Nikola Kojo, legenda srbskega filma

Kaj vas je spodbudilo, da ste se začeli ukvarjati z igro?
Zmota. Pel sem v nekem zboru. Zamujal sem na vajo in vstopil skozi napačna vrata ter prišel na vaje neke znane dramske skupine, ki so jo obiskovali mnogi bodoči znani gledališki in filmski igralci. Oseba, ki je vodila skupino, ni vedela, kdo sem in je zato grdo kričala name. Jaz sem se ustrašil in sedel na stol. Malo sem opazoval, kaj ostali otroci delajo tam, in počasi mi je to postalo všeč, zato sem se odločil, da ne bom nikoli zamenjal učilnice. Zaradi te skupine sem začel snemati filme, nastopal v gledališču in se tudi vpisal na akademijo.

Na katere uspehe v karieri ste najbolj ponosni?
Najbolj ponosen sem ... hm ..., na tisto, s čimer sem jaz najbolj zadovoljen. To so nekateri filmi in gledališke predstave. Za nekatere sem zasluženo dobil nagrade, za nekatere pa mislim, da si jih nisem zaslužil. Najbolj sem ponosen na tiste, katere sem po mojem mnenju najbolj odigral.

Ste lahko bolj konkretni?
Med zadnjimi bi to lahko bil Četrti človek, pred tem Mi nismo angeli, Lepe vasi lepo gorijo, Kolesa in tako dalje.

Kako dojemate svojo medijsko podobo?
Moja medijska podoba mi ni pomembna. Na splošno mi pojavljanje v medijih ni najbolj všeč. Živim dokaj odmaknjeno, skoraj v izolaciji. Imam krog svojih prijateljev, dve ali tri svoje 'kafane', kamor zahajam, svoj čoln, svoje avtomobile, družino in to je to. Medijsko se sploh ne doživljam, se ne izpostavljam in mislim, da ljudje, ki povezujejo te dve stvari ... Mislim, da to ni potrebno in da je zasebnost lahko dobro ločena od posla.

Je vam uspelo potemtakem to popolnoma ločiti?
Pa ja, uspelo mi je. Jaz se pazim. Pazim, kam grem, kje se zabavam in pazim na novinarje ... (smeh) in na intervjuje.

Katera tehnološka novost v zadnjih letih vas je navdušila?
Hm, navdušujejo me stvari, ki še niso prišle do naših krajev. Zdaj bom izpadel kot 'antiglobalist', vendar me navdušujejo nekatere rešitve, ki so bili izumljene že dolgo tega. Naj samo omenim primer nepotratnih avtomobilskih pogonov, katerih uporabo pa zavirajo velike korporacije. S sodobnimi napravami, kakršne so mobilni telefoni, pa se ne 'obremenjujem' preveč. Uporabljam ukaze, kot so 'sprejmi elektronsko pošto', pošlji elektronsko pošto', 'srfam' po treh, štirih elektronskih naslovih, tipkam mobilna sporočila, posnamem fotografijo, jo pošljem, se javim na klic in ga prekinem. To je to. Nisem neki tehnofil ali kaj takega.

Strip, knjiga, film, koncert, gledališče, vaša izbira je ...
Mene predvsem zanimajo filmi, ker sem ob njih odrastel, in vsekakor knjige. Strip sem prerastel, gledališče sem pustil pred 15 leti, čeprav to ne pomeni, da ga ne cenim. Ampak najbolj ljubim film in knjige in to se nikoli ne bo spremenilo, ne glede na leta in način življenja.

Nepozabne počitnice? Kje?
Vsako leto po nekaj dni preživim na čolnu s prijatelji in vsako leto se priključi še kdo drug. Na Kornatih je tako, kot da bi prišel na drug planet, vsako leto nekaj dni preživimo tam. Hrvaško primorje mi je priraslo k srcu.
Bil sem tudi po svetu, Egiptu, Dubaju, Turčiji, Grčiji in še marsikje, vendar že od mladih let letujem v srednjem in severnem Jadranu. Tam mi je najlepše, edini pravi dopust. Na čolnu človek sname zapestno uro, ugasne mobilni telefon in se odklopi z interneta. To je pravi privid svobode, svoboda na omejen čas. Ko mine, se vsi vrnemo k svojim 'nalogam'.

Kateri šport spremljate, najljubši športnik/ica?
Najbolj intenzivno spremljam formulo 1, motociklistične dirke in tenis. Tudi 'curling' v času zimskih olimpijskih iger.
Najljubši športnik .. .hm ... več jih je. Mogoce Ayrton Senna. Redkeje grem v cerkev iz nekega osebnega vzgiba, pa ne da sem neki vernik (imam se za »light« vernika). Vendar grem, ko se nekaj pomembnega zgodi ali zgolj iz tradicionalnih razlogov, in prizgem svečo tudi za Senno. On je bil res velik dirkač in športnik. Rad imam tudi 'vesoljca' Michaela Jordana, Federerja, Djokovića, seveda Nadala in tako naprej.

Koliko časa si vzamete za rekreacijo?
Meni se pozna, da nič (smeh). Ko imam čas, vozim kolo, včasih gokart, prakticiram hitro hojo in občasno igram tenis. Vse to sicer počenjam redko, saj vsega tega ne morem utrditi kot navado, da bi to kjer koli stalno počel. Tega nikoli nisem doživel kot osebno higieno, kot je čiščenje zob ali prhanje. Ukvarjam se s športi, ko lahko.

Prva in zadnja pijača, ki jo spijete v dnevu?
Zjutraj sveži sok iz pomaranče in grenivke in dolgo kavo, zvečer pa kozarec vode z melatoninom, zato da lažje zaspim ... (smeh). Če pa tega ni, pa neko dobro vino.

Moda, kozmetika, nakit: kaj vas navdušuje, katere znamke?
Pri tem sem zelo neprimeren sogovornik, ker nisem 'trendsetter', ne spremljam mode, včasih jo tudi preziram, ker ljudem vzema preveč časa (smeh). Včasih mi je všeč kakšen lep detajl, ob nekaterih priložnostih si nadenem lepo zapestno uro. Slednjih imam več, vendar ne dajem prednost nobeni posamezni znamki. Lahko nosim poceni ali drago uro, vseeno mi je. Kar se tiče kozmetike, pa zjutraj uporabljam samo kremo na osnovi vode za obraz, nič drugega. Včasih parfum zaradi nekega boljšega počutja. To je to.

Ob katerih priložnostih si nadenete kravato?
Kravato sem zavezal, ko sem se poročil, za maturo, diplomo. Ko sem bil mlajši, mi je bilo zelo všeč nadeti si kravato kar tako, zdaj pa je že dolgo ne nosim.

Kaj ženske opazijo na vas?
Predvsem mojo dobro dušo (smeh), nič drugega. Je pa to vsekakor vprašanje za ženske.

Kaj pa bi bilo tisto najpomembneje, zaradi česar bi vas ženska izbrala?
Jaz imam med drugim 'mačo' pristop, izgovarjam se na nesrečno otroštvo in razne druge stvari (smeh). Ampak ker sem poročen, se tega že dolgo ne poslužujem več. Ne spominjam se več, kaj so sploh ženske nekoč videle na meni.

Kaj pa vas očara na njih?
Hm ... Predvsem spol, to, da so nasprotnega spola (smeh). To je bila šala, zelo rad imam ženske, jih spoštujem. Nimam nekega pravila, vsaka posameznica ima neko malenkost, ki mi je všeč in jo razlikuje od ostalih. Seveda imam rad tiste stvari, ki jih imajo pri ženskah radi drugi. Po neki človeški psihologiji mi je všeč simetrija, ki je nekako nujna za lepoto, vendar se navezuje na posebnost posameznika.
Nimam nekega posebnega okusa, da bi mi bile všeč črne, svetle ali kakršne koli druge. Pomembno je, da je zanimiva, da ima nekaj v sebi, da je inteligentna, širokega razmišljanja in da lahko prenese marsikaj v zvezi z menoj (smeh).

Kakšen tip voznika ste in kateri avto vam je všeč?
Znam biti oster voznik, čeprav spoštujem nek ritem vožnje. Ne vozim zelo hitro, vendar na cilj pridem hitreje od ostalih. Ne izgubljam časa, ampak rad uživam v vožnji. Ko sem bil mlajši, sem celo treniral dirkanje in se udeleževal nekih tekmovanj. Še dandanes občasno dirkam in vožnjo jemljem kot šport. Ko se usedem v avto, to postane nekakšen trening, avtomobil zame ni več prevozno sredstvo. Ne jemljem jih kot brezdušne, nekako jih imam rad.
Rad imam stvari, ki imajo karakter. Ne morem se usesti v avto, ki mi je dolgočasen. Včasih imam rad agresivne avtomobile, včasih pa mi ustreza neko, bolj mirno vozilo, primerno za dolga potovanja. Ne dajem prednosti nobeni posamezni znamki, všeč so mi različni modeli. Celo Renault 4, ki bi si ga želel imeti novega. Všeč so mi wv hrošč, audi, BMW, mercedes, citroen, in nekateri drugi.
Za hitro vožnjo mi je všeč audi, BMW, za dolge vožnje pa so to francoske znamke, terenci ...

Vaš zadnji nakup nad 100 evrov.
Ponavadi več kot 100 evrov zapravim s prijatelji v restavraciji ali pa je nakup vreden veliko kot ta vsota – to je ponavadi avtomobil, kolo ali motocikel. Za obleke ne dajem veliko denarja, razen za kakšno dobro jakno ali plašč, kar je tudi vredno veliko več kot 100 evrov. A za kavbojke, majice in ostale malenkosti pa redko plačam več. Te stvari so mi nepomembne.

Predmet, ki vam največ pomeni.
Nimam nobenega predmeta, brez katerega ne bi mogel shajati. Ker imam veliko glavo, ponavadi težko najdem primerna očala, zato zelo pazim nanje, da jih ne zlomim ali izgubim. Imam pa nek talisman, ki sem ga dobil kot majhen deček iz Grčije. To so kamenčki iz Epidaurusa. Vendar jih imam nekje v hiši in jih nisem videl že 20 let. Ne vežem se na predmete, ne zbiram starih stvari in se trudim imeti novejše stvari.

Prijatelj/ica iz otroštva, s katerim/katero ste ohranili stik.
Imam dva najboljša prijatelja. Eden je moj 'kum', z drugim pa se zelo pogosto vidim. Pripadam generaciji, ki je odraščala v devetdesetih letih, ko se je v bivši Jugoslaviji začelo sranje. Zato je veliko mojih dobrih prijateljev iz otroštva sedaj v Ameriki, nekaj jih je v Kanadi, nekaj v Avstraliji, pa po Evropi. Ljudje so preprosto pobegnili stran od vsega, kar se je dogajalo. Zato nimam veliko prijateljev iz otroštva, saj so odšli. Bili so pametnejši od mene.

Dogodek, ob katerem ste bili najbolj srečni.
Verjetno je to stereotipni odgovor, vendar sem bil najbolj srečen, ko se mi je rodila hčerka. Oče sem postal relativno star, imel sem 41 let. To je nekaj, česar ne morem primerjati z ničemer v življenju. Ta količina andrenalina ... ko zaradi razburjenja enostavno lebdiš nad tlemi.

Ločujete odpadke?
Pri nas v Srbiji še nismo prišli do tega, vendar tukaj v Ljubljani to redno počnem in popolnoma podpiram ločevanje odpadkov in reciklažo. Tudi doma v Beogradu bi rad, da mi to pride v navado.

Mislite, da bo to kmalu?
Lahko se ljudi navadi na to, vendar narod za to potrebuje pametno oblast. No, tudi za izvolitev pametne oblasti je potreben pameten narod (smeh). To je tema 'kokoš ali jajce'. Bo pa do ekološkega napredka v Srbiji vsekakor prišlo, vendar počasi. Jaz nikoli ne vržem stran odsluženega avtomobilskega akumulatorja, tudi starega kruha ne vržem v smetnjak. Postavim ga v vrečko zraven smetnjaka za tiste, ki ga potrebujejo.

Donirate? Zadnja donacija.
Doniram kadar lahko, vendar nikoli ne govorim, komu in koliko, zato tudi sedaj ne bom. Mislim, da je to neoukusno. To je treba početi na pravi način.

V kakšnem filmu bi igrali?
Igral bi v vsakem filmu, ki nekako spreminja človeško zavest, da se izkorenini ta primitivizem, neumnost, čeprav ne vem, ali je to sploh mogoče. Vsaki film, ki krepi neke vrednote ali spreminja zavest ljudi in neke prave človeške zakonitosti, me izpolnjuje. Zanimajo me filmi, ki 'premaknejo' ljudi. Žanrsko pa se ne bi mogel opredeliti. To se mi ne zdi pomembno, nikoli se nisem ogreval za neke tipe vlog. Kot otrok sem si želel igrati v vlogi Jamesa Bonda, vendar sem se za to verjetno malce preveč zredil (smeh).

S katerim igralcem bi si želel igrati v filmu?
Uh, veliko jih je. Želel bi si nastopati z Edwardom Nortonom, Seanom Pennom in veliko drugimi. Zdaj se ne spomnim, ker sem slab z imeni. Vedno sem si želel igrati z značajsko močnimi in dobrimi soigralci. To je tako, kot pri tenisu: ko nekdo dobro udari žogo, jo moraš ti še bolje in tako postaneš boljši in boljši. Isto je pri igri v filmu. Če imaš poleg dobrega igralca, potem si tudi ti lahko boljši.

Poleg koga konkretno?
Hm, poleg veliko igralcev. Mogoče mi je najbolj ostalo v spominu, ko je pri nas na akademiji gostoval ruski režiser Nikita Mihalkov. Slučajno sva skupaj vadila nek komični prizor. To je bila res velika izkušnja. Ne samo zato, ker sem bil mlad, temveč zato, ker je Nikita odličen režiser in pravi 'muškarčina', ki ga zelo spoštujem. Je eden pravih resnih moških, je na mestu, čustven, ne kot nekateri naši režiserji po Evropi, ki se vpisujejo na akademijo zato, da bi osvajali ženske in se dotaknili 'oblasti'. Večina režiserjev, s katerimi sem delal, ima nekakšno napako v življenju ... in v glavi, da se opredelijo za ta poklic zaradi nekih človeških, primitivnih razlogov, ne pa zaradi umetniškega vzgiba. Zato mi je Mihalkov ena najlepših izkušenj v življenju.

Kakšni so vaši cilji za prihodnost?
Moj cilj je, da počasi, počasi začnem režirati. Že sedaj režiram neke kratke stvari, kot so reklame. Občasno tudi pišem scenarije, v zadnjih 15 letih sem bil velikokrat nepodpisan soscenarist pri številnih filmih, kjer sem delal pri pripravi scenarija, bil sem tudi asistent režiserja pri nekaj projektih. Ljudje, ki me poznajo, pravijo, da imam bolj režisersko kot pa igralsko pamet, če lahko temu tako rečem. Mislim, da bom imel več možnosti, da spremenim svet skozi režijo, kot pa to lahko storim z igro. Največkrat se igra izvaja skozi 'usmrtitev' tujih idej in scenarijev, v naši državi se igralec sploh ne priznava kot avtor, temveč samo kot izvajalec. Torej ne gre za status, ženske ali pa moč (smeh). Bil sem velikokrat poskusni zajček mladim režiserjem in po 30 letih dela mi tega res ni več treba. Da me secirajo, kot v laboratoriju. Jaz sem že stokrat dal skozi to, za kar oni mislijo, da je novo in genialno. Mislim, da bom nadaljeval z igro, vendar s pravimi ljudmi. Istočasno pa se bom trudil z režijo in pisanjem.

Imate že kaj konkretnega v mislih?
Da. Imam svoj scenarij, katerega snemanje bi lahko bilo že naslednje leto.

Kdaj ste nazadnje nekaj naredili prvič?
Vsak trenutek v življenju se zgodi prvič, se ne ponavlja. Zelo rad počnem stvari prvič. Pri meni na snemanjih prizorov v filmu nobena ponovitev ni ista, saj me ponavljanje istih stvari dolgočasi. Nekaj sem prvič naredil včeraj, danes in celo med tem pogovorom, saj nikoli še nisem govoril toliko o sebi.