Bo eden najnevarnejših serijskih morilcev na Balkanu kmalu na svobodi?

Vam ime Hannibal Lecter zveni znano? Gre za filmski lik, ki ga je leta 1981 v svojih romanih 'iznašel' prodorni pisec detektivk Thomas Harris, pozneje pa je bil prikazan tudi v številnih filmskih uspešnicah, v katerih so ga upodobila znana igralska imena, med njimi Anthony Hopkins, Aaran Thomas in Brian Cox. Dr. Hannibal Lecter je forenzični psihiater in kanibalski serijski morilec in ravno zaradi slednjega si je enak vzdevek 'prislužil' tudi Goran Kotaran, po besedah številnih najnevarnejši serijski morilec v zgodovini Bosne in Hercegovine.

Vse se je začelo z ubojem očeta

Goran naj bi bil običajen fant ločenih staršev, ki je živel z očetom v Kozarski Dubici, bosanski entiteti v na severu Republike Srbske No, kolikor je fant, katerega oče se ukvarja z nečednimi posli pač lahko običajen. Dušan Kotaran je bil namreč svoj čas domnevno eden izmed šefov lokalnega podzemlja, prav tako naj bi bil povezan tudi s trgovino z belim blagom. Sumijo, da so ga prav zaradi tega decembra leta 1999 ubili v kavarni v Dubici, umoru pa je prisostvoval tudi sin Goran. Kot je povedal pozneje, je ta dogodek močno zaznamoval njegovo življenje. »Od tistega trenutka nisem več isti. Živim za trenutek, ko se bom iz oči v oči srečal z očetovim morilcem,« je povedal v svoj zagovor, ko se je pozneje znašel za zapahi.

Po očetovi smrti je še ne 17-letni Goran zapustil rodno Dubico in odpotoval na Švedsko k materi. Tam je zagrešil najmanj dva umora, policija mu je hitro prišla na sled in ga aretirala, izvedenci psihiatrične stroke pa so ga diagnosticirali kot duševno moteno osebo, zato ga niso strpali v zapor ali psihiatrično ustanovo, temveč so ga deportirali v Republiko Srbsko. »Pričakoval sem, da me bodo ob vrnitvi v Dubico odpeljali na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico, a me je namesto tega policist odpeljal domov in nihče več se ni pojavil na mojih vratih,« je povedal Kotaran.

Ker ni bil hospitaliziran, je skrb zanj prevzela babica Stana. Prav ona je pripovedovala o njegovem stanju in vedenju. Navedla je, da je po vrnitvi iz Švedske njen vnuk med prebivalci celotnega mesta širil strah. »Ni želel v bolnišnico, zato sem mu morala služiti in gospodinjiti, celo takrat, ko sem bila operirana zaradi žolčnih kamnov. Pogosto je spreminjal razpoloženje in bala sem se ga. Ljudem iz soseske je prepovedal, da bi prihajali k meni na obisk, ves čas se je drl name in mi v svojih navalih besa razbil tako televizor, kot telefon,« je po vnukovi aretaciji povedala vidno olajšana babica.

Umoril ju je z golima rokama

Junija leta 2006, kmalu zatem, ko so ga deportirali iz Švedske, je Goran ob pomoči svojih dveh polbratov po mamini strani, 30-letnega Miroslava Gligića in šest let mlajšega Borislava Dabića, hladnokrvno ubil 49-letnega Seada Kanurića, ki so ga klicali tudi Stevo Mucavi, in 31-letnega Predraga Vrbana, znanega tudi pod vzdevkom Pedi Lopov. Potem, ko ju je z golima rokama zadavil, je njuni trupli zakopal na domačem dvorišču v bližini kokošnjaka. Kmalu zatem so ga aretirali, v akciji pridržanja pa je sodelovalo več kot sto policistov, saj je bil Koratan označen za najbolj nevarnega morilca v zgodovini Republike Srbske ter Bosne in Hercegovine.

Po aretaciji Kotarana in njegovih polbratov je policija RS njihovo hišo obrnila na glavo. Našli so dve brzostrelki, dve avtomatski puški, tri bombe, več kosov streliva, hladno orožje, naprave za nočno opazovanje, orodje, s katerim so zakopali trupli Kanurića in Vrbana ter 490 tablet ekstazija in brizge za intravensko uporabo narkotikov. Sojenje Goranu Kotaranu je potekalo ob strogih varnostnih ukrepih, saj so se pojavile informacije, da ga želijo likvidirati. Prav zaradi tega je bil eden redkih obtožencev, ki je na vsako sojenje prišel v neprebojnem jopiču.

Za dvakratni umor so Goranu Kotaranu leta 2008 izrekli dvajset let zaporne kazni. Med izrekom sodbe je sodnik poudaril, da je bilo »jasno in nevdvoumno ugotovljeno, da obtoženi ni rabil veliko, da je zagrešil umor«. Ko so mu izrekli razsodbo, je imel Kotaran samo eno željo – nov pregled pri izvedencu psihiatrične stroke, s katerim je želel stopiti v kontakt. »Jaz sem bolan človek in če mi boste v naslednjih 16 letih v zaporu omogočili zdravljenje, bom na svobodo prišel kot normalna oseba,« je takrat povedal Kotaran.

Za 20 let v balkanski Alcatraz

A njegovi želji niso ugodili. Odpeljali so ga v Zavod za prestajanje zaporne kazni Foča na oddelek  C, ki je znan tudi kot srbski Alcatraz. Pošast iz Dubice, kot ga kličejo, redko pride v stik s preostalimi zaporniki, stražarji, ki ga pazijo, pa so še posebej previdni in pripravljeni na vse. Ukazano jim je, naj, če bo Kotaran poskušal storiti kar koli, kar ne bi bilo povsem vzorno, brez pomisleka streljajo nanj. Zaporniki znajo povedati, da so zločini, zaradi katerih se je znašel za zapahi, samo majhen del vseh kriminalnih dejanj, ki jih je storil.

Kot je videti, se Kotarana v zaporu vsi bojijo – tako obiskovalci, kot tudi drugi obsojenci in pazniki. »Stražarji ga imajo še posebej pod nadzorom. V celici je sam, zaradi varnosti preostalih zapornikov pa so tudi celice okrog njegove prazne. Zaradi njega so izolirali skoraj polovico hodnika oddelka, na katerem se nahaja,« je medijem pred nedavnim zaupal eden izmed paznikov, ki ni želel biti imenovan. Prav zaradi njegove hladnokrvne nagnjenosti k umorom, je v zaporu zavladal pravi preplah, ko so ga lani zaradi zdravstvenih težav in zavrnitve v bolnišnici v Foči morali odpeljati na pregled v Univerzitetni klinični center Republike Srbske v Banja Luki.

Kotaran ima že več let težave z nogo, kar je bilo opaziti tudi med sojenjem pred več kot 10 leti, ko je hodil ob pomoči bergel. Sedaj je ponovno prišlo do infekcije, ki bi lahko povzročila resne zdravstvene težave, je novinarjem povedal vir, blizu pravosodju Republike Srbske. A uradnega sporočila o njegovem zdravstvenem stanju javnost nikoli ni dočakala. Tako je znano le, da ga je iz zavoda za prestajanje zaporne kazni Foča v Banja Luko pripeljala interventna enota sodne policije Republike Srbske, ves čas pa naj bi ga spremljala konkretna četa do zob oboroženih pripadnikov specialne enote. Vse je bilo podrejeno njegovi varnosti, pa tudi varnosti državljanov in zaposlenih na univerzitetnem kliničnem centru.

Kaj bo leta 2026?

Le nekaj ur po sprejemu naj bi Gorana Kotarana odpustili iz bolnišnice, ni pa bilo znano, ali se je vrnil v zapor ali so ga morda premestili v kakšno drugo zdravstveno ustanovo. A bolj kot njegovo zdravstveno stanje prebivalce širše okolice Kozarske Dubice skrbi dejstvo, da bo najpozneje leta 2026 najhujši morilec v zgodovini njihove države odkorakal na svobodo. Večina je namreč prepričana, da ga dve desetletji v zaporu ne bosta poboljšali, še posebej brez ustrezne psihiatrične pomoči. Ravno nasprotno: bojijo se, da se bo vrnil še bolj krvoločen in hladnokrven kot je bil prej ter začel ponovno moriti po državi.