Miha Knific, manipulator premičnih podob

Režiser Miha Knific, letnik 1976, je v svojem življenju ustvarjal že veliko 'vrst' umetnosti. Svojo multidisciplinarnost in željo po spoznavanju medosebnih odnosov v kombinaciji z naravo je zaokrožil v svojih večkrat nagrajenih filmih. Kukalo kamere je njegovo okno v svet in snemalno okolje je njegovo igrišče na katerem ljudem obrača ogledalo. Pravzaprav pa si ga tudi sebi, saj ga vsak film dobsedeno posrka vase.

Kaj te je spodbudilo, da si se začel ukvarjati s filmsko umetnostjo?
Zelo pozno sem se naučil brati, zato mi je bilo mnogo laže gledati filme. Tudi tiste s podnapisi, čeprav podnapisov nisem znal prebrati. Vendar sem filme razumel v celoti. Potegnili so me vase, da sem nekako popolnoma pozabil na ostale stvari. To mi ni uspelo nikjer drugje.. no, morda le pri risanju, vendar nikoli pri drugih stvareh, naprimer pri športu. Pri slednjem sem se vse preveč zavedal vseh gledalcev. Kot tudi v šoli pred tablo pogledov vseh sošolcov. Nekako sem s časom, desetletja kasneje, spoznal, da se med režijo filma najmanj ukvarjam s samim sabo, da nase nekako pozabim in se ne ukvarjam s samokritiko režije ali celo s svojim izgledom. Nekako me odnese v film in moj 'jaz' izgine v njemu.

Kako je študij kiparstva vplival na tvoje kasnejše filmsko ustvarjanje?
V bistvu je bila prva ljubezen fotografija. Že v osnovni šoli mi je oče podaril fotoaparat Canon A1, ki ga imam ga še danes...in še vedno deluje. Začel sem fotografirati in to nadaljeval na Srednji šoli za fotografijo. Doma v kopalnici sem razvijal črno-bele fotografije. Vem, sliši se kot bi živel desetletja prej, vendar smo se v devetdestih še vedno učili le črnobele fotografije, vendar s tem tudi čudežnega fenomena beleženja slike. Počasi mi je sama fotografija postala dolgočasna in odločil sem se, da grem na kiparstvo. Da, potreboval sem nekaj več kot samo fotografijo, to so bile gibljive slike. S kiparstvom pa sem začel nemara zato, ker je to podoba, ki jo vidimo iz večih strani, nekakšna gibljiva podoba. No, od nekdaj sem želel razumeti čim več in kiparstvo je bilo spoznavanje in razumevanje prostora, večrazsežnosti. Kmalu po zaključku študija, leta pred specaalizacijo iz filma na Royal College v Stockholmu, sem tako v galerijskem kontekstu kot tudi na filmu začel ustvarjati dela v povezavi s fenomenom filma. Filma kot najpopolnejšega medija, ki združuje vse ostale umetnosti v eno. Vanj.

Nemara sem zaradi likovne izobrazbe malo bolj zahteven na področjih podobe filma, scenografije, kostuma, specialnih efektov…

Kako dojemaš svojo medijsko podobo?
Ne vem, ker se s njo sploh ne ubadam. Imam svojo podobo in ne medijske.

Katero tehnološko novost v zadnjih letih te je najbolj navdušila?
Pločevinasti roboti na vzmet, ki sem jih našel v mali trgovini v Dermoldu (Nemčija). Pokupil sem vse razen enega. (poreklo iz Kitajske ni primerno za otroke)

Strip, knjiga, film, koncert, gledališče, tvoja izbira je...
Strip: Slepo Sonce (Tomaž Lavrič), knjiga 99 frankov (99 francs, Frédéric Beigbeder ), filmi: Znanost o spanju (La Science des rêves , Michel Gondry, 2006), V Ameriki (In America, Jim Sheridan, 2002) in Prilagajanje (Adaptation, Spike Jonze, 2002), gledališka predstava pa Triko (Luka Martin Škof, SLG Celje).

Nepozabne počitnice? Kje?
Največkrat sem počitnice v mojem zgodnjem otroštvu preživel v kampu Indije v Banjolah pri Puli. Cele dneve sem odkrival svet, obrnil vsak kamen, si poiskušal razložiti vsako živo bitje, neznano obliko ali korenino, ki sem jih našel. Z njimi sem si, tudi z najdeno polomljeno figurico vojačka, zapolnil počitnice in domišljijo.

Kateri šport spremljaš, najljubši športnik/ica?
Rad imam športe, kot tudi športnike in športnice. Neizmerno sem užival ob ogledu zadnjih zimskih olimpijskih iger, še posebno so mi šli na roko večerni termini. Sicer pa je zanimivo, da nogometna tekma traja enako kot celovečerni film. Tina Maze.

Koliko časa si vzameš za rekreacijo?
Vsak dan nekaj malega. Če je možnost, tudi kaj več, ampak redko.

Prva in zadnja pijača, ki jo spiješ v dnevu?
Ne morem reči da imam kako vsakodnevno rutino, da bi spil isto stvar, ne zjutraj in ne zvečer. Vsekakor pa ne pijem kave.

Moda, kozmetika, nakit: kaj te navdušuje, katere znamke?
Vonj, uporabnost in okus.

Ob katerih priložnostih si nadeneš kravato?
Imel sem jo oblečeno dvakrat v življenju, na poroki enega od prijateljev in za eno majhno vlogo v prijateljevem filmu. Bi jo pa rad večkrat.

Kaj ženske opazijo na tebi?
Ne vem... Verjetno očala in brado.

Kaj tebe očara na njih?
Tisto dvoje ne (smeh). Nekakšna posebnost na njej. Nekaj, kar deluje nepravilno, pa ji vendar dobro pristoji.

Kakšen tip voznika si in kateri avto ti je všeč?
V bistvu nisem tip voznika, ker rajši ne bi vozil, ampak moram. Zato tudi avte ločujem predvsem po uporabnosti; na uporabne in neuparabne.

Tvoj zadnji nakup nad 100 evrov.
Ribe, zelenjava, pijača za kosilo s prijatelji.

Predmet, ki ti največ pomeni.
Očala, ker sem brez njih dobesedno hendikepiran.

Prijatelj/ica iz otroštva, s katerim si ohranil stik.
Verjetno je moj najstarejši prijatelj Gašper, sošolec iz prvega razreda osnovne šole, s katerim sva kljub različnemu šolanju in zanimanjem preživela veliko skupnega časa in ustvarila tisto povezanost, ki ostane za vedno. Ga pa moram kaj obiskati.

Dogodek, ob katerem si bil najbolj srečen.
Verjetno na snemanju kakega filma, ko so se vse stvari poklopile. Vreme, lokacija, ekipa. luč… in je vse delovalo kot eno.

Ločuješ odpadke?
Vse ločujem. Se pa trudim, da tudi odpadke.

Doniraš? Zadnja donacija.
Rad, delo in stvari. Za UNICEF sem režiral dobrodelno prireditev na POP tv-ju, za Amnesty International sem posnel reklamni spot. Med študijem in tudi kasneje sem bil podpornik Green Peacea na Švedskem. Zadnja? Karikature za navijaški klub Petra Kauzerja za svetovno prvenstvo v veslanju na divjih vodah v Tacnu, čez dober teden..

Kakšno je po tvojem mnenju stanje produkcije filma v Sloveniji?
Stanje v Sloveniji je “cagavo”, lovimo se okrog tega, kako narediti slovenski film, kako stisniti zgodbo v proračun filma. Sploh pa se sami filmarji preveč ukvarjamo s politiko, javnimi institucijami, njihovo organiziranostjo, osebjem… Namesto, da bi se ukvarjali s tem, kako narediti dober film in delali filme nasploh.

Če bi imel možnost povabiti kogarkoli za sodelovanje v tvojem filmu, koga bi povabil?
Vilka Filača, direktorja filmske fotografije, ki je posnel večino Kusturičinih filmov, snemal v Hollywoodu, snemal filme z zvezdniki, kot so Johnny Depp, Jeremy Irons in John Torturro… Skupaj sva delala tudi kratki film Lovec oblakov in začela ustvarjati celovečerec z naslovom Svoboda (film je v pripravi). Žal ga ne bova mogla skupaj končati. Vilko je o filmu vedel največ. ..

Kakšni so tvoji cilji za prihodnost?
Delati filme. Takšne, ki bodo ljudjem pomoagali bolje razumeti same sebe, takšne, ki bi komu spremenili živjenje. Že če ga bodo samo nekomu, je to ogromno.

Kdaj si nazadnje nekaj naredil prvič?
V tem trenutku...prvič pisno odgovoril na intervju.