Judom se skozi zgodovino ni nič kaj lepo godilo, saj so jih stoletja preganjali, pobijali in nad njimi izvajali pogrome z vrhuncem v holokavstu sredi 20. stoletja. Konec devetnajstega stoletja je zaživelo sionistično gibanje in z njim boljša judovska organiziranost, kar je na koncu privedlo tudi do uresničitve judovskih želja, ustanovitve lastne države.
Sionistično gibanje je v okviru ponovnega združevanja vseh Judov pod eno zastavo na enem ozemlju predvidelo in organiziralo vračanje po celem svetu razseljenih Judov in njihovih potomcev na območje starodavne države Izrael. Starodavnega Izraela ni bilo že od rimskih zavojevalcev, pozneje so si ga podajali križarji in mavri (Arabci), do prve svetovne vojne pa so si ga prisvajali otomanski sultani. Po razpadu otomanskega imperija so si ozemlje prisvojili Angleži in njihov zunanji minister Balfour je britansko mandatno ozemlje Palestino s posebno listino prenesel (in s pomočjo bogatih judovskih lobistov) na moderno državo Izrael, ki je bila ustanovljena leta 1948. Judovska imigracija je povzročila nemalo nezadovoljstva med številnimi arabskimi 'domorodci', ki niso bili vajeni pljuska tolikšnega števila njihovih tradicionalnih verskih sorodnikov.
V prvih judovskih naselbinah so se mladi moški in ženske učili različnih veščin preživetja. Med pomembnimi znanji je imela prav posebno vlogo tehnika boja z golimi rokami in različnimi orožji, imenovana 'kapap'. KAPAP je akronim, sestavljen iz črk besedne zveze 'Krav Paniym al Paniym', kar naj bi v neposrednem prevodu pomenilo 'boj obraza proti obrazu' oziroma moža proti možu. Kapap je po izvoru pravzaprav mešanica najpomembnejših borilnih veščin zahodnega sveta z nekaterimi modernimi pridihi daljnega orienta. Najpomembnejši elementi veščine so boj s palico, ki so ga 'ukradli' francoskemu 'la cannu', verziji cestne bojne tehnike francoskih revolucionarjev 'la savate'. Dejstvo je, da so se morali judovski prišleki boriti proti arabskim poljedelcem, ki so bili najpogosteje oboroženi s palicami ali količki, in drugim bolj ali manj ostrim hladnim orožjem.
Danes je kapap pomemben pri poučevanju policijskih in vojaških specialnih enot, saj zaobjema celo paleto tehnik obrambe in napada z golimi rokami ali različnimi (tudi strelnimi) vrstami orožja. Izraelci imajo na svojem dvorišču in v bližnji okolici veliko priložnosti za uporabo in nadgrajevanje veščine. Na zadnjem srečanju borilnih mojstrov, ki jih je organizirala slovenska organizacija KAF, smo imeli priložnost srečati Avija Nardio, prvega apostola kapapa in učenca legendarnega inštruktorja, polkovnika izraelske vojske Haima Peera.
Nardia je major izraelske vojske, inštruktor specialnih enot in posebne protiteroristične čete, imenovane YAMAM (centralna specialna enota obmejne policije), ki naj bi bila zelo aktivna v zadnjih intifadah. Nardia sicer ni prototip jeznega, temperamentnega in plečatega izraelskega specialca, vendar ima o kapapu in izraelski vojski dovolj za povedati. In tudi za pokazati! Več v videu in fotogaleriji!
KOMENTARJI (5)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV