Športni kros je mlada smučarska disciplina. Temelji na deskarski disciplini 'boardercross', kjer se štirje tekmovalci sočasno spustijo po progi, polni adrenalinskih zavojev in atraktivnih skokov.
Tekmovanje so kmalu vzljubili gledalci širom sveta, od leta 2010 pa je postalo tudi olimpijska disciplina. Pozornost Slovencev za smučarski kros je vzbudil Filip Flisar. Nekdanji alpski smučar, ki se je iz smuka in superveleslaloma preusmeril v smučanje v prostem slogu in smučarskem krosu. V lanski sezoni je osvojil tri zmage za svetovni pokal, letos je nanizal še eno, s svojimi zavihanimi brki pa je postal nekakšna ikona te smučarske discipline. Tekme športnega krosa si lahko letos ogledate tudi na VOYO, komentirata pa jih izkušeni športni komentator Aleš Stadler ''Guma'' in nekdanji Flisarjev stanovski kolega Simon Jecl.
MS: Zakaj spada smučarski kros med manj poznane smučarske discipline?
Aleš Stadler 'Guma': Ne more biti drugače. FIS je s tekmovanji začel leta 2003, ko so organizirali dve, tri tekme. Nekoliko drugače je s tekmami pod okriljem X-Games – spektakularni dogodki, ki se odvijajo na res atraktivnih progah. Popularnost v ZDA je neprimerno večja, saj so tam tekme smučarskega krosa obiskane bolj kot tekme alpskega smučanja.
Simon Jecl: V ZDA je zadeva bolj popularna. Na tekmi v Avstriji je bilo lani 7000 gledalcev, v ZDA pa je na ski cross tekmah že več gledalcev kot na običajnih alpskih preizkušnjah. Tudi v Sloveniji ne bi kaj dosti vedeli o tem, če Filip ne bi veliko dosegel.
Simon: Pred časom je bilo stanje takšno, da smo tekmovalci vse stroške krili sami. Danes se iz stroškovnega vidika ni kaj dosti spremenilo. Reprezentanca je zdaj sicer bolje organizirana, s tekmovalci, starimi 13, 14 let, pa se intenzivno dela tudi na podmladku. Medtem ko so bile včasih proge za smučarski kros le v Švici, je zdaj mogoče trenirati tudi v Avstriji. Treningi so podobni treningom alpskih disciplin. Vsak tekmovalec v krosu mora imeti krepko 'podlago' iz alpskih disciplin. Skoki so dolgi, hitrosti visoke, zavoji agresivni, poleg sebe pa imaš na progi še tri tekmovalce. Disciplina združuje prvine veleslaloma, slaloma, smuka, smučarji dosegajo hitrosti do 100 km/h in skačejo do 60 m daleč in res moraš biti kompletni smučar.
MS: Glede na 'kaos', ki včasih vlada na progi, so kakšna posebna pravila?
Simon: Pravila obstajajo, vendar je izključitev zelo malo. Osnovno pravilo je, da vsak tekmovalec vozi svojo linijo. Med prehitevanji je prepovedano dvigovati komolce ali iztegniti roko. Seveda se zgodi, da na startu kdo komu zapiči palico med smuči. V teh primerih sodniki pregledajo videoposnetke in presodijo ali je bila zadeva namerna ali ne. Ponavadi pa je tako, da če kdo želi koga ovirati, kaj hitro pade sam.
MS: Koliko pa pravzaprav povprečnega tekmovalca stane ena sezona smučarskega krosa?
Simon: Uspešni tekmovalci, kot na primer Filip Flisar, imajo seveda pokrovitelje. Ti jim nudijo veliko stvari, ki so drugim tekmovalcem nedosegljive. Povprečnega tekmovalca pa sezona stane 15.000 evrov. Če so dosežki povprečni, nekih strašnih prihodkov ni in človek se kaj hitro zadolži v vrednosti kakšne nove hiše.
Simon: Filip je kralj. Je točno takšen, kot ga vidite na TV. Je v redu fant in ni neki 'fejker'. Ima mentalne in fizične sposobnosti, ki bi ga trenutno brez težav uvrstile v smukaško A-reprezentanco. Preprosto se v konservativnih alpskih disciplinah ni našel in se je preusmeril v smučarski kros. Tukaj ni vse tako strogo določeno, tekmovalec pa ima precej bolj proste roke. Filip je dosegal dobre rezultate že v časih, ko sploh ni imel trenerja, preteklo sezono pa je trenerju sam diktiral, kaj bosta delala. Tudi letos ima slovenskega trenerja Aljošo Planteua, nekdanjega smučarja in učitelja smučanja. Poanta je v tem, da Filip v prvi vrsti niti ne rabi toliko trenerja kot zaupnika. Nekoga, ki mu bo na tekmi odkrito povedal, kje na progi je nevarnost ali pa ''tam je čisto, pojdi na 'šus'''. Pomembno je, da mu zaupa.
MS: Kakšna je povprečna proga za smučarski kros?
Guma: Proga je natančno določena v knjigi pravil FIS. Povprečna ski kros proga je dolga okrog 1000 metrov, od starta do cilja je med 200 in 300 m višinske razlike, tekmovalci jo prevozijo v minuti in desetih sekundah. Na progi dosegajo hitrosti do 100 km/h, najdaljši skoki pa merijo tudi 60 metrov.
Guma: Priprave zajemajo podroben pregled proge in študiranje biografij tekmovalcev. Če tekmuje Filip, je super. Če pa Filip ne tekmuje in je povrhu vsega še proga bolj dolgočasna, pa ni neke akcije. Takšen primer je bila Kanada: Filipa ni bilo, proga je bila nerazgibana, sneg počasen in še nekaj težav so imeli s prenosom.
Simon: Jaz sem strokovni komentator, za to nimam toliko priprav. Pogledam in pokomentiram in čeprav smučarski kros komentiram prvič, poznam večino tekmovalcev. Imam veliko informacij, ki jih lahko uporabim.
MS: Se kot komentatorja adrenalinskega športa tudi sama ukvarjata z adrenalinskimi športi in od kje izvira vzdevek 'Guma'?
Guma: Ukvarjam se s skateboardom, deskanjem na snegu, kolesarskim spustom in fourcrossom. Vzdevek se me je 'prijel' v času mojih smučarskih podvigov, ko sem brez zlomov preživel nekaj grdih padcev.
Simon: Odkar sem prenehal s tekmovanji v smučarskem krosu, smučam zase, občasno pa se ukvarjam z nogometom in košarko.
Guma: V ekstremnih športih je bil do zdaj le en primer dopinga. In še to je bil THC. Doping kontrola je na velikih FIS tekmovanjih, na X-Games tekmovanjih pa preverjanj ni. Včasih je bilo tega več. Tekmovalci so se predvsem po treningih ali pred tekmami posluževali različnih relaksacijskih metod, ki so jih dovolj umirile, da so lahko zaspali. Nekaj bivših prvakov je čez noč prenehalo tekmovati, ker se brez takšnih substanc preprosto niso mogli umiriti. Danes to ni več 'rokenrol' ampak resen šport. Z razvojem športa, pokrovitelji in nagradami so se zresnili tudi tekmovalci. Ali postaneš profesionalni športnik ali pa še naprej voziš zase in sam financiraš tekme.
MS: Ste v časih, ko ste tekmovali skupaj s Filipom, doživeli kaj nenavadnega?
Simon: 2010 smo imeli tekmo v Franciji in ko smo se peljali na kvalifikacije, smo obrnili kombi na streho. Midva s sotekmovalcem sva šla na kvalifikacije, Filip je pa počakal pri kombiju. En teden smo se naokrog vozili z drugimi reprezentancami, potem pa je bilo treba domov. S Filipom sva šla na ''štop''. Odrinila sva zjutraj ob šestih, ko je na novo zapadlo 30 cm snega, do Slovenija pa sva potrebovala 20 ur. Najprej sva ustavila nekega Čeha, potem so naju zapeljali temnopolti Francozi, po petih kilometrih pešačenja v snegu pa se naju je usmilil Vietnamec. Do slovenske meje naju je pripeljal vlak, tja pa naju je prišel iskat znanec.
MS: Bi nam za konec zaupali, v čem je skrivnost Filipovih zavihanih brkov?
Simon: Pravzaprav si jih je pustil za šalo, potem so mu postali pa kar všeč. Z brki je prvič zmagal in zdaj se jih ne more znebiti. Osvojiti mora kak kristalni globus, da bo postal poznan tudi brez brkov in jih bo lahko dal stran.
Svoje mnenje pa lahko izrazite tudi na naši Facebook strani!
KOMENTARJI (11)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV