kazen je prestajal v »Katedrali«, zaporu, ki ga je dal v bližini Medellina zgraditi sam. Po svojem okusu. V zavodu, ki se ga je kmalu oprijelo ime Hotel Escobar, so bili nogometno igrišče, slap, na strehi je bil teleskop, da je lahko gledal v sobo svoje hčerke, ko se je z njo pogovarjal po telefonu. Bolj kot na zapor je ta ustanova spominjala na hotel s petimi zvezdicami. Z njim so bili telesni stražarji, gostje so prihajali na bučne zabave z lososom in kaviarjem, se v drogeraški ekstazi namakali v džakuzijih ter z lepotnimi kraljicami spali na vodnih posteljah. V Escobarjevi videozbirki so bili trilogija Botrov in pornografski filmi, posneti prav tam. Toda v udobju je užival le leto dni: v strahu, da ga bodo izročili ZDA, je leta 1992 pobegnil.

Agentje CIA so šele nato naleteli na ves inventar unikatne ječe. Imperij je vodil po telefonu in radijskih postajah, v posebnem prostoru je bil shranjen arzenal avtomatskega orožja. Našli so celo kovinske obročke za golobe pismonoše, na katerih je pisalo »Pablo Escobar/Strogo varovan zapor/Envigado«. CIA je izdelala profil svoje debelušne, 1,67 metra visoke tarče rjavih oči in črnih las. Vedeli so, da Escobar kljub ekstremnemu egocentrizmu ni norec. Znal se je odlično prilagajati okoliščinam, vendar hkrati ni zmogel prenašati frustracij, tekmovanja, izzivov lastni avtoriteti. Kadar je nasilen, je zapisala CIA, je neposreden in neusmiljen, brez vsakršnega obžalovanja.

Medtem je 3000 policistov preiskalo vsak kotiček širše okolice, da bi ga našli. Pridružila se jim je tudi vigilantska skupina Los Pepes. Požigali so Pablove dvorce in luksuzne avtomobile ter metodično pobijali odvetnike, bankirje, pralce denarja, ubijalce in sorodnike. Escobar je bil čedalje bolj sam in osamljen, v skrbeh za najdražje. In prav ljubezen do družine ga je stala glave. 2. decembra 1993 so lovci ob oknu neke dvonadstropne hiše v Medellinu zagledali zaraščenega Escobarja, ki se je po mobilnem telefonu pogovarjal s sinom.

Kokainski kralj je umrl, kakor je živel. Krvavo. Na strehi sta ga dohitela dva od brezštevilnih strelov – eden ga je zadel v stegno, drugi v hrbet. Zadnji je šel naravnost skozi njegovo desno uho. Iz neposredne bližine, kakor so pokazale fotografije in obdukcija. Zasledovalci niso o tem vedeli nič. Prav zato je še kako verjetna teorija Escobarjevega brata Roberta, da si je narko kralj v resnici sodil sam. Podobno kot je naročil svoji ljubici Virginiji, tudi sam ni želel tvegati mučenja v ameriških zaporih, zato naj bi si kroglo v glavo pognal kar sam. Njegovega pogreba se je udeležilo 25 tisoč ljudi. "Mojega brata so ljubili in se ga bali. Tisoči so prišli na njegov pogreb, tisoči pa slavili njegovo smrt," je takrat zapisal Roberto Escobar.

Malo pred Escobarjevo smrtjo je njegova družina neuspešno iskala azil v Nemčiji in Veliki Britaniji. Nikjer jih niso hoteli vzeti, zato so se na koncu naselili v Argentini. Po smrti so morali s konkurenčnim narkokartelom iz Calija skleniti sporazum in mu v zameno za to, da jih pustijo živeti, prepustiti vse premoženje. Juan Pablo, ki se je po očetovi smrti preimenoval v Sebastiana Marroquina in v Argentini doštudiral arhitekturo, je z materjo hodil na pogajanja. »Prositi smo jih morali za naša življenja. Vedeli so za ves denar in premoženje mojega očeta in nam jasno pokazali, da nas bodo umorili, če vzamemo samo en kovanec. Nič nismo vzeli s seboj, tako smo si rešili življenje. Mene pa je to osvobodilo in šele od takrat lahko rečem, da sploh živim.«

Z očetom je, kot je povedal v intervjuju ob izidu dokumentarca o očetu leta 2010, že zdavnaj opravil in mu niti na misel ne pride, da bi ga zagovarjal. Še več, naravnost pove, da je bil še mnogo bolj krvoločen, kot si ljudje sploh lahko predstavljajo. »Ko je umrl, sem bil star 16 let. Nisem bil več otrok in vedel sem, s čim se ukvarja. Povedal mi je, da je preprodajalec z mamili in velik lopov. Ko so nekoč po televiziji predvajali nekaj o spopadu v kartelu, se je mimogrede, ne da bi se mu zatresel glas, pohvalil, da je on to organiziral in sodeloval v strelskem obračunu. Potem smo se še nekaj časa pogovarjali o tem. Moj oče je bil trgovec s smrtjo in je teroriziral vso državo. Kriv je za ogromno smrtnih žrtev, ki si po vsem tem zaslužijo spoštovanje. Ne pa da ljudje mislijo, kako kul je biti preprodajalec z mamili, in me prosijo, ali bi jim o tem lahko kaj povedal in jim pomagal,« je povedal Sebastian, ki je danes motivacijski govorec in v prostem času izdeluje majice z Escobarjevim likom, dobiček pa izplačuje sorodnikom žrtev očetovega terorja.