Prodaja orožja in ameriške sanje

In ne, ne govorimo o časih prohibicije ali celo državljanske vojne, napol kaotičnih medvojnih letih ali ameriški pomoči afganistanskim mudžahidom v 80. letih prejšnjega stoletja. Govorimo o zadnji, še trajajoči vojni proti Talibanom in Natovi zasedbi tega bivšega centralno azijskega sovjetskega satelita, kjer se krešejo svetovni geopolitični interesi.

Govorimo o velikanskih poslih, ki so jih in jih še vedno spravljajo pod streho ameriška in druga podjetja na račun vojne ter pat pozicije, ki ji ni dorasel noben zaveznik v Afganistanu. Kot je znano, je leta 2001, le en mesec po 11. septembru, najmanj popularni predsednik v ameriški zgodovini zaukazal premik ameriške vojaške mašinerije v centralno Azijo s formalnim namenom uničiti svetovno teroristično grožnjo in z neformalnim prevzeti najšibkejši člen arabsko-perzijskega sveta ter si prisvojiti zelo pomembno geostrateško pozicijo.

Ker so predsednik Bush ter njegova ekipa imeli škarje in platno v rokah za velikanske zaslužke, za izpolnitev interesov svoje in prijateljskih interesnih skupin, je bil napol mafijski način vodenja vojne s pritiklinami pollegalne dobave orožja edino logično nadaljevanje zgodbe. Gospodje v Washingtonu so namreč z manjšimi podzakonskimi akti, močno podporo republikancev v obeh domih parlamenta in seveda z velikanskimi lobističnimi 'podmazovanji' uspeli v veliki meri privatizirati velik del dobave vojaškega materiala in storitev za novo vojno. Po Bushevem prevzemu oblasti naj bi med letoma 2001 in 2008 skupna vrednost pogodb s privatnimi podizvajalci Pentagona zrasla s prvotnih 145 na 390 milijard ameriških dolarjev, kar je več kot 100-odstotna rast v zelo kratkem času. Cel potek vojne je bil odvisen od velikanov, kot so Halliburton in Grumman-Northrop in drugi. Zaradi boljšega odziva javnosti je ameriška administracija dovolila Pentagonu (takrat ga je vodil Donald Rumsfeld), da večino materiala in storitev lahko pridobi prek javnih naročil, obenem pa naj da delno prednost manjšim podjetjem, saj slednja manj kompromitirajo vlado kot veliki plačniki volilnih kampanj.

Tukaj pa nastopi mlad ameriški Jud Efraim Diveroli iz floridskega Miamija. Star le 21 let, poln poslovnega zanosa in zgodb o velikanih prodaje orožja, kot sta Ukrajinec Viktor Bout in dober znanec Bushevih jastrebov Savdijec turških korenin Adnan Kašogi. Diveroli je bil reden obiskovalec ortodoksne sinagoge Beth Israel, sin preprodajalca policijske opreme in nečak mešetarja s pištolami znamk Glock, Colt in SigSauer. Preprodaja orožja in oprema se mu je torej pretakala po žilah in komaj je čakal na svojo priložnost. V sinagogi je spoznal 'brata v kajenju trave' Davida Packouza, ki se je preživljal z masažo in lovil 'zakajena' dekleta po miamijskih plažah. Packouz je bil štiri leta starejši, vendar bolj umirjen. Šole ni dokončal in na grozo staršev je nadaljeval z 'zakajanjem' do onemoglosti. Diveroli se je po nesoglasju s svojim stricem odločil, da bo odprl svoje podjetje za trgovanje z orožjem in ga je poimenoval AEY. Za razliko do splošno uveljavljenih korporativnih praks, da je dobro poslovati s čim več naročniki, je Diveroli s svojim malim podjetjem zastavil cilj, da bo posloval le z enim naročnikom – ameriško vojsko. Takrat je veljalo, da je od vseh javnih agencij in ministrstev Pentagon tisti, ki kupuje in prodaja največ blaga. S sprostitvijo nekaterih omejitev pri javnih naročilih se je Diveroli vrgel v seciranje številne dokumentacije, ki je bila na voljo na spletni strani ministrstva.

Najel je majhno stanovanje in si kupil notesnik. Ob kupih marihuane in obilici prostega časa je prebiral številne vladne razpise za nakup vojaškega materiala, ki je obsegal vse od navadnih sponk za liste do polno oboroženih Grummanovih vojaških lovskih letal F16a. Počasi se je prijavljal na razpise kot manjši ponudnik s fiktivnimi zalogami materiala in namerno postavljal visoke cene. Na ministrstvu v poplavi prijav na številne razpise niso preverjali vseh prijaviteljev, še posebno ne tisoče manjših podjetij, ki so zavohali poslovno priložnost v sprostitvi razpisnih pogojev za manjše ponudnike. Počasi je podjetje AEY z enim zaposlenim in z manjšo količino ustanovnega kapitala postalo redni član prijavljajočih se podjetij. Diveroli si je fiktivno ustvaril dobro ime in celo dobil nekaj manjših poslov za drobiž.

Postajal je vse bolj izkušen in počasi je lahko že predvidel rezultate razpisa. Začel je konkurirati na razpisih za prodajo 'pravega' orožja, kot so strojnice FN Herstal za kolumbijsko vojsko. Obseg poslov je pomenil več dela in k sodelovanju je povabil Davida Packouza, mu obljubil bogastvo in uspeh. Packouz je že prej vedel, da se Diveroli ukvarja z orožjem, saj se je ta hvalil naokrog in na vseh koncih kazal dolarje, boljše avtomobile in polne žepe droge. Beseda je dala besedo in bodoča trgovca z orožjem sta ob 'zakajanju' večino dni preživela za računalniki, zatopljena v razpisno dokumentacijo in pogodbene obveznosti. Diveroli je do popolnosti osvojil terminologijo, telefonsko komunikacijo in manipulacijo s Pentagonovimi uradniki, ki povečini niso vedeli veliko o poslu. Fanta sta uspela pod streho spraviti nekaj manjših razpisov. Med njimi je bila tudi preprodaja 50.000 galon propana vojaški bazi v Wyomingu, kjer sta zaslužila le 8.000 dolarjev. Vendar sta si tako ustvarila ime zanesljivega dobavitelja.

Velik preskok pa jima je uspel po obisku največjega vojaškega sejma v regiji pariškega Eurosatory, kjer sta spoznala slavnega švicarskega prodajalca orožja Heinricha Thometa. Slednji je imel dobre zveze z balkanskimi ponudniki starega sovjetskega orožja in tudi bližnjevzhodnimi kupci, kot je recimo libanonska teroristična organizacija Hezbolah. Thomet je bil glavni posrednik v prodaji med Albanijo in Irakom ter Čadom. Albanci so se namreč ob vstopu v NATO hoteli znebiti starega ruskega orožja, ki se je v tisočih tonah valjalo po slabo varovanih skladiščih in bunkerjih. Albanija je za časa komunističnega botra Enverja Hodže nakupila velikanske količine orožja, saj se je Hodža bal jugoslovanske agresije in celo aneksije, ki je bila nekaj časa na tapeti pri Titu in sodelavcih. Orožje je Albanija prodajala precej uradno prek svoje agencije MEICO, s katero je bil Thomet v rednih stikih. Z Albanijo bi se mladima poslovnima povzpetnikoma Diveroliju in Packouzu odprl skoraj neusahljiv vir poceni orožja in streliva, Thomet pa je tudi po svoje začutil edinstveno priložnost. Ker ga je prej Amnesty International razkrinkal ob dobavi orožja Mugabeju v Zimbabve, je bil že tarča ameriške preiskave in tudi njegovo preprodajanje orožja iz Srbije v Irak ni ostalo skrito budnim očem Cie. Vendar se je zelo dobro zavedal velikanskih ameriških apetitov po poceni vojaški opremi in še bolj povečanja ameriškega vojaškega proračuna ob napadu Afganistana ter Iraka. Zato je krvavo potreboval manjšega in bolj ali manj neznanega posrednika, prek katerega bi Pentagonu lahko prodajal staro sovjetsko orožje. Tako sta mu mlada Diveroli in Packouz kot naročena padla v naročje!

Ravno v tistem času so ameriški vojaški uradniki speljali razpis za prodajo velike količine streliva za afganistansko vojsko, s katerim si naj Američani javno ne bi mazali rok, zato so potrebovali javnosti manj znanega, vendar zanesljivega posrednika iz rodne grude. Američani so hoteli oborožiti afganistansko vojsko z velikansko količino streliva za jurišne avtomate AK-47, ostrostrelske puške Dragunov, z ročnimi granatami GP 30, granatami za 82-milimetrske ruske minomete in drugim strelivom. Razpis je bil objavljen le na strani FedBizOpps (fbo.gov), katero sta imela pa fanta v malem prstu. V zadnjem trenutku sta se z izredno nizkimi cenami in v dogovoru s Thometom prijavila na razpis. Posel bi bil po njunih ocenah vreden več kot 300 milijonov ameriških dolarjev skozi časovno obdobje dveh let in skupno bi podjetju AEY padlo okrog 80 milijonov 'zelencev' čistega dobička. Diveroli je Packouzu obljubil 25-odstotni delež pri dobičku ob zaključeni dobavi materiala. Po številnih sestankih, gori elektronske pošte in urah telefonskih pogovorov z uradniki jima je posel po čudežu uspelo dobiti. Uradniki s Pentagona namreč ravno v tem primeru niso preverili podjetja AEY, ki pa je že bilo zaznamovano na črni listi dobaviteljev iz sumljivih virov. Posel sta dobila preprosto zaradi najnižje ponujene cene.

Prvo naročilo je znašalo le 600.000 dolarjev, vendar bi se v naslednjih letih nakopičilo veliko število zahtevkov, za skupno vrednost 300 milijonov dolarjev. Thomet jima je zagotovil staro strelivo iz albanskih skladišč, na katerem bi lahko naredila velikanski dobiček. Potrebno je bilo le urediti transport iz Albanije prek Kirgizije v Kabul, kjer bi pod okriljem ameriške vojaške logistike izvedli primopredajo in plačilo. Albanci so zaradi občutljivosti zadeve pristali na odloženo plačilo, kar je bila voda na mlin podjetju AEY.

Vendar so se stvari malce zapletle; Strelivo za kalašnikovke je bilo sumljivega izvora in to sta fanta ugotovila šele po tem, ko je njun zastopnik in prijatelj iz sinagoge Alex Podrizki v Albaniji ugotovil, da je vse strelivo kitajskega izvora. Američani so leta 1989 po tiananmenskem pokolu uvedli embargo na kitajsko orožje oziroma uvoz slednjega v ZDA. Poteza je bila pravzaprav le protekcija cveta ameriškega gospodarstva (beri vojaške industrije) pred cenenimi kitajskimi izdelki, zatrtje demokratične revolucije je bilo bolj ali manj le (legitimni) izgovor. To je seveda pomenilo, da je bil uvoz ali nakup za katere koli potrebe ameriške vojske protizakonit. Poleg tega pa jima je posel prekrižala tudi albanska mafija, ki se je poskušala vriniti v posel. Vendar je navkljub vpletenosti samega albanskega predsednika vlade podjetju AEY uspelo iz Albanije prek Madžarske v Kirgizijo prepeljati 5 odstotkov celotne pošiljke. Tam se je pa spet malce zapletlo, saj so kirgiške oblasti zaradi mednacionalno nenapovedane vojaške pošiljke zadržale letalo. Vendar je Diveroli uspel ('podmazati'?) prepričati ameriškega vojaškega atašeja v Kirgiziji, da je letalo le spravil do Kabula. Tam afganistanska vojska očitno ni uspela ugotoviti, da strelja s kitajskimi naboji ali pa se to nikomur ni zdelo pomembno.

Posel je stekel in tudi dobava iz Albanije je počasi stekla, saj se je albanska visoka politika otepala korupcijskih škandalov. Vendar so se odnosi med Efraimom Diverolijem in Davidom Packouzom začeli krhati, saj so milijoni deževali na račun podjetja, vendar Diveroli še vedno ni izplačal Packouzu obljubljene provizije. Prišlo je do prerekanja in Packouz je odšel po svoje ter odprl svoje podjetje za trgovanje z orožjem, imenovano Dynacore Industries, kjer je kot referenco zapisal 'velikanske izkušnje' pri trgovanju z ministrstvom in afganistanskimi oblastmi. Vendar njegove skrbi v zvezi z njegovimi terjatvami niso bile nič v primerjavi z nevarnostjo, ki je prežala na oba mlada poslovneža. Neko ameriško podjetje, ki je večkrat zgubilo proti njima na razpisih, je vložilo lažno prijavo na Pentagon, da podjetje AEY prodaja kitajske kalašnikovke Afganistancem. Čeprav je bil podatek napačen in nedokazljiv, pa je ameriški preiskovalni urad (FBI) izvedel obširno preiskavo. Zvezni agenti so preplavili poslovne prostore v luksuzni miamijski zgradbi, kjer sta si Diveroli in Packouz medtem uredila pisarno. Izdala ju je elektronska korespondenca z albansko orožarsko agencijo, kjer je bil naveden pravi izvor streliva. Vendar sta se oba zagovarjala kot nedolžna in krivdo zvračala na Albance. Medtem pa je v časopisu New York Times izšel obsežen članek (marca 2008) in zgodba je bila razkrita v javnosti. Tožilstvo je nemudoma reagiralo in začelo s celotno preiskavo. Na podlagi ugotovitev so ju obsodili za kar 71 dejanj goljufije.

Do aretacije jima je uspelo spraviti kar 85 letal s strelivom v Afganistan in zaslužila sta 66 milijonov ameriških dolarjev. Packouz je vse hitro priznal in razkril, kar je vedel ter s tem 'potunkal' veleuma Diverolija. David Packouz je dobil le sedem mesecev hišnega pripora, saj naj ne bi bil neposredno odgovoren. Efraim Diveroli pa je bil kot glavni odgovorni in lastnik podjetja AEY obsojen na štiri leta zapora. Fanta sta bila ob obsodbi še oba v 'rosnih' dvajsetih letih. Ameriška javnost je zaprepadena, kako sta lahko 'zapohana' mulca uspela iz nič zagnati večmilijonski posel tisočletja. Seveda, podobno kot pri nas in naši okolici, za vodenje poslov s sumljivim podjetjem ni odgovarjal noben ameriški vojaški uradnik ali druga odgovorna oseba iz Pentagona.