'Srbi so me prijetno presenetili!'

Saša Dončić, nekdanji igralec klubov Crvena Zvezda, Ilirija, Laško, Olimpija, Helios, Krka, član jugoslovanske kadetske reprezentance in slovenske članske reprezentance, ki se je preizkusil tudi v trenerskih vodah, je delil svoje poglede na košarko, trenerstvo, uspešno kariero svojega sina Luka, ki se kali pri madridskem Realu in evropsko prvenstvo v košarki.

SD: Vsaka sezona v moji karieri je bila neko posebno poglavje. Jaz v košarki uživam in bi težko nekaj izpostavil. Če res moram, bi na posebno mesto postavil sezono v Heliosu in Olimpiji, ko smo osvojili naslov državnih prvakov. To je bil res nekakšna smetana na torti, drugače pa sem užival vedno. Ob vsakem kontaktu z žogo, kjerkoli, sem bil srečen.

MS: Preizkusili ste se tako na kot ob igrišču. V čem se poklic igralca razlikuje od poklica trenerja? V katerem se počutite bolj ’doma’, kaj so prednosti in slabosti ter kje so tiste skupne točke obeh?

SD: Skupno obema poklicema je edino košarka. V začetku sem mislil, da je zadeva zelo podobna, v vlogi trenerja pa sem spoznal, da temu ni tako. Nedvomno mi je bilo lepše, ko sem bil igralec. Ko sem bil igralec, sem prišel na trening, ubogal trenerja, po treningu odšel domov in ’pozabil’ na košarko. V vlogi trenerja pa je povsem drugače. Imaš 12 različnih igralcev, 12 različnih karakterjev, ki jih moraš zaposliti, uskladiti in iz njih potegniti najboljše. O ekipi in košarki pravzaprav razmišljaš neprestano. Kot trener razmišljaš o košarki 24 ur na dan, kot igralec pa 2 uri na treningu zjutraj, 2 uri zvečer in v primeru kakšne izredne situacije, vendar razmišljaš o svoji igri.

SD: Že od malih nog sem v košarki. Drugega praktično ne znam, tako da bo moja prihodnost vsekakor povezana s košarko. Odvisno, kakšna priložnost se mi bo ponudila. Vseskozi spremljam košarko, vztrajam v košarki in če se bo v prihodnje pokazala priložnost, bom o njej zagotovo razmislil. Če pa tega ne bo, pa bom razmišljal o kakšni drugi smeri. Vsekakor je pravi čas za takšne pogovore ob začetku sezone.

MS: V košarko je ’zaneslo’ tudi vašega sina Luko. Ste imeli pri tem tudi vi prste vmes ali se je pač zgledoval po očetu?

SD: Nekako je običaj, da so otrokom vzorniki ravno njihovi starši. Čeprav sem upal, da bo športnik, se nisem obremenjeval z vrsto športa. Poskusili smo z raznoraznimi športi, od nogometa, plavanja, juda, vendar se je nekako vedno vračal h košarki.

SD: Luka je že kot mlajši opozoril na sebe s svojo igro. Igral je s starejšimi igralci, na tekmovanjih ter mednarodnih turnirjih dosegal dobre rezultate in v času elektronskih komunikacij je informacija prišla do pravih ljudi. Ponudba iz Madrida nikakor ni bila edina, vendar smo se skupaj odločili za Real Madrid. Poleg ugleda, dobrih referenc, pogojev in priporočil nam je bilo najpomembnejše, da Luka svojo športno pot nadaljuje nekje, kjer se lahko razvija. Glavno besedo pa je imel Luka, ki se je na koncu odločil za Real. Njegov manager je poskrbel za ustrezno pogodbo in ’varne’ pogoje, tako da je res poskrbljeno za vse.

Prihodnost je seveda odvisna od njega samega. Trenutno kaže velik potencial, pogoje ima idealne, klub vanj polaga velike upe in če bo vztrajen in prizadeven, se lahko scenarij odvije tako, kot mi lahko le sanjamo. Zadnjo besedo bo pri vsej stvari imel Luka.

MS: Kako so potekali vaši prvi koraki in začetki v košarki in kako je to potekalo pri Luki? V kakšnih razmerah ste trenirali vi in v kakšnih vaš sin? Kako bi ocenili napredek v košarki v tem času?

SD: Začela sva pri podobni starosti. Če primerjam sebe in Luka, je nadzor nad gojenci nedvomno strožji. Ko sem se jaz preselil z Jesenic k Olimpiji, ni bilo toliko nadzora. Včasih so bili tudi drugačni pogoji. Veliko več je bilo igralcev, konkurenca je bila večja, ves čas smo preživeli na igriščih in dejansko smo živeli za košarko. Tudi sam šport se razvija. Včasih smo imeli ogromno treningov in praktično smo bili po 10 ur na dan v dvorani. Več poudarka je bilo na košarki kot športu in manj na košarki kot ’biznisu’. In danes je brez ustreznega zaledja težko uspeti.

Tudi sama filozofija treningov se je spremenila. Danes so trenerji manjših selekcij pogosteje bolj obremenjeni z uspehi in rezultati ekipe, kot pa z razvojem igralcev. Včasih smo osnovne košarkaške tehnike ponavljali v nedogled. Dela na tehniki je bilo toliko, da mi je zgolj ob pogledu na ’stožec’ postalo slabo, saj me je spominjal na najtežje in najbolj dolgočasne treninge. Danes pa ni nič nenavadnega, da trener dobi v roke 20-letnega igralca, ki ne pozna ’levega prodora’. Včasih je bil velik poudarek na osnovah, danes pa na neki akciji in se na osnovne stvari preprosto pozablja.

MS: Zagotovo spremljate Eurobasket in naše fante – vaša strokovna ocena?

SD: Vsekakor spremljam. V prvi vrsti bi pohvalil organizacijo, takoj za tem pa simpatično in všečno košarko. Nedvomno je to prvenstvo presenečenj, kjer so v ospredje prišle košarkaško ’eksotične’ države kot so Finska, Belgija, Ukrajina. Medtem ko sta ’velesili’ Turčija in Rusija izpadli že v predtekmovanju.

Kar se tiče slovenske reprezentance, ga ni navijača, ki bi ga naša igra pustila ravnodušnega. Igrajo fenomenalno in kljub kritikam porazov proti Poljski in Finski, vendar je to turnirski sistem z veliko tekmami in ogromno emocijami. Ekipa se po vsaki tekmi preprosto ’izprazni’. Razumljivo, da smo gledalci zahtevni, vendar štejejo pomembne zmage. Francozi so vsaj zame glavni favoriti za zmago in včerajšnji poraz ni nikakršna tragedija, saj je Slovenija na tem prvenstvu pokazala neverjetno voljo, borbenost, željo in mene so fantje navdušili.

MS: … pa vaše napovedi za razplet tekme Slovenija - Srbija?

SD: Obe reprezentanci sta se pokazali tako v dobri, kakor tudi slabi luči. V četrtfinalu se je žal pokazala izkušenost reprezentanc. Srbi so me pozitivno presenetili, saj so se kljub številnim odpovedim in poškodbam prebili skozi predtekmovanje. Sestavili so mlado a kompaktno ekipo, željno dokazovanja a žal dokaj neizkušeno. Danes bosta zagotovo šteli izkušenost in dnevna forma.

MS: Kot igralec verjetno spremljate tekme povsem drugače, kot povprečni igralec?

SD: Vsekakor. Večini gledalcev je pomembno največje število točk, ki jih igralci dosežejo, mi spremljamo, kako so do teh točk dejansko prišli. Medtem, ko večina hvali brata Dragić, ki sta res prikazala neverjetno igro, se mi zdi,da so bili na posameznih tekmah odločilni tudi Murić in kakšni manj ’opazni’ igralci, ki so v ključnih trenutkih ’dvignili’ celotno ekipo.

MS: Kako pa se s stresom na parketu soočajo igralci?

SD: Nedvomno si na parketu manj nervozen. Ko si na igrišču, igraš svojo igro, se boriš in ne misliš na ’celotno’ sliko. Na klopi, v vlogi trenerja ali pa kot gledalec, pa si neprimerno bolj nervozen. Pomemben dejavnik so navijači, pa najsi bodo domači ali tuji, saj je najhuje igrati pred prazno dvorano, kjer sliši vsakega igralca in vsak komentar trenerja.