ljbezen

Bravo, Resnik, to je pogum!

ŽIVIJO! Z ženo sva že dolgo skupaj, vendar ne dobesedno, saj sem jaz dolga leta delal na terenu. Jaz sem star 47, ona 7 let manj, imava čudovita otroka, bi lahko rekel, popoln zakon, vendar le čez dan, ko se stemni, ni več tako, priznam, da sem slab ljubimec. Težko ugotovim, kaj bi najbolje njej ugajalo, oba sva bolj rekobesedna in je komunikacija zvečer popolnoma zatajila, zdaj se malo trudiva pogovarjati, dogajalo se je, da sem bil vedno prehiter in je bilo hitro končano, zdaj traja mnogo dlje, pa vendar ona ne doživi, tistega, kar bi morala. Vedno me je krivila, da gledam samo zase, pa nič nanjo, čeprav je ona mislila s tem, ko je meni prišlo, da si jaz mislim, da sem zmagovalec. Obupno sem se počutil, pa ne že spet prehitro, zdaj se mi film vrti nazaj, pa me preganjajo čudne misli, saj sva imela pred približno 15 leti enga prijatelja. Z njim naju je spoznala njena kolegica, enkrat sem na njenem tel. našel ljubezenski sms, potem sta rekla, da je bil namenjen drugi osebi z enakim imenom, vendar tega nisem verjel. Od takrat dalje ga nisem smel videti blizu hiše, bi ga ubil. Pri nas je ostajal dolgo v noč in tašča je celo rekla, naj bo eden - sva imela takrat 4 leta starega otroka in ona je trdila, da z njim nima nič, po tistem sem mu jaz napisal sms in od takrat ga nisem več videl. Za njo ne vem, vem, da je težko, vendar ji ne verjamem: rad bi se znebil tega občutka, saj zdaj že nekaj časa ne delam na terenu, pač pa doma, rad bi, da bi tudi ona uživala, pa mi pravi, da je zdaj prepozno, da sem tisto njeno strast uničil ker sem bil vedno prehiter, mene vsakič, ko na to pomislim, oblijejo solze, tudi v službi med delom. Pravim ji, daj vodi ta najin ples, čeprav sem slab plesalec, pa bova kljub temu zaplesala, prosim te, povej mi samo mnenje ali kakšen napotek, saj bi rad, da ostanemo normalna družina in midva par, da tudi ona ob tem uživa. Hvala za nasvet, čeprav me solze oblivajo. Čao. Resnik