Kdo bi si mislil, da bo visoko razvita civilizacija, ki nastala nekje med letoma 2000 pr.n.š in 200 n.š., zelo odvisna od naravnih katastrof, ki so se dogajale v bližnji, tektonsko zelo aktivni soseščini?
Maji so dosegli največji razvoj nekje okrog leta 800, potem pa so se začele povezave med mesti krhati in kultura je šla v zaton. Znanstveniki si niso enotni ali je za proapd majevske kulture kriva narava s sušami in klimatskimi spremembami ali pa je vzroke za zaton iskati v družbenih in celo političnih spremembah. Znano je, da so bili Maji izredno odvisni od kmetijstva in poljedeljstva, zato bi lahko skoraj dvesto let trajajoča suša na območju sredenj Amerike povzročila velik upad prebivalstva in tako tudi upad centralne moči in nadzora.
Zanimivo pa je odkritje, ki bi lahko razložilo hiter vzpon majevske civiliazcije na območju, kjer je prst zelo skopa in nerodovitna. Jukatan je v osnovi zelo kraško razvit, prst je polna kalcitov in peska, kar pa ni najbolj primerno za razvoj različnih hortikultur, pomembnih za prehrano. Vendar je na Jukatanu na nekaterih mestih prst vseeno zelo raznolika in dovolj debela, da je tam relativno lahko vzgajati različne kulture.
Kar je bilo za razne potomoce Azteških kultur na severu in v centralni današnji Mehiki lahko usodno, je južneje Majem prineslo dolgoročni uspeh. Vulkanski prah je namreč po obstoječih simulacijah zračnih tokov krožil v smeri proti zalivu in polotok zalagal s prepotrebnimi minerali in rudninskimi snovmi, ki obogatijo prst.
Ken Tankersley iz univerze v Cincinnatiju trdi, da je vsak majevski prebivalec vsaj enkrat v življenju doživel velikansko erupcijo v oddaljenih krajih, ki je do mest, kot so Tikal, Chichen Itza, Palenque, Copan in drugih prinesel velikanske količine prahu. Dokaz za to je popolnoma zasuta vas najsevernejšega majevskega plemena Chalchuapa v El Salvadorju, ki leži blizu nekoč zelo aktivnega vulkana Ilopango. Slednji je hudo izbruhnil v šestem stoletju našega štetja in za seboj pustil popolno razdejanje.
Nova odkritja so zelo pomembna, saj razjasnjujejo razvoj velikih mest, ki niso bila blizu rek ali s hrano bogatega mroja, temveč sredi džungle. Tikal je kot največje mesto majevske kulture nudil zatočišče kar 160 do 230 ljudi na malo več kot dveh kvadratnih kilometrih, kar je rekordno za tiste čase. In to na borem kraškem terenu. Ki pa je bil obogaten z vulkanskim pepelom in zato zelo primeren za gojenje kuruze ter med drugim zelo kvalitetnih limon, ki so mnogim Majem dokazano daljšale življenje.
KOMENTARJI (4)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV