biseksualna oseba
Transspolnost: kdo so transspolne osebe?
24. 12. 2021 05.00Teoretiki zarot so nedavno soprogo francoskega predsednika Brigitte Macrone obsodili, da je transspolna ženska, ki se je rodila kot moški. Kdo sploh je transspolna oseba in ali je za to spolno identifikacijo res potrebna operacija?
Boji se, da jo bodo spet premamile ženske
05. 01. 2017 08.17Naj Vas prav lepo pozdravim iz nekoliko toplejšega Maribora. Bom kar iskrena in priznala, da sem to rubriko odkrila šele pred kratkim, ko sem se vrnila iz tujine. Mislim, da ste mnogim dvomljivcem/razočarancem ... odprli oči in jim, po mojem najljubšem stilu (direktno), povedali to, kar so verjetno sami v sebi že vedeli, pa tega niso znali realizirati. Ali pa ne. Ali pa ste zadevo premleli in ocenili iz več zornih kotov, se poglobili v vsako pomoči potrebno osebo in njen problem predelali bolj temeljito kot ta oseba sama (verjetno). In čeprav jaz sama pri sebi vem določene stvari in jih tako kot oni ne znam realizirati ... In čeprav sem zadevo predelala in razčlenila na prafaktorje, da bi se končno v življenju odločila pravilno in brez dvomov zaživela vsak dan ... Ne vem, kaj je dejansko tisto ''pravo'' oziroma tista ''magična oseba'', ki naj bi čakala prav vsakega. Stara sem nekaj čez 30 in ne vem, ali se upravičeno naslavljam kot homoseksualka; vedno sem imela tako intimne stike kot partnerske zveze le z ženskami, sedaj pa sem prvič (že leto in pol) z moškim. Ne vem, kaj se je zgodilo in ne vem, zakaj se je zgodilo, a se je. In preden sem se sploh začela zavedati, je bilo eno leto naokoli. Z njim uživam in se čutim ljubljena, spolne odnose začiniva z igračkami, sva odprta ... Problem nastopi, ko se med spolnim odnosom zalotim, da mislim na žensko in res imam slabo vest. Prav tako sem prvič z moškim doživela ''fazo'' ljubosumja, ker opazuje ženske (sicer res intenzivno opazuje). Mislite, g. Brane, da me to moti, ker tudi mene privlačijo? Ker se tudi jaz obrnem za žensko, ker me ženske vzburjajo? Ali je kriva moška družba za to, da nisem tako sigurna o sebi? (to je teorija nekaterih prijateljic). Zmedena sem in sploh ne vem, kaj točno naj vprašam in kako naj zaokrožim to zadevo, ki ji jaz 'pravim' problem. Nisem sigurna, če si to želim, kljub temu, da se vsak dan pogovarjava o družini, prihodnosti ... Ženske so vedno bile del mojega življenja in strah me je, da me bo spet bolj zamikala ''nežna stran.'' Naj povem, da si nekoč želim svojih otrok in morda me je ta želja pripeljala do mojega izbranca; v usodo sicer ne verjamem, a kaj če je to samo današnji ideal popolnih družinic in si tega ne upam priznati? Ali nenehno teženje matere, ki si tako nestrpno želi vnukov? Trenutno res ne najdem svojega notranjega mira in prvič sem se znašla v takšni situaciji, kjer lahko vso noč premlevam o pravilni odločitvi in do nje ne znam priti. Verjamem, da se boste potrudili in me poskusili vsaj malo potolažiti (kljub temu, da sem izgubljen primer). S spoštovanjem, Homos