Za veliko večino nevarnih otokov je na žalost kriv človek, ki je s svojimi dejanji povzročil nepopravljivo škodo. Pripravite si torej kopalke in protiradiacijsko obleko ter si oglejte nekaj najbolj nevarnih otokov na svetu!
Približno dva kilometra dolg in en kilometer širok škotski otoček je med drugo svetovno vojno postal testni laboratorij. Britanska vlada se je namreč odločila, da bo na njem izvajala preizkuse z antraksom, zato je malce na silo kupila otok od tedanjih lastnikov. Otok je po vojni še desetletja ostal kontaminiran z antraksom, vse do leta 1986, ko so po njem razpršili 280 ton formaldehida in z njim uničili strupene spore. Leta 1990 je po 48 letih karantene otok obiskal obrambni minister in javnosti oznanil uspešno dekontaminacijo. Od leta 2007 na otoku ni bilo več nobenega primera zastrupitve z antraksom med živalmi. Kljub temu ta ni ravno varen, saj nihče dobro ne ve, kakšne bodo dolgotrajne posledice škropljenja s formaldehidom.
Miyakejima
Otok Miyakejima spada v skupino otokov Izu jugovzhodno od japonskega otoka Honšu. Na otoku s površino dobrih 55 kvadratnih kilometrov sicer živi nekaj več kot dva tisoč ljudi, a bivanje nikakor ni brez nevarnosti. Gre namreč za otok z aktivnim vulkanom, imenovanim Oyama, ki izbruhne vsakih nekaj let, še bolj smrtonosen pa je žveplov plin, ki stalno uhaja iz vulkana in okoliških tal. Oyama je zadnjič izbruhnil julija leta 2000, japonska vlada pa je morala otok posledično evakuirati. Po izbruhu se prebivalci nanj niso smeli vrniti kar pet let, še danes pa morajo imeti pri sebi vseskozi plinske maske, ki jim ob alarmu za previsoko koncentracijo žvepla v zraku lahko rešijo življenje. Prav neverjetno je, da je Miyakejima postal priljubljena turistična znamenitost. Domačini tako turistom prodajajo plinske maske, tako da lahko ti brez skrbi raziskujejo otok in okoliške vode.
Runit je eden izmed 40 otokov atola Enewetak, ki spada pod Marshallove otoke. Na Runitu je ameriška vojska desetletja izvajala jedrske poskuse, v 70. letih prejšnjega stoletja pa so nekaj prebivalcem dovolili vrnitev na otok. Seveda otok v takem stanju nikakor ni bil primeren za življenje, zato je vojska sprožila obsežno čistilno akcijo. Zbrali so okoli 85.000 kubičnih metrov zemlje in ostalega radiacijskega materiala ter vse skupaj zakopali v ogromen krater na koncu otoka Runit. Krater so prekrili s sedem centimetrov debelim betonskim pokrovom velikosti 9300 kvadratnih metrov, ki ga sestavlja kar 358 betonskih plošč. Pokrov je znan tudi kot "kaktusova kupola". Vlada je leta 1980 otok razglasila za varnega in na okoliških otokih zares živi nekaj sto ljudi, sam Runit pa bo zaradi dolge razpolovne dobe plutonija v karanteni naslednjih 25.000 let.
Vozrozhdeniya
Otok, ki ga malce ironično imenujejo tudi "otok ponovnega rojstva", si delita Kazahstan in Uzbekistan, saj se je zaradi vse nižje gladine Aralskega morja otok leta 2008 spet združil s celino. Čeprav tehnično torej ne gre več za otok, je to območje še kako nevarno. Leta 1948 so Sovjeti na njem zgradili laboratorij za razvoj biološkega orožja in tam testirali smrtonosne bakterije, kot so antraks, črne koze in tularemija. Glede na nedavna poročila so bakterije na otoku spremenili v orožje in ga tam tudi hranili. Nevarni otok je bil zapuščen leta 1992, leta 2002 pa je ameriška vlada pomagala očistiti deset skladišč antraksa. Kazahstanske oblasti sicer trdijo, da je bilo to vse, a glede na to, da so kontejnerji z bakterijami pogosto puščali, na otok še dolgo ne bo stopila človeška noga.
Operacija Crossroads ("križišče") je leta 1946 vključevala serijo jedrskih eksplozij na atolu Bikini, ki pripada zgoraj omenjenim Marshallovim otokom. Ena izmed eksplozij, imenovana "Baker", je radioaktivno vodo raznesla po bližnjih ladjah, ki so jih morali nato skrbno dekontaminirati. Marca leta 1954 so ZDA na majhen otoček odvrgle tudi prvo vodikovo bombo na svetu (operacija "Castle Bravo"), ki je hkrati povzročila tudi najmočnejšo eksplozijo, kar so jih kdaj koli sprožile ZDA. Radiacija se je razširila precej dlje, kot so napovedovali znanstveniki, saj je radioaktivni oblak dosegel tudi vsaj eno japonsko ribiško ladjo s 23 mornarji. Omenjeni incident je bil sicer tudi navdih za film Godzilla. Leta 1968 je ameriška vlada otok razglasila za varnega, a so se Američani seveda ušteli. Mednarodna agencija za jedrsko energijo (IAEA) je v svojem poročilu iz leta 1997 navedla, da hoja po otoku ni več nevarna, kljub temu pa bo otok še precej časa neposeljen.
Farallon
Otok Farallon (del istoimenskega otočja) ob obali San Francisca je na prvi pogled čudovit. Je naravni rezervat, zato lahko tam najdemo kite, tjulnje, morske pse in mnoge vrste ptic. Priljubljen je tudi med potapljači, ki raziskujejo okoliške vode. Na žalost je otok precej bolj nevaren, kot je videti na prvi pogled. Od leta 1946 do 1970 so v morje okoli otoka namreč odlagali jedrske odpadke. Stopnja nevarnosti za okolje sicer ni znana, splošno sprejeto mnenje pa je, da bi dviganje sodov nevarnost precej povečalo, zato jih bodo pač pustili tam. Vsega skupaj naj bi se v morju nahajalo 47.500 200-litrskih sodov.
Okunošima
Znan tudi kot "otok zajcev", na katerem so Japonci med drugo svetovno vojno proizvajali in hranili strupene pline, predvsem iperit. Ker je bila skrivnostnost ključna (japonska vlada je takrat ravnokar podpisala sporazum o neuporabi plinov v vojni), so Japonci otok preprosto zbrisali z zemljevidov. V skrivni tovarni naj bi proizvedli čez šest ton iperita, za testiranje pa so uporabljali zajce. Po koncu vojne so se zavezniki znebili plina, zajce pa so spustili iz kletk, tako da ti sedaj prosto tekajo po otoku (od tod tudi omenjeni vzdevek). Okunošima je sedaj čista, na otoku so odprli tudi muzej strupenih plinov. A nevarnost vseeno še ni povsem minila, saj vseskozi obstaja možnost, da bo iperit, ki so ga zavezniki zakopali neznano kje, nekega dne prišel na površje.
KOMENTARJI (6)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV