Nuša 'brez dlake na jeziku'

Nuša Lesar: (Nuša ponosna pokaže zaročni prstan) Meni se zdi stvar resna (smeh).

MS: Predpostaviva, da bi bila samska, kakšna taktiko bi svetovala morebitnim snubcem?

NL: Ne vem čisto natančno ... tudi če nisem samska, še ne pomeni, da ne opazim ljudi. Se ne pustim ravno zapreti med štiri stene in kdaj vržem oko na kakšnega moškega. Mogoče bo izpadlo malce nenavadno, vendar so me vedno privlačili nekoliko 'posebni' moški. Sem malo 'čudna' in opazim takšne, ki niso ravno 'po pravilih'. Všeč so mi spontani, izvirni pristopi in posledično sem veliko ljudi, ki so mi ljubi, spoznala nekako 'ponesreči'.

MS: Te kot prepoznavno javno osebnost moški kaj bolj 'obletavajo'?

NL: Odkar delam na Svetu me moški manj nadlegujejo kot včasih ... vsaj odkrito. Kot bi se me nekako bali. Nekoč mi je prijatelj zaupal, da če se ne bi spoznala tako spontano, v družbi, nikoli ne bi začel pogovora z menoj, saj se je bal, da bi izpadel 'zabit'. Predpostavil je, da se z menoj ne da pogovarjati o čem drugem, kot o oddaji (Svet na Kanalu A) in politiki.

MS: Še kar vztrajaš v 'rodni' Ribnici. Se bolje počutiš v urbanem okolju ali na podeželju?

NL: Praktično vsekakor ni, vendar uživam v vožnji z avtomobilom. Težava je v zgodnjem vstajanju in delu pozno v noč, tako da si takrat vedno uredim kakšno prenočišče v Ljubljani. Kar se pa tiče urbanosti in podeželskosti, pa rabim oboje. Zrasla sem v Ribnici in sem vajena miru, tišine in ležanja v travi. Med študijem v Ljubljani sem se sicer priučila hitrega mestnega tempa in družbe ter nekako vzljubila tudi to in sedaj rabim oboje. Če bi mi kdo dejal, da bom celo življenje delala v zdravstvenem domu v Ribnici, bi se mi verjetno zmešalo. Sedaj, ko pa delam v Ljubljani, mi 'odklop' v Ribnici povsem ustreza. Ravno prav je velika, všeč so mi ljudje in, saj veš ''Ljubo doma, kdor ga ima''. Znam biti tudi povsem kmečka 'deklina'. Kmetije sicer nismo nikdar imeli in v hlevu ravno nimam izkušenj, drugače pa kuham, pospravljam, kosim okrog hiše, perem avtomobile ...

NL: To se mi že dolgo ni dogodilo. V interakciji z ženskami hitro najdem način, da se ne počutijo ogrožene. Na začetku je bilo sicer nekoliko težav in grdih pogledov, preden sem dokazala, da sem vredna položaja, ki ga imam. Tako da se z ženskami kar dobro razumem.

MS: Imaš rajši moško ali žensko družbo?

NL: Moram priznati, da načeloma moški veliko manj komplicirajo, vendar pri delu dobro sodelujem tudi z veliko ženskami. Tako da mi gre dobro z obema spoloma. Zasebno imam le enega moškega prijatelja v pravem pomenu besede. Poznava se še iz časov, ko nisem imela partnerja. Mirno se ne vidiva ali slišiva dva meseca, pa potem nadaljujeva točno tam, kjer sva zaključila. In ravno to je ta moška 'nekomplikacija', medtem ko bi mi kakšna ženska v tem primeru že zdavnaj zamerila.

NL: Ko sem odraščala, so tudi tisti dve diskoteki, ki smo ju imeli, zaprli. Drugače pa sem zelo zgodaj začela delati v bližnjem lokalu, in to je bilo nekako moje nočno življenje. Tam sem delala in opazovala pijane fante oz. dekleta in me ta način nekako ni pritegnil. Tudi večina študentskih zabav v Ljubljani je minila brez mene.

Moj način sproščanja je, da grem po službi na eno dobro večerjo, zelo rada namreč jem, in potem grem domov in spim ... kot en polh. Kakšne toplice ali morje so tudi super, pa čeprav se sliši malo 'penzionistično'. Nisem pristašica športa. Enkrat letno 'zlezem' na Sv. Ano nad Ribnico, pred Svetovim tekom vsako leto malo potreniram, v zadnjem času pa sem se posvetila konjem - imam novega 'žrebca'. (smeh) Ampak, 'vsako tele ima pač svoje veselje'.

MS: Hitri avtomobili in motorji?

NL: Avtomobili me niso nikdar ganili, povsem drugače pa je z motorji. Ni je gozdne poti, ki je jaz s svojim Tomosom ne bi prevozila, sama sem celo znala sčistiti 'frgazar'. Ko sem bila najbolj zagreta, sem bila premlada, da bi opravljala izpit, zato sem si omislila fanta z motorjem. A očitno ljubezen do motorjev vseeno ni bila dovolj močna, saj ljubezen ni dolgo trajala (smeh). Za tem se je z motorjem še ponesrečil moj prijatelj, pa še doma so mi prepovedovali. Ko sem bila dovolj stara za opravljanje vozniškega dovoljenja, pa sem že pričela varčevati za avtomobil.

Drugače pa sem, jaz temu rečem, dinamična voznica. Priznam, da včasih peljem hitro, vendar se tega vedno bolj zavedam in se umirjam. Včasih pa še vedno pogrešam ta občutek svobode na motorju, da občutiš vonjave, veter ... Vendar moram sedaj varčevati za druge cilje.

MS: Kako si 'zajadrala' v novinarske vode?

NL: Prvo leto na fakulteti se zame ni začelo ravno najbolje in sem letnik ponavljala. Ker je bil to kar velik udarec za moj ego, sem potrebovala nekaj, da se dokažem sama sebi. Obrnila sem se na lokalni radio, opravila avdicijo in zaposlili so me kot radijsko novinarko. Nekega dne je zazvonil telefon in na drugi strani je bil nek gospod iz POP TV-ja, s 'čudnim' priimkom, ki ga takrat še nisem poznala.

Povabil me je na pogovor, vendar sem vse skupaj vzela povsem sproščeno, dokler nisem prišla na razgovor in na vratih dotičnega gospoda zagledala napis 'Branko Čakarmiš, programski direktor'! Zgrabila me je panika, postalo mi je vroče, pulz mi je skokovito narasel, saj do takrat nisem vedela, s kom se sploh pogovarjam. Po pogovoru sem opravljala prvi test in za tem me je poklical Bojan Traven in mi zaupal, da v meni vidi potencial za dobro televizijsko voditeljico. Opravila sem drugi preizkus in sedaj sem tu.

NL: Budilka zvoni ob sedmih. Malo še podremam, najkasneje ob osmih pa moram od doma, ker imamo ob desetih uredniški sestanek. Po sestanku prebiram dnevno časopisje, da sem na tekočem z dnevnim dogajanjem. Ko gredo ekipe na teren, pripravim napovednike za oddajo, po povratku novinarjem pa pričnemo delati oddajo. Včasih se dogovarjam za goste, pripravljam izjave, ker so ostali prezaposleni, ob pol šestih pa se odpravim v studio, kjer se v miru pripravim na oddajo. Po oddaji sledi še en uredniški sestanek in potem grem domov. Ljudje si težko predstavljajo, vendar je zares naporno. Oddaja poteka v živo in nikoli ne gre povsem po planu.

Ko sem prosta, spim do pol osmih ... kljub temu, da rada spim, imam namreč slabo vest, če spim dlje. Počasi vstanem, malo tavam po stanovanju, pozajtrkujem in preberem časopis. Nato pride na vrsto kakšna trgovina, kuhanje ... izredno rada pospravljam. Nasploh sem rada doma in mi čas zelo hitro mine.

NL: Zagotovo naša dobrodelna akcija 'Mali koraki za velik cilj'. Eden najlepših tednov v moji novinarski karieri. To, da si na terenu, z ljudmi, ki tečejo in te vzpodbujajo in pri tem pomagajo ljudem, ki jih sploh ne poznajo.

MS: Morda za konec še kakšna anekdota iz studia?

NL: Pred kratkim mi je sodelavec 'zagrozil', da bo naredil nekakšen 'jagodni izbor' posnetkov iz oddaje in jih objavil na YouTubu. Oddaje se namreč vseskozi snema, tudi ko so na vrsti oglasi in takrat se dogaja marsikaj. Ker se v studio počutim zelo domače, je temu primerna tudi atmosfera. Tako včasih kaj zapojem, kar ni ravno moja močnejša plat, nekoč pa sem med pogovorom o tabličnih računalnikih v osnovnih šolah z Angelco Likovič bruhnila v smeh in se nisem mogla ustaviti.

Za takšne primere sem z režijo dogovorjena, da me kar se da strogo opomnijo in takrat je urednica rekla ''Sedaj pa, ali se boš zresnila, ali gremo v oglase, ker sledi letalska nesreča'' ... in je zaleglo. Gospe Angelci sem se kasneje seveda opravičila. Na srečo ima Angelca dober smisel za humor in mi ni prav nič zamerila, ampak sva se celo dobro nasmejali na ta račun.