Ko je ugotovil, da posiljene ženske lahko spregovorijo ...

Moses Sithole velja za enega najhujših serijskih morilcev v zgodovini Južne Afrike. V svoji nekajletni morilski 'karieri' je pokončal na desetine žensk, še več jih je posilil. In tako kot pri večini serijskih morilcev, tudi on morda ne bi postal pošast na dveh nogah, če ga ne bi močno zaznamovalo že rano otroštvo. Rodil se je 17. novembra leta 1964 Simonu in Sophie Sithole v revni pokrajini Vosloorus blizu Boksburga v Južnoafriški republiki. Prva leta življenja so bila verjetno najsrečnejše obdobje v njegovem življenju. Preživel jih je ob igri s svojimi štirimi sorojenci, s katerimi so se podili po okoliških travnikih in zganjali norčije.

Družinske idile je bilo konec, ko je bilo fantku pet let; oče je nenadoma umrl, mama, ki nikoli ni hodila v službo, pa kmalu ni bila več sposobna preživljati peterice otrok, zato jih je nekega dne pustila pred policijsko postajo v oddaljenem mestu in jim zabičala, da nikoli nikomur ne smejo povedati, čigavi so. Policisti so uboge otroke namestili v sirotišnico v mestu Kwazulu Natal, kjer so bili deležni sistematičnega zlorabljanja, zato se je Moses po treh letih odločil slediti starejšemu bratu Patricku in je pobegnil. Odpravil se je v Johannesburg, kjer je začel delati v enem izmed rudnikov zlata.

Od kavalirja do nasilneža

Rad je pomagal otrokom, ki so zbežali od doma in jih je našel na ulici ter jih vztajno vračal k staršem v varno zavetje doma. Zavedal se je namreč, da bodo pobeg kmalu obžalovali in ni mogel razumeti, kako ne znajo ceniti tega, da imajo starše.  Po pričevanju ljudi je bil na začetku šarmanten, do žensk pa se je obnašal kot pravi kavalir. Toda Sithole je imel že takrat nenavadne spolne navade, zato so imela vsa njegova razmerja kratek rok trajanja. Morda je prav zaradi vsakokratnega razočaranja do žensk začel postajati vse bolj grob in nasilen. Ni znano, kdaj točno je posilil svojo prvo žrtev, toda semptembra 1987 naj bi se znesel nad 29-letno Patrico Khumalo, ki je svojo zgodbo zaupala na poznejšem, drugem sojenju leta 1996.

Leta 1988, sredi njegovega posiljevalskega pohoda, se je v Boksburgu zapletel v romantično razmerje s takrat 17-letno Sibongile Nkosi in ker je tudi do nje bil vse bolj nasilen, ga je kmalu zapustila. Februarja leta 1989 naj bi posilil Buyiswo Swakamisa in ji grozil s pango, južnoafriško mačeto. Mesece pozneje ga je žrtev videla stati pred njenim novim delovnim mestom, zato je poklicala policijo. Ti so sicer hitro prispeli, a se niso izkazali za preveč uvidevne, saj so aretirali oba ter domnevnega posiljevalca in njegovo žrtev skupaj posadili na zadnji sedež policijskega avtomobila in ju odpeljali na policijsko postajo. Sithole je svoji žrtvi vso pot potihem grozil in na glas ponavljal, da bi jo moral ubiti, ko je imel priložnost za to.

V zaporu je spoznal bodočo soprogo

Mosesu so sodili po hitrem postopku in ga brez večje preiskave 1989 obsodili na šest let zaporne kazni, čeprav je ves čas zatrjeval, da je nedolžen. V času bivanja v osrednjem pretorijskem zavodu za prestajanje kazni je spoznal žensko po imenu Martha Ndlovu, ki je v zaporu obiskovala obsojenega nečaka. Takoj naj bi jo začel zapeljevati in ker je bil tudi on njej všeč, sta si začela pisati pisma. Zaradi vzornega vedenja je bil Sithole iz zapora izpuščen že leta 1993 in ker ni imel kam iti, se je preselil v Pretorio k Marthi ter njenim staršem.

Zdelo se je, da je v Marthi našel sorodno dušo, a vendarle nikakor ni mogel pozabiti domnevne krivice, ki mu jo je naredila Buyiswo Swakamisa, ki naj bi ga po krivem obtožila posilstva. Želel se je maščevati, prav tako so v njem vse bolj rasli tudi agresivni spolni nagoni. In ko mu je Martha v začetku leta 1994 zaupala, da je noseča, se nad njo ni mogel znašati, zato je bilo potrebno poiskati drugo pot. Naj je v preteklosti bil množični posiljevalec ali ne, naučil se je, da žrtev ni dobro puščati pri življenju, zato je začel žrtve po posilstvu moriti. Ni povsem jasno, kdaj točno je začel moriti, a vse kaže na to, da naj bi bila prva žrtev po prihodu iz zapora 18-letna Maria Monamo, ki naj bi jo julija leta 1994 brutalno posilil, jo zadavil z golimi rokami, na njeno truplo napisal sporočilo in jo zakopal. To pa je bil šele začetek ...

Moril je po ustaljenem vzorcu

Mosesova tarča so bile brezposelne temnopolte ženske sredi dvajsetih let, ki so skrbele za svojo fizično podobo. Ponudil jim je delovno mesto v njegovi dobrodelni organizaciji Youth Against Human Abuse (Mladi proti človeškim zlorabam), ki naj bi si prizadevala za izkoreninjenje zlorabe nad otroki in ki v resnici nikoli ni obstajala. Ker naj bi bilo težko najti pot do prostorov organizacije, se je ponudil, da se z žrtvami sreča na eni od železniških postaj, nato je z njimi potoval nekaj postaj naprej, jih povabil na pot do pisarne po kolovozih in gozdnih poteh, ki naj bi bile bližnjice in jih tako pripeljal do enega izmed zapuščenih prostorov, ki jih je uporabljal za svoje sprevržene rituale.

Ko so prispeli na njegov cilj, naj bi žrtvam povedal, da ga je v preteklosti neka ženska močno prizadela, ker ga je po krivem obtožila posilstva, zato bodo za njene grehe plačale one; najprej jih bo posilil, nato ubil, razen če ga premagajo in uspejo pobegniti. Nato naj bi jih pretepel, zvezal, slekel, večkrat posilil in na koncu zadavil. Prvo žrtev je zadavil z golimi rokami, vse poznejše pa kar z njihovim lastnim spodnjim perilom. Zadnje žrtve je zadavil s pomočjo provizorične naprave, narejene iz njihovih oblačil in palice, ki jo je imel vedno pri roki. Te zadnje žrtve so bile tudi posiljene in ubite neposredno na starejših truplih, njihove roke pa so bile zvezane k vratu, da bi se lahko zadavile med borbo za življenje. Sithole naj bi masturbiral, medtem ko so zadnji vzdihljaji življenja zapuščali nič kriva dekleta, in ob tem neznansko užival. Nato naj bi na njihova gola mrtva telesa zapisal besedo 'bitch' (kur**) in jih zakopal.

Policija je v letu 1994 zabeležila zaskrbljujoče število pogrešanih žensk, precej je naraslo tudi število najdenih trupel ženskega spola. Med najdenimi žrtvami je bila tudi Amanda Thete, ki naj bi bila v času soprogine nosečnosti domnevno več mesecev Mosesova ljubica. Ko se je bližal datum poroda, naj bi se zavedel, da njuna romanca nima prihodnosti, zato naj bi jo umoril po enakem vzorcu kot preostale žrtve, a za razliko od drugih je njeno truplo nastavil na mesto, kjer so ga hitro našli in se nato celo udeležil njenega pogreba. Policiji se niti malo ni zdel sumljiv, za Amandin umor je obtožila fanta po imenu David Selepe, ki so ga zasačili pri dvigovanju denarja na bankomatu z Amandino kreditno kartico. Selepe je skušal pobegniti, zato so go policisti pokončali s streli – primer je bil s tem zaključen.

Rojstvo hčerke, ločitev in nadaljevanje morilskega pohoda

5. decembra leta 1994 sta se Moses in Martha razveselila deklice, ki sta jo poimenovala Bridgette. Tri mesece zatem sta svojo ljubezen kronala s poroko, a sta se že po pol leta ločila. Po hudem prepiru naj bi Sithole spakiral svoje stvari in zapustil ženo in hčerko. Od takrat naj ga ne bi več videli. Po protestnem odhodu je Moses postal brezdomec. Ker se je z žrtvami srečeval na vlaku, je spal na železniških postajah. In to je tudi čas, ko je začelo izginjati vse več temnopolith mladenk sredi dvajsetih let.

Prvi sklop umorov je Sithole zagrešil v okrožju Atteridgeville v bližini Pretorije. Čez nekaj časa se je preselil v Boksburg in na koncu še v Cleveland. Prav zaradi tega sosledja dogodkov, so ga pozneje med sojenjem poimenovali 'ABC morilec'. Do leta 1995 je pokončal več kot 30 žensk, kar je povzročilo paniko na ravni države. V nekaterih primerih je pozneje klical družine žrtev in to samo iz razloga, da bi jih zbadal in se norčeval iz njih. Ko so časopisi začeli prepoznavati podrobnosti pri ubijanju žrtev, je bila policija prisiljena priznati, da je na delu verjetno serijskih morilec. Olje na ogenj je prilila najdba trupla 2-letnega otroka in njegove mame, a v družbi, v kateri je bilo nasilje del vsakdana, je bilo zanimanje medijev relativno kratkotrajno.

V naslednjih nekaj mesecih so v bližini Pretorije odkrili vse več ženskih trupel in prav vsa so končala po enakem vzorcu: bila so zvezana, posiljena, in zadavljena z lastnim spodnjim perilom. 17. julija leta 1995 je nek moški videl Mosesa v družbi mlade ženske na železniški postaji. Postal je pozoren nanj, saj naj bi bilo njegovo obnašanje skrajno nenavadno. Ko so nekaj dni zatem našli truplo te iste ženske, je gospod svoje opažanje javil policiji, a se opravičil, da je bil na dan, ko ju je videl, preveč oddaljen, da bi lahko podrobno opisal moškega. Sithole je potem, ko ga je očividec videl z žrtvijo, hitro izginil.

Poklical je v uredništvo časopisa in se predstavil kot serijski morilec

16. septembra leta 1995 so v rudniku Van Dyk blizu Boksburga odkrili truplo. Nadaljnja preiskava je pokazala, da gre v resnici za množično grobišče. Forenziki so v naslednjih 48 urah odkril še deset dodatnih trupel v različnih stopnjah razpadanja. Najdba je bila tako zelo odmevna, da je kraj grozljivega odkritja obiskal celo takratni predsednik Nelson Mandela in preiskovalce pozval, naj naredijo vse, da najdejo morilca. Zaskrbljenost javnosti se je začela stopnjevati, zato so bili policijske oblasti primorane zaprositi za zunanjo pomoč; septembra leta 1995 se jim je za teden dni pridružil upokojeni raziskovalec pri FBI Robert Ressler, ki je pomagal je pri razvoju in določanju profila serijskega morilca. Ta je nakazoval, da gre za inteligentnega, dobro organiziranega posameznika z močnimi spolnimi nagoni, ki deluje z vse večjim občutkom zaupanja in ima morda pri delu pomoč drugega morilca.

Okrobra leta 1995 je Moses Sithole poklical v uredništvo časopisa Star in se predstavil kot serijski morilec, ki ga išče vsa država. V telefonskem pogovoru je navedel, da je umore izvršil iz maščevanja, ker so ga prvič po krivem zaprli. Nadalje je povedal, da je pokončal 76 žensk, kar je bilo kar dvakrat več kot ga je pozneje bremenila obtožnica. Obenem je zatrdil, da ni kriv za umore v Clevelandu, prav tako da ni ubil dveletnega fantka po imenu Sibusiso in njegove matere, saj da ima zelo rad otroke. Da bi na koncu dokočno dokazal, da je res morilec, je dal navodila, kako priti do enega izmed še neodkritih trupel. Medtem so preiskovalci vse žrtve povezali z moškim, ki jim je ponudil službo. Preverili so telefonsko številko, ki so jo vse klicale tik pred izginotjem in odkrili, da je ista ter da pripada Mosesovi sestri. Prav tako se je njegova zgodovina ujemala z zgodbo, ki jo je povedal novinarju.

Okužen z virusom HIV

Po opravljenem klicu se je Sithole po pomoč zatekel k nekdanjemu svaku in ga prosil za pištolo, češ da se mora braniti. Dogovorila sta se, da se dobita v tovarni v mestu Benoni, v kateri je delal svak, ta pa je o tem hitro obvestil policijo. Ti so na delo takoj poslali preiskovalca pod krinko in ga namestili kot novega varnostnika na vhodu. Ko je Sithole prispel, je druge varnostnike, ki niso vedeli, kaj se dogaja, vprašal po svojem svaku, in ti so novega varnostnika takoj poslali ponj. Ta ni hotel zapustiti kraja, saj je predvidel, da lahko Sithole naredi kakšno neumnost ali pobegne. Zločinec je postal sumničav, zato se je podal na beg, preiskovalec pod krinko pa za njim. Ko ga je dohitel, ga je Sithole napadel s sekiro in mu poškodoval roko, zato ga je bil preiskovalec prisiljen ustreliti v nogo in trebuh.

Mosesa so zato morali hospitalizirati, bil je operiran in nato premeščen v varovano vojaško bolnišnico v Pretoriji, kjer je v pogovorih z detektivi priznal številne umore. Zanikal je, da bi imel sostorilca in izrazil verjetnost, da je imel posnemovalca, ki je uporabil njegov modus operandi. Pet dni pozneje so Mosesa Sithola na magistratu sodišča v mestu Brakpan obtožili 29 umorov. 3. novembra leta 1995 so ga premestili v zapor v Boksburg, kjer je v preteklosti že bival zaradi posilstva in kjer je čakal na sojenje. Medtem je v javnosti odjeknila novica, da je bil HIV pozitiven. Pravici do odvetnika naj bi se odpovedal in se odločil braniti sam, v priporu pa je ugotovil, da nimajo trdnih dokazov proti njemu, zato je na sojenju vsa dejanja zanikal in trdil, da so ga preiskovalci prisilili v priznanje zločinov, ki jih ni zagrešil.

Bivša je poskrbela, da se je vrnil tja, kjer sta se spoznala – za zapahe!

Ko se je 21. okrobra 1996 začelo sojenje, so na podlagi dokazov spremenili obtožnico in Sithola po novem obtoževali 38 umorov in 40 posilstev ter šestih ropov. Obtoženi je vztrajal, da je nedolžen v vseh točkah obtožnice. Pri oblikovanju kronološke slike njegovih zločinov je tožilstvo upoštevalo grozljiva pričevanja njegovih prvih žrtev, ki jih je samo posilil. Sledil je podroben pregled njegovega povezovanja z vsako od umorjenih žrtev, skupaj z dokazi o domnevnih ponudbah za delo in posebnih tehnikah, s katerimi je privabil žrtve ter jih pahnil v smrt. Sithole je bil ves čas hladen in zbran. 3. decembra leta 1996 je tožilstvo predstavilo video posnetek, ki je bil posnet medtem, ko je bil Sithole v priporu in v katerem je odkrito priznal 29 umorov. tega posnetka niso mogli vključiti med dokazni material, saj je bil pridobljen nezakonito v zaporniški celici, kar je sodni postopek zavleklo vse do 29. julija 1997.

Sithole je vztrajno zatrjeval, da je nedolžen, a njegovo pričanje je bilo pogosto nesmiselno in neskladno. Ne glede na to, je bil vedno zbran, kazal ni praktično nikakršnih čustev – vse dokler se v sodni dvorani ni pojavila njegova nekdanja soproga Martha z njuno takrat dveletno hčerkico v rokah. Še preden je sedla na prostor za priče, je zavrnila prošnjo bivšega moža, da bi imel med pričanjem v naročju njuno hčerkico. Ta je ostala ves čas v njenem naročju. Pred sodnim senatom je identificirala uro, ogrlico in prstane – vse naj bi pripadalo bivšemu možu. Tožilstvo je pojasnilo, da gre za osebne predmete nekaterih žrtev, ki naj bi jih Sithole ukradel, potem ko jih je umoril. Martha je s tem ključno pripomogla, da se je Moses vrnil tja, kjer se je njuna romanca začela – za zapahe. S svojim pričanjem je tudi nedvoumno in za vselej končala njuno zvezo, saj je dejala, da ga že dolgo ne ljubi več.

4. decembra leta 1997, več kot eno leto po začetku sojenja, je bil Moses Sithole spoznan za krivega v vseh točkah obtožnice. Potrebovali so kar tri ure, da so mu prebrali sodbo, zaradi česar je bilo obsodbo potrebno preložiti na naslednji dan. Naslednje jutro je sodnik povedal, da bi glede na odvratno naravo zločinov sam najraje izrekel smrtno kazen. A ker je bila ta v Južnoafriški republiki leta 1995 razglašena za neustavno, so Mosesa Sithola obsodili na 2.410 let zaporne kazni brez kakršne koli možnosti pogojne izpustitve najmanj 930 let. S tem je postalo jasno, da bo Sithole ostal za rešetkami do konca življenja. Mosesa Sitholea so zaprli na maksimalno varovan oddelek centralnega zapora Pretoria, ki velja za najbolj varovano celico prestajanja zapornih kazni v celotni Južni Afriki, znano tudi pod imenom C-Max. Ironično pri celotni zgodbi je, da je v zaporu deležen precej boljšega zdravljenja proti virusu HIV kot je na voljo povprečnim južnoafriškim državljanom, kar mu lahko bistveno podaljša življenje - pa čeprav v zaporu.