Človek, ki privabi tudi do 50.000 ljudi

Halid se je rodil leta 1953 v Knežini v Bosni in Hercegovini. Po obveznem služenju vojaškega roka, se je preselil v Sarajevo in začel nastopati kot pevec. V glavnem ga nekako uvrščamo v zvrst 'sevdah' (bosanskohercegovška ljubezenska pesem), čeprav sam pravi, da ni 100 odstotno v tej zvrsti. Kakorkoli že, njegova popularnost je šla strmo navzgor in je danes prav tako močna kot kdajkoli.

Leta 2009 je doživel hudo prometno nesrečo in takrat so mnogi verjeli, da je njegove kariere konec, a kot kaže nič ne more ustaviti tega izjemnega glasbenika. Skoraj bi si upali trditi, da se je vrnil še močnejši, še bolj predan svoji glasbi kot kdajkoli in leta 2009 je kar dva dni zapored nastopil v dvakrat popolnoma razprodani zagrebški dvorani Arena.

Pred kratkim je tudi posnel pesem s popularno pevko Danijelo Martinović in pesem že osvaja srca jugonostalgikov ter tistih, ki bodo to še postali. Halid bo v kratkem nastopil tudi v Sloveniji in to z legendarno sarajevsko-zagrebško navezo Crvena Jabuka. Prvi koncert bo na Gospodarskem razstavišču (18. februar, 2012) v Ljubljani, na to v Rdeči dvorani v Velenju (24. februar, 2012) in nazadnje v Festivalni dvorani Lent (25. februar, 2012) v Mariboru.

 

Intervju:

U: Imenujejo vas 'kralj sevdaha', kako da ste se odločili za to zvrst glasbe?

H: Mene kličejo kralj sevdaha na Hrvaškem, drugače pravzaprav nisem popolnoma v tej zvrsti. Sem predstavnik bosanske pesmi, a nisem 100 odstotno v sevdahu. Moja kariera sicer temelji na sevdahu, saj sem s tem odrasel. Lahko bi rekli, da sem se rodil z bosansko pesmijo v srcu.

U: Kateri so bili vaši največji in morda najbolj nepozabni koncerti?
H: Imel sem veliko večjih koncertov po Jugoslaviji, Balkanu in celem svetu. Nastopal sem po Avstraliji, Ameriki, zahodni Evropi, Turčiji, tako da je težko reči ... Sarajevska Zetra (olimpijski stadion) in verjetno zagrebška koncerta, kjer smo dva dni zapored napolnili dvorano Zagreb Arena, morda bi jo lahko celo trikrat. Takrat je prišlo skupaj več kot 50 tisoč ljudi.

U: Kakšna je razlika med koncerti sedaj, po tragični zgodbi, ki jo je pisala vojna, in koncerti v časih stare Jugoslavije?
H: Za mene pravzaprav ni velike razlike. V publiki so ljudje, ki so se rodili pred vojno in tisti, ki so se rodili po njej. Se pravi, od mladih po srcu, do najstnikov in prav to je tisto, ki pove glasbeniku, da mora vztrajati v tem poslu. Povsod pa me ljudje dobro sprejmejo, čeprav vem, da vse rane še niso zaceljene.

U: Kako se pripravite na posamezen koncert? Imate morda kakšne posebne rituale, preden odidete na oder?
H: Pri večjih koncertih so seveda priprave drugačne od manjših. Na večjih koncertih je z menoj na odru navadno tudi večje število glasbenikov, zato morda potrebujemo več vaje, ampak to je v bistvu to. Navadno naredimo hitro tonsko vajo, saj smo pravzaprav zelo uigrani. Drugače pa nimam nekih posebnih ritualov. Priklon, pozdrav in gremo!

U: Bi rekli, da je slovenska publika drugačna od ljudi iz drugih koncev bivše Jugoslavije? Mnogi namreč pravijo, da smo Slovenci precej bolj hladni?
H: Ne to ni res. Slovenija je pomešana, tu imamo jug in zahod. Kot pravimo: 'bosanski lonac' ni slab. (smeh) Na moje koncerte hodijo tako južnjaki kot Slovenci. In na mojih koncertih tudi Slovenci postanejo južnjaki po srcu. Moje pesmi so pač takšne, da jih človek pač mora peti in pokazati življenje. Seveda pa ne škodi, če po grlu steče tudi kakšna kapljica.

U: Katera je vaša najljubša pesem iz vašega repertoarja?
H: Rekel bi, da U meni jesen je.

U: Zdi se, da so ljubezenske pesmi mlajših pevcev precej bolj površinske, lahko bi rekli celo puhle?
H: Govorite o tekstopiscih?
U: Da!
H: Ni več večerov poezije. Ko sem bil mlad, sem bil vsak drugi večer na branju poezije. Poznali smo vse domače in tuje avtorje. Današnja mladina v glavnem ne bere več in nastala je ogromna praznina od naše generacije, kar se tiče poezije in kvalitete tekstov. Sama filozofska misel je, v zahvalo internetu, začela izginjati. Skoraj ne najdeš mladostnika, ki bi vedel kaj je modro. Ve kaj je praktično. A modrost je tista, ki je pomembna. Poezija in filozofija sta povezani in tega je premalo, zahvaljujoč globalnemu svetu ter internetu. Smo pa dobili neko praktičnost ampak to v Bosni imenujemo robot-Haso. Se pravi sem Haso, ampak robot. Postali smo roboti.

U: Kako se spominjate dni, ko ste začeli svojo glasbeno pot. V vaši biografiji piše, da ste prepevali po restavracijah?
K: Ja, ko sem bil mlajši sem se s tem preživljal. Pet let smo s skupino prepevali po restavracijah in si pridobivali izkušnje in nenazadnje od tega tudi živeli. Igrali pa smo vse, od sevdaha do jazza.

U: Se je to spremenilo s prvo LP ploščo?
H: Ja s prvim singlom Ne budi mi nadu se je precej spremenilo vse skupaj. Ampak, ko je izšel album Diamanti, ki je bil pravi 'megahit', sem postal slaven po vsej Jugoslaviji.

U: Imeli ste tudi preko 500 humanitarnih koncertov ...
H: Pomagam kolikor lahko.

U: Vendar se o teh koncertih pravzaprav zelo malo piše in govori? 500 ni ravno majhna številka?
H: Ah, saj ljudje vedo, tisti, ki morajo vedeti, vedo. Ne želim delati nekega pompa iz tega. Pomagaj in molči! Če ti nekdo pomaga, potem pa ti to nenehno očita, ali se s tem hvali, potem to ni pomoč. Vsaj za mene ne.

U: Prebral sem tudi, da imate radi konje?
H: Ja, moj prijatelj ima konjušnico in tam imam nekaj konjev. Ljubim konje, tako da se, če le imam prosti čas, ukvarjam z njimi.

U: Najljubša hrana?
H: Najraje imam bosansko nacionalno jed, ampak imam rad tudi morsko hrano. Od tuje kuhinje pa mi je najljubša italijanska.

U: Najljubša pijača?
H: Bil sem na pivu, sedaj pa sem na vinu (smeh).

U: Najljubši šport?
H: Obožujem vse športe, pravzaprav obožujem tudi športnike. Sem ljubitelj rokometa, nogometa, odbojke. Verjamem v 'zdrav duh v zdravem telesu'. Rad imam tudi kontaktne športe, se pravi vse.

U: Ste kdaj pomislili, da bi prenehali s petjem in počeli kaj drugega?
H: Se zgodi, da pomislim na to. Pač pridejo slabi trenutki, ki so v vsakem aspektu življenja. Ampak je lepih trenutkov precej več in nenazadnje delam to kar imam najraje, pesem ter glasba. S tem bom tudi umrl.

U: Kdo so vaši idoli, če jih seveda imate?
H: Ko sem bil mlajši, še otrok, sem seveda imel idole. Ti so sedaj že mrtvi. Danes pač poznam ogromno odličnih glasbenikov, kolegov, ki jih spoštujem, tako v narodni glasbi kot recimo v rocku. Težko pa bi rekel, da gre za idole.

U: Imate morda v prihodnosti kakšne načrte, da bi sodelovali s katerim od slovenskih glasbenikov?
H: Zaenkrat ni nobenih razgovorov glede tega, a če bo kaj v prihodnosti, boste gotovo slišali za to. Trenutno sem najbližje z Danijelo Martinović, za katero sem slišal da je precej popularna v Sloveniji (smeh). Seveda pa sem dober prijatelj z Magnificom, Kreslinom tudi Rebeko Dremelj, tako da bomo videli.

U: Če bi imeli priložnost izbrati katerega koli (še živečega ali mrtvega) glasbenika s katerim bi koncertirali, koga bi si izbrali?
H: Tom Jones in Frank Sinatra.

U: Ali za prihodnost pripravljate kakšno novo poslastico?
H: Te dni sem v studiu in delamo na novem albumu. Dve pesmi iz novega albuma smo dali na tudi 'best off CD', ki ga bo prejel vsak obiskovalec mojega koncerta. To je nekakšna zahvala mojim oboževalcem.

U: Kaj lahko slovenski oboževalci pričakujejo od vaših koncertov?
H: 'Dobar dernek' – dobra zabava (smeh)!

U: Za konec, bi kaj sporočili našim bralcem?
H: Naj bodo zdravi in uživajo v mojih pesmih!