'Hir hi kamz, hir hi gouz'

Magnifico: Od vedno sem imel željo muzicirati, vendar ne izhajam iz neke 'umetniške' družine in nekako niso razumeli, da bi se rad z glasbo ukvarjal profesionalno. Ravno zaradi tega se v to nisem upal spustiti. Očitno mi je manjkalo tiste prave samozavesti in sem se vpisal na ekonomsko fakulteto, tam preživel tri leta na petih izpitih. Za glasbeno pot sem se odločil zelo pozno, racionalno in kot že zelo izdelana osebnost. Kar je bilo dokaj nenavadno za mojo generacijo. Za primer Videosex so bili pri šestnajstih, sedemnajstih letih že resne jugoslovanske zvezde, zame pa je vse prišlo nekako pozno. Prvi album sem posnel z bandom 'U'Redu' pri petindvajsetih letih.

Kar se pa tiče vzdevka, prihajam iz Kosez, kjer smo se vsi klicali po vzdevkih. Nikogar nismo klicali po imenu ali priimku, ampak po nekih skovankah ali neumnostih, ki si jih zagrešil. Jaz sem si ime 'Magnifico' izmislil sam. Zdel se mi je tak pretiran nadimek in to me je neizmerno zabavalo. Dajmo si 'našopat' ego, sem si rekel. Kasneje pa sem se začel z njim tudi podpisovati pod avtorska dela, po prehodu v solo kariero pa je Magnifico nekako ostal in tako me sedaj poznajo tudi na 'Sazasu'. Prijateljem je Magnifico malce preveč, zato me kličejo 'Manjo', 'Manjičak', 'Magi' ... neke takšne izpeljanke.

MS: Se imate za pravega jugonostalgika?

Magnifico: Niti malo. Kje pa! Ljudje smo nostalgični glede mladosti in moja mladost je bil tam, kjer je pač bila. Drugače pa, kakor se je vse skupaj razpletlo, je škoda, da je Jugoslavija sploh obstajala. Imeli smo nekaj, kar nismo niti razumeli in posledično je nismo znali 'imeti'. Mi smo vedno razmišljali in še vedno razmišljamo, kaj je Jugoslavija pomenila nam, nikdar pa se nismo spraševali, kaj je Jugoslavija predstavljala navzven. To je bila ugledna država, nosilka neuvrščenega gibanja, luč na koncu tunela za mnoge novonastale afriške in azijske države. Bili smo vodilni 'antikolonialisti', vendar smo vse skupaj zavrgli, kot nekakšno zgodovinsko smet. Če pogledam nazaj, sem v bistvu jezen, da smo vseskozi živeli v neki iluziji. Da so nas starši 'naplahtali' kako je to vse super, pa v resnici sploh niso tako mislili.

Če to pustimo ob strani pa smo kljub temu takrat živeli od svojih dobrin, tako od kulturnih kot tehničnih in imamo mnogi na to obdobje lepe spomine. Jugoslavija je bila kljub temu nadnacionalna tvorba. Njeno bistvo niso bile nacionalne države, ki so se združile. Jugoslavija je predstavljala neko svobodno voljo različnih ljudi, da živijo v neki skupni zgodbi ... 'larifari' v glavnem.

Magnifico: V sedemdesetih in osemdesetih letih, ki so mene najbolj zaznamovala, se je pričel razvoj glasbe, filma in športa v Jugoslaviji. Vse je šlo navzgor. Če sem se prej vedno spraševal, zakaj sem se moral roditi ravno tu, sem prvič dobil občutek, da sem se rodil v pravem času na pravem mestu. Da se tudi v Jugoslaviji 'dogaja' kultura in šport na visokem nivoju.

V današnjem času ni toliko presežkov, kot jih je bilo takrat, ker to pač ni mogoče. So določene izjeme kot so Mitja Okorn, vendar so to bolj neki momenti oz. posamezniki, ki jim je uspelo. Takrat pa smo imeli dovolj veliko tržišče, ki je 'pogoltnilo' tudi razne eksperimentalne stvari. Bendi so prodali pol milijona, milijon plošč. Danes pa nekako ni vlaganja v neko produkcijo in posledično tudi ni zanimanja. Danes nas zanima nas samo ekonomija, včasih pa nisi bil največji frajer le, če si imel denar. Če si hotel impresionirati ženske in prijatelje, si moral nekaj pokazati. Bodisi si dobro govoril vice, si bil dober športnik, zabaven, ali dober muzikant. Bogati starši ali dober avto te nista 'vsebinsko' definirala. Posledično so bili ljudje veliko bolj ležerni in ravno ta ležernost je razlika med takratnim in sedanjim časom.

Magnifico: Verjetno je zmes vsega skupaj. Name so vplivali bendi kot so Idoli, Šarlo Akrobata, ki so mi premaknili nekaj v glavi. Sploh v začetku 80-ih je bila jugoslovanska scena zelo v toku. Istočasno so se dogajali premiki in tukaj in v Ameriki in v Londonu. S tem, da so razni punki in new wavi tu dobili neko svojo originalno vsebinsko in zvočno obliko, ki je bila še boljša kot zunaj Jugoslavije. Ljudje so to radi poslušali in zagotovo je bilo to nekaj, kar sem si želel početi tudi sam. Takrat sem tudi prvič spoznal, da lahko super stvari počneš tudi pri nas in da se dobra glasba dogaja tudi tukaj. Nisem več razmišljal, da moram v tujino, da bi ustvarjal tako, kot želim.

Kar se tiče imidža, se je začelo s 'Hir aj kam hir aj go', ko smo hoteli poustvarit sliko, kako 'zahod' vidi nas 'Balkance'. Kot ene simpatične razbojnike, neandertalce, ki komajda govorijo neki jezik in jih poleg klanja ne zanima nič drugega kakor žur in babe ... in tako sliko sem jim želel podati. Edina dobra stvar teh vojn ob razpadu Jugoslavije je bila to, da smo postali zanimivi za zahodne medije in po koncu vojn so jih pričela zanimati tudi ostala področja z umetnostjo na čelu, ampak to je bila bolj slaba tolažba.

Na koncertih v tujini skoraj vedno nastane nesporazum. Publika ne razume ali je to sedaj zares, ali je zajebancija, morda žalitev. Nekaj časa so bili prepričani, da sem Miloševićev velikosrbski agent in me zaradi tega tudi niso povabili na nekaj festivalov. Prepričani so bili, da sem sumljiv ... vendar so se počasi navadili.

Magnifico: Povezana s komadom 'Hir aj kam hir aj go', ki jim je bil tako všeč, da so ga želeli imeti. In ko si nekdo neko stvar zares močno želi, ni nekih težav za dogovor. Dogovor se je nanašal na omenjeni prvi singl, sledil mu je še 'Giv mi mani' in tako naprej.

Pogodbo sem podpisoval kot zrela osebnost in jaz sem producent in lastnik svojih del. Dolgoročna pogodba me ni zanimala, ker me takšna zaveza plaši. Še sam sebi se ne znam zavezati, koliko časa bom še počel to, kar počnem. Tu imam rad odprte duri. Končalo se je tako, da je Sony podpisal nekaj, kar sicer ne podpisujejo. Ampak pri meni so naredili izjemo. Rekel sem jim, da če bi bil star dvajset let, bi podpisal vse, kar bi želeli, vendar sem do sedaj preživel brez njih, da bi mi brez njih zagotovo uspelo preživeti tudi preostanek življenja.

MS: Raje ustvarjate ali koncertirate? Raje pišete glasbo zase ali za druge?

Magnifico: Rajši ustvarjam in snemam zase. Za druge bolj projektno, vendar se rad odzovem na zanimive projekte.

MS: Kje največ, kje najraje koncertirate in katera publika vam je najbolj pri srcu?

Magnifico: Sem avtor, ki potrebuje številno občinstvo, da prodaja svoje stvari. Nisem avtor, ki bi lahko živel le od dela v Sloveniji, kljub temu, da nekaterim to uspeva, ker pač izvajajo takšno glasbo. Največ koncertiram v Italiji in Nemčiji. Sicer pa mi je popolnoma vseeno, kje nastopam, ker je evropska publika povsod enaka. Kdor pride na koncert, ker mu je všeč, kaj ustvarjam, se ne razlikuje od drugih, razen mogoče po jeziku.

V Beogradu sem nastopil na 'Beer Festu' pred 100.000 ljudmi .. strašno. Neverjetno. 'Tumač'. Nimaš nobenega občutka, saj to sploh ni več koncert, pač pa nogometna tekma. Prevelika masa in mi ni ravno nek fetiš.

Magnifico: Vseh stvari sem se lotil z veliko mero navdušenja. Z enim veseljem, zagotovo pa so 'Sestre' eden od vrhuncev. Tisto je bila res odlična zabava in kreativno obdobje. Osebno mi je najbolj pomembno, da je všeč meni, kar si mislijo ostali, me ne zanima.

Začelo se je povsem spontano. One so bile na začetku 'Štrumpantl sisters' in nekdo mi je priporočil, naj si jih grem ogledat v klub K4, kjer so nastopale kot transvestitski kvartet. Šel sem si jih ogledat in bil sem osupel! To je bilo nekaj najbolj zabavnega, kar sem kdaj videl. Spoprijateljili smo se, na mojih koncertih so včasih zapele kot spremljevalne vokalistke. Seveda sem bil deležen zgražanja ... kar me je še bolj zabavalo. Zanimivo je opazovati odzive publike. Po tem pa so one prišle na dan z idejo, da gremo na Eurosong. In ker so imele toliko ene volje in energije, so potegnile še mene. Na Eurosongu smo jo želeli izvajati v nemščini, ker je res odlično zvenela, ampak znotraj slovenskega tabora niso bili za, ker bi pesem v nemščini pomenila, da jih 'zajebavamo'.

MS: Vaš pogled na slovensko glasbeno sceno? Se po vašem mnenju dogaja kaj pozitivnega?

Magnifico: Seveda! Predvsem na področju nekega didžejevstva je cela plejada nekih zanimivih avtorjev ... IchiSan, Klemen, da Umeka sploh ne omenjam. Ampak to so večinoma posamezniki. Infrastruktura in trg nista dovolj razvita, da bi določene zadeve lahko zaživele same zase.

Magnifico: Ravno zaključujemo projekt Montevideo, trenutno delam na projektu za novo igro v Drami, kjer imajo novo igro 'Kaligula' od Vita Tauferja. Uživam, ker je odlična igra z odličnimi igralci od Mandiča, Zrneca, Emeršiča, Polone Juh ... takšne stvari je super delati. Vzame pa takšen projekt veliko časa - za dva filma in dve nadaljevanki Montevideo smo potrebovali štiri leta in pol, za gledališče pa to pomeni projekt, ki terja tri mesece nekega razmišljanja, snemanja ...

V umetniškem smislu je neke vrste fetiš. Super je ustvarjati. Kar se tiče igralskih vlog sem sicer posnel kakšne 3 filme in jih kakšnih 10 zavrnil, ker si nisem bil preveč všeč. Preveč rad imam igro in film, da bi bil zadovoljen s tem, kar sem jaz dal od sebe. Tudi vloge sem dobil, ker sem bil pač Magnifico, znan 'ksiht' in ne zato, ker bi naredil akademijo. Ni bilo tako slabo, vendar tudi ni bil nek presežek ... tako da sem ostal muzikant.

Ko delam na kakšnem takem projektu hodim na snemanja, veliko časa preživim z režiserji, debatiramo kakšno emocijo želimo pričarati, kakšno tenzijo ... v katerem grmu je zajec. Konec koncev je tudi glasba neka igra, nek performans, neko vživljanje, drugače ostanejo zgolj gole note in glasbo brez konteksta.

MS: Načrti za prihodnost? Kakšna goreča želja po sodelovanju s kakšnih določenim glasbenikom?

Magnifico: Nastajanje nove plošče je prekinil projekt Montevideo, sedaj smo to končali, spomladi pa se bomo lotili novih materialov. Nov album bo nared predvidoma tekom prihodnjega leta. 1. novembra imamo koncert, kateremu bo sledilo še 15, 20 koncertov, potem pa gremo dalje.

Glasbi iz srbskega filma 'Montevideo, Bog te video' lahko premierno prisluhnete v petek, 1. novembra, ob 20. uri na VOYO.