Brane Kastelic, novinar, publicist, uživač

Londonski dopisnik se je na Otok preselil pred 25 leti. Novinarsko kariero je začel že med študijem na tedanji FSPN, ko je odšel na BBC-jevo avdicijo v Zagreb in bil izbran med več kot 80 kandidati.
Kot najbolj dramatičen trenutek v njegovi dolgi angleški novinarski karieri omenja poletje leta 1991, ko se je odvijala vojna za neodvisnost Slovenije – povrhu vsega je Branetova žena rojevala hčerko Annabel.
Brane je zelo predan delu doma. Je ‘butični dopisnik’ dnevnoinformativne oddaje 24 ur in po novem član žirije šova Slovenija ima talent. Tudi sam ima kar nekaj talentov, zaradi katerih je izjemno priljubljen pri nežnejšem spolu.

Kaj vas je spodbudilo, da ste se začeli ukvarjati z novinarstvom?
Čisto po pravici povedano: veliko lepih deklet. Ker mi ni uspel vpis na slikarsko akademijo in ker sem se ustrašil igralske akademije, ki me je mikala, sem pristal na tedanji FSPN, ko sem opazil, kako veliko lepih punc je bilo tam. Usodna pa je bila prva praksa na nacionalnem radiu oziroma trenutek, ko sem na radiu prvič slišal novico, ki sem jo jaz napisal in ko sem prvič v živo bral »svoje« novice na Valu 202.

Strip, knjiga, film, koncert, gledališče, vaša izbira je ...
Knjiga. Preberem dve do tri knjige na mesec.

Nepozabne počitnice? Kje?
Vsako leto, že 16 let, doživljam nepozabne družinske počitnice v Mojacar Playi na jugu Španije, ki je najbolj sončni kraj celo v sončni Španiji. Z več kot 320 sončnimi dni na leto.

Kateri šport spremljate, najljubši športnik/ica?
Tenis najraje gledam in igram. Najljubši športnik pa je od nedavno Tiger Woods ...  šalim se! To je seveda Roger Federer. Med športnicami pa najraje pogledam romunsko teniško igralko Simono Halep.

Koliko časa si vzamete za rekreacijo?
V idealnih tednih dvakrat do trikrat igram po dve uri tenisa in grem dvakrat za eno uro na fitnes. Žal je idealnih tednov premalo. Doma skoraj vsak dan delam »trebušnjake«. Deset do petnajst minut.

Prva in zadnja pijača, ki jo spijete v dnevu.
Prva je kava, zadnja je voda.

Menite, da je osebna nega pomembna tudi za moške?
Definitivno. Nikoli nisem bil privrženec uvoženega pregovora »pravi muškarac treba da smrdi«.

Ob katerih priložnostih si nadenete kravato?
Kravati se, če se le da, izognem. Nadenem si jo, kadar je obvezna.

Kaj ženske opazijo na vas?
Pravijo, da so jim všeč moje roke, nasmeh, oči in prodoren pogled. In moj glas, ki baje seže zelo globoko …

Kaj vas očara na njih?
Najbolj me očarajo nagajiv nasmeh in poreden pogled, seksi telesna govorica, napeta čvrsta rita. Očarata me splošna in čustvena inteligenca. Prava mera samozavesti je prav tako lahko zelo seksi.

Kakšen tip voznika ste in kateri avto vam je všeč?
Vozim hitro, vendar nikoli agresivno. Nikoli ne tekmujem, kot to počnejo številni vozniki, zlasti v Sloveniji, kjer številni z agresivno vožnjo še vedno nadomeščajo manjkajoče centimetre na penisu.

Vaš zadnji nakup nad 100 evrov.
Nov teniški lopar, ki ga nisem kupil že celo večnost. Zase sicer malo kdaj kupim kar koli, kar je dražje kot 100 evrov.

Predmet, ki vam največ pomeni.
Moja lepa stara fendijeva ura, ki je ne bi mogel več imeti, če ne bi bilo v nakupovalnem centru Murgle prijaznega urarja, ki mi jo je že velikokrat popravil. V Londonu se je urarji nočejo dotakniti.

Prijatelj/ica iz otroštva, s katerim ste ohranili stik.
Nimam stikov s prijatelji in prijateljicami iz otroštva, ker se je moja družina v mojem otroštvu neštetokrat selila po celi tedanji SFRJ. Tako so v JLA kaznovali slovenske oficirje.

Ločujete odpadke?
Ja.

Donirate? Zadnja donacija.
Ja, vsakega petnajstega v mesecu. Pred veliko leti sem na razdaljo »posvojil« otroka v Etiopiji, za katerega še vedno plačujem po 20 funtov na mesec.

Kakšen bi bil naslov filma, v katerem bi igrali?
Zadnji tango v Ljubljani! Če bi lahko sam izbral svojo soigralko …

Kakšni so vaši cilji za prihodnost?
Rad bi še letos imel prvo razstavo svojih slik, saj sem lani spet začel slikati, objavil »najdebelejšo« slovensko knjigo z izborom najboljših izmed mojih več kot 400 erotičnih zgodb, napisal še kakšen roman, obnovil pisanje besedil za popularno glasbo.

Kdaj ste nazadnje nekaj naredili prvič?
Nedavno sem bil, med praznovanjem Burnsovega večera v Londonu, prvič v kiltu, pod katerim, kot se spodobi, nisem imel, no, spodnjic. Zanimivi prijetni občutki neke vrste »svobode gibanja«.