Milič: Uspehi naših reprezentanc so svojevrsten fenomen!

Marko, šport vam je bil nekako položen v zibelko, oba starša sta se ukvarjala s športom, kdo pa je bil tisti, ki vas je usmeril v košarko?

V košarko so me usmerili prijatelji okoli bloka. Moja mama se je ukvarjala z diskom in je bila jugoslovanska mladinska prvakinja, oče pa je še danes rekorder Jugoslavije v metu krogle, 20 let je bil šampion Jugoslavije. Sam sem najprej začel hoditi na atletske stadione, predvsem v Kranju, kjer sem odraščal. Ampak vedno mi je bilo malo dolgčas, saj sem sam metal kroglo, sam sem skakal, vsa moja družba pa se je okoli bloka 'podila' za košarkarsko žogo, poleti, pozimi … pozimi, ko nismo imeli dvorane in je bil zunaj led, smo hodili okoli s krampi, da smo še takrat lahko igrali 'basket'. Družba je bila torej na igriščih in skozi osnovno šolo je košarka postala zabava, strast, pozneje pa tudi poklic, ki ga imam rad.

Še vedno uživate v tem?

Ja, ko pride tekma, še vedno uživam. Odkar imam družino, je seveda ta prioriteta. Na treningih mi je mogoče malo težje, saj je veliko ponavljanja in ko si v košarki 20 let, kot sem jaz, je to slabša stvar. Ko pride tekma, se prižgejo reflektorji, ko dobiš žogo v roke, ko so polne dvorane, takrat spet poskoči adrenalin in takrat se počutim tako kot tisti 'mulček', ki je v Kranju začel igrati košarko.

Na katere uspehe v karieri ste najbolj ponosni?

Ne bi izpostavljal statistike ali stvari, ki smo jih na primer osvajali z Olimpijo, je pa zagotovo nekaj prelomnic, ki se jih bom vedno rad spominjal. Prva je zagotovo, ko sem iz Kranja kot 'mulček' prišel v Olimpijo in pod taktirko Sagadina praktično čez noč postal nosilec igre evropske Olimpije in smo šli že takoj prvo sezono na Final Four, skupina anonimnih fantov, in postali tretji v Evropi. Pa morda pozneje odhod v NBA kot prvi Slovenec. Vesel sem, da sem igral za Real Madrid, ko sem bil star 21 let in da so me pred tremi leti poklicali nazaj in sem v roku desetih let dvakrat igral za klub mojih sanj. Seveda sem ponosen, da sem 15 let igral za slovensko reprezentanco in na koncu je bila pika na i to, da so me fantje izbrali za kapetana. To so stvari, ki so mi najbolj pri srcu.

Katera tehnološka novost v zadnjih letih vas je navdušila?

Sicer imam doma vse, kar se tiče tehnike, ker me hčerki prepričata, da kupim, ampak sem čisti 'šalabajzer' za tehniko. Zdaj ko sem kupil iPad in iPhone, sem gledal, kje so tipke. (smeh) Osnove obvladam, sicer pa imam tehnologijo bolj za gledanje filmov, pisanje mailov, da ostajam v stiku s prijatelji tu v Sloveniji, glede na to, da živim v Italiji.

Strip, knjiga, film, koncert, gledališče, kaj je vaša izbira?

Ko sem bil otrok, sem bral stripe, Miki Mustra sem prebral neštetokrat. Na koncert grem rad, čeprav sem tako velik, da vedno za eno glavo štrlim ven, pa še nimam smisla za ritem, ko plešem, tako da bolj kot na oder, vsi gledajo mene, ker ne plešem po ritmu. Nazadnje sem v Stožicah na Siddharti. Gledališče – ko sem v Ljubljani veliko hodim v Dramo, zelo uživam, odpelje me v drugi svet, ki ga v športu nisem navajen. Se morda smešno sliši, ampak da dam lahko 'glavo na pašo', pogledam kakšno vrhunsko gledališko predstavo. Berem veliko, v Italiji čas najbolj preganjam s tem. V Ljubljani sem včlanjen v knjižnico in knjig imam kot trgovski potnik. (smeh) Filme tudi rad gledam, zadnje čase pa sem 'doktoriral' iz risank, glede na to, da hčerki vozim v kino. Zdaj čakamo smrkce, gledamo vse malo bolj kakovostne risanke, trailerje in čakamo nove, saj smo že vse pogledali.

Nepozabne počitnice? Kje?

Svoje počitnice večinoma preživljam doma, glede na to, da sem zadnjih 10, 15 let igral v tujini. Ko pridem za dva meseca domov, obiščem vse prijatelje, v Kranju, Ljubljani, Kranjski Gori, s katerimi se zabavamo ob naših internih šalah. Glede na to, da sem zaradi igranja košarke praktično videl cel svet in potujem celo leto, je pravi balzam, ko pridem domov in se družim s svojimi prijatelji iz otroštva.

Kateri šport spremljate, najljubši športnik/ca?

Spremljam vse športe, ki so popularni ne samo pri nas, ampak da so naši športniki uspešni tudi v svetovnem merilu. Pred kratkim se je recimo ravno poslovil Primož Peterka in njega sem spremljal celo njegovo kariero, tudi ko mu ni šlo, sem bil ponosen, da imamo takega fanta. Ravno ko se je oblikovala slovenska narodna identiteta, je tudi on veliko pripomogel k temu in ta spektakel, ki ga je imel ob slovesu, me je zelo ganil. Pa seveda Jure Košir in njegovi uspehi. Spremljam vse te naše uspešne športne zgodbe, sploh pa reprezentančne, kjer smo Slovenci en velik fenomen. Glede na to, kako nizka je kakovost naših lig, rokometne, košarkarske, nogometne, v primerjavi z ostalimi evropskimi, imamo vrhunske reprezentance. To je res svojevrsten fenomen in na to smo lahko vsi ponosni.

Prva in zadnja pijača, ki jo spijete v dnevu.

Zjutraj obvezno kavica, odkar sem v Italiji pa sploh, kava in voda. Zvečer pa tudi kakšno pivo ali vino rad spijem, ampak v mejah normale, seveda.

Moda, kozmetika, nakit: kaj vas navdušuje, katere znamke?

Kozmetika, parfumi, kreme, nimam nič posebnega. Prvi gel za tuširanje, ki ga v trgovini vidim, tudi kupim glede na to, da se tuširam dvakrat na dan, je pomembno le, da ne smrdim. (smeh) Nakit? Sem velik oboževalec ur, to imam rad, vse ostalo mi ni všeč. Imam poročni prstan, ki ga sicer ne nosim, ker imam ta prst že tolikokrat polomljen, da bi namesto prstana potreboval zapestnico. (smeh) Znamke oblačil? Ponavadi kupujem stvari, ki so mi prav, na majici imam 4XL, glede na to, da imam 2 metra, 115 kg pa številko noge 50, v trgovini vprašam, ali imajo mojo velikost ter stvar kupim, ne glede na to ali mi je všeč, tudi če je čevelj ortopedski. (smeh)

Ob katerih priložnostih si nadenete kravato?

Kravato težko nosim, moram pa reči, da sem jo dve leti nosil res veliko. Ko sem igral za Real Madrid, smo morali okoli hoditi v obleki in kravati. Glede na to, da imam vrat kot sumo borec, me je od začetka zelo utesnjevala, potil sem se in se nisem mogel premikati, ampak sčasoma sem se je navadil in dve leti sem jo nosil. Zdaj pa, če ni nujno, je ne dam nase. Rad se lepo oblečem, ampak kravate pa ne.

Kaj ženske opazijo na vas?

Ponavadi mi rečejo, da sem še večji kot na televiziji, verjetno imajo majhno televizijo doma. (smeh) Kakšne neumnosti, da so pričakovale, da sem bolj resen, jaz pa še vedno tako otročji, čeprav sem star 34 let.

Kaj vas očara na njih?

Humor, nasmeh, globok dekolte. (smeh)

Kakšen tip voznika ste in kateri avto vam je všeč?

Zdaj vozim bolj počasi, morda zato, ker imam otroke, ali pa zato, ker sem se kot 'mulec' v nekaj letih na žalost kar 'zdivjal'. Zdaj raje vozim počasi in tudi raje imam malo večje avtomobile, v katerih se dobro počutim. Imam to srečo, da imam svoj sanjski avto, range rover, v njem uživam že leta in leta, ni neki aktualen model, je pa stvar, ki traja.

Vaš zadnji nakup nad 100 evrov.

Zdaj ko imam veliko družino, je že košarica pri najboljšem sosedu takoj čez 100 evrov. Sicer pa, glede na to, da moramo nositi klubske stvari med sezono in na uradnih dogodkih, zase med sezono ne kupujem. Vsake toliko časa si ob velikih prelomnicah, kot so rojstva otrok ali ko imava z ženo kakšno obletnico, privoščim res kakšno vrhunsko uro, sicer pa med letom ne zapravljam, mi je čisto vseeno, če sem oblečen v športne stvari, nisem zapravljivec.

Med letom torej zapravljate za hčerki?

To pa, mogoče tudi zato, ker se malo manj vidimo. Ko sta pri meni v Italiji, dobita razna darila, pa Gardaland in podobno. Preveč ju razvajam, ampak naj jima bo, še kakšno leto ali dve, dokler bom igral košarko, potem ju bo pa treba malo priviti. Čeprav to govorim zdaj, potem me bosta pa seveda spet obrnili.

Predmet, ki vam največ pomeni.

Če izvzamem emocionalne stvari, darila od žene ali pa risbice od hčerk, je to zagotovo košarkarska žoga, glede na to, da se praktično celo življenje, moje in ženino, vrti okol košarke, saj je bila tudi ona vrhunska košarkarica.

Prijatelj/ica iz otroštva, s katerim ste ohranili stik.

Večinoma imam vse prijatelje iz otroštva. Veliko imam znancev, tudi kakšnega prijatelja, ki sem ga spoznal v času kariere, ampak prave prijatelje imam večinoma iz otroštva.

Dogodek, ob katerem ste bili najbolj srečni.

Vsak, ki ima otroke, ve, da se rojstvo otroka ne da z ničimer primerjati.

Ločujete odpadke?

Ja, jih, za zdaj ja, čeprav ne vem, zakaj mi, ki jih ločujemo, plačamo več od tistih, ki jih ne. Verjetno plačujemo še za njih, namesto da bi nekdo nam, ki ločujemo, plačeval. Res je, da je to le nekaj evrov, ampak glede na to, da sem iz Gorenjske, je še to preveč. (smeh)

Donirate? Zadnja donacija.

Recimo, da pomagam. Vedno mi je bilo patetično, da nekdo da denar, se slika s čekom za 300 evrov, kako je trem otrokom pomagal.

Kakšen bi bil naslov filma, v katerem bi igrali?

Lahko bi me dali namesto Miškota v Ko to tamo pjeva 2. Glede na to, da je to ponarodelo po celi Jugoslaviji, jaz pa vozim približno tako kot on vzvratno … (smeh) Če potrebujejo enega, da čevapčiče obrača in avtobus vozi vzvratno … evo, to je to, če bodo snemali drugi del, naj me pokličejo.

Kakšni so vaši cilji za prihodnost?

Nekih dolgoročnih ciljev nimam. Imam srečo, da sem karierne izpolnil, še nekaj let bi rad užival v košarki, veliko časa preživel s prijatelji in svojo družino in kasneje našel službo, ki me bo veselila in me dnevno ne bo tako okupirala, da se bom komaj privlekel do doma  in bom razmišljal le, kako bom do naslednjega dne preživel in se regeneriral.

Kdaj ste nazadnje nekaj naredili prvič?

Ni sicer bilo prvič, je pa prvič po 20 letih. Pred dnevi sem peljal hčerki na Čukov bajer pri Kranju, kjer je zdravilna glina, sicer ne vem, ali je res ali ne. Po 20, kakšne 20, saj imam 34 let, po 30 letih sem se cel namazal z glino in hčerki prav tako. Glede na to, da smo bili na počitnicah že skoraj po celem svetu, zadnjič pa smo bili na Čukovem bajerju in smo se plazili po tleh kot specialci, pa sta rekli, da so to najlepše počitnice, kar sta jih kdaj doživeli, recimo, da je to ta stvar. Ni čisto prvič, ampak spet po 30 letih.