Nori diktatorji dvajsetega stoletja

Ne Win – premier Burme
Ne Win je na oblast prišel z vojaškim udarom, Burmi pa je vladal med leti 1962 in 1981. Bil je neverjetno vraževeren. Nekateri viri poročajo, da naj bi se celo kopal v krvi delfinov, ker je verjel, da si bo tako povrnil mladost in vitalnost. A to je le vrh ledene gore. Win je namreč mostove prečkal ritensko, da bi tako odvrnil zlo, pri vsaki pomembni odločitvi se je posvetoval z vedeževalci, ki so bili ponavadi še bolj nori kot on. Ko ga je zaskrbelo, da se njegov režim preveč pomika na levo, je vedeževalce vprašal, kaj naj glede tega stori. Njihov odgovor je bil pričakovano neumen: spremeni naj način vožnje po cestah z vožnje po levi strani na vožnjo po desni ter tako odpravi 'levičarstvo'. Win je tako res izjavil, da so do sedaj vsi vozili po napačni strani ceste, čeprav so bila vsa križišča zasnovana za vožnjo po levi. Vedeževalci so mu povedali še, da je njegova srečna številka devet, zato je vse pomembne odločitve sprejemal ob dnevih, ki so imeli v datumu številko 9. Spremenil je tudi vrednost valute, tako da je skoraj celotna država čez noč bankrotirala. K sreči je bila to tudi njegova zadnja neumnost, saj je ljudem prekipelo in po velikih protestih je Win moral odstopiti. Marca leta 202 je s pomočjo svaka zrežiral še en vojaški udar, a mu k sreči ni uspelo. Obsodili so ga na hišni zapor, kjer je decembra istega leta tudi umrl.

Enver Hoxha – albanski premier
Hoxha je leta 1944 postal premier Albanije, a mu to očitno ni bilo dovolj, saj je prevzel tudi vse ostale pomembnejše funkcije v državi. Tako ni vil samo predsednik vlade, temveč tudi zunanji minister, minister za obrambo, ter vrhovni vodja oboroženih sil vse do svoje smrti. Enver je prepovedal lastništvo barvne televizije in pisalnih strojev, saj naj bi se omenjeni napravi ne skladali z albanskim načinom življenja – komunizmom. Potem je prepovedal tudi brade, saj naj bi preveč spominjale na muslimansko vero, poleg tega pa naj bi bile tudi nehigienične.
Kot velika večina diktatorjev, je tudi Hoxha pogosto uporabljal dvojnike, saj se je bal atentata. V Albaniji kroži zgodba, da naj bi nekoč ugrabil podeželskega zobozdravnika, ki mu je bil precej podoben in ga prisilil v plastične operacije. Ubogi doktor pri tem sploh ni imel izbire in se je moral kar nekaj let kot premier pojavljati na raznih prireditvah, vseskozi pa se je bal morebitnega atentata. Še bolj kot atentata pa se je Hoxha bal sovjetskega napada, saj so se odnosi med državama v 70-ih letih prejšnjega stoletja hudo poslabšali. Tudi s tem strahom se je nori premier spopadel na svoj izviren način. Po državi je dal zgraditi kar 750.000 bunkerjev (v državi s tremi milijoni prebivalcev), ki pa so bili dovolj veliki le za eno osebo. Kljub vsem neumnostim je Hoxha ostal na oblasti vse do svoje smrti leta 11. aprila 1985. V zadnjih letih je bil sicer napol v pokoju, saj so ga pestile številne zdravstvene težave, vseeno pa je napisal več deset knjig, v katerih je opisoval svoje 'neverjetne' dosežke. V resnici pa je za sabo zapustil obubožano deželo, z najnižjim življenjskim standardom v Evropi. Na čase njegove vladavine pa še vedno spominjajo bunkerji iz hladne vojne in številni drugi spomeniki.

Nicolae Ceausescu – prvi sekretar romunske komunistične stranke
Ceausescu se je na vodilni položaj povzpel leta 1965, ko je postal prvi sekretar komunistične stranke v Romuniji. Samega sebe je oklical za 'Geniul din Carpati' ali genija s Karpatov. Izdelal si je celo vladarsko žezlo, iz katerega se je ponorčeval sam Salvador Dali. Ceausescu je kmalu postal obseden s kultom osebnosti, zato leta 1980 ukazal zgraditi palačo, ki bi potrdila njegov 'božanski' status. Postaviti jo je želel v zgodovinskem centru mesta, za njeno izgradnjo pa so morali delavci podreti kar 19 cerkev in šest sinagog, medtem ko je domove izgubilo 30.000 ljudi. Njegova palača naj bi bila takoj za Pentagonom največja stavba na svetu, stala pa je kar deset milijard ameriških dolarjev. Po njegovi smrti se je v palačo preselil romunski parlament, a večina zgradbe ostaja prazne. Ceausescu se je kljub temu obdržal na oblasti, saj je bil tako nor, da so se ga izogibali tudi drugi komunisti, zato je bil zahod do njega prijazen. Britanci so ga povzdignili v viteza, častno priznanje pa so mu podelili tudi Francozi. To le še bolj utrdilo njegovo prepričanje v lastne sposobnosti, zato sploh ni opazil, kako zelo ga ljudje sovražijo. Leta 1989 je v Romuniji tako prišlo do velikih demonstracij, ki jih je Ceausescu skušal pomiriti, a je moral kmalu zbežati. Protestniki so ga ujeli le nekaj dni pozneje, ga po kratkem sodnem postopku skupaj z njegovo ženo obsodili na smrt in ju ustrelili, pred smrtjo pa mu je angleška kraljica tudi odvzela viteški naslov.

Mao Zedong – predsednik komunistične stranke Kitajske

Vodja komunistične stranke je postal takoj ob njeni ustanovitvi leta 1949 in takoj po prevzemu oblasti s politiko tehnološke modernizacije pretresel svet. Njegov načrt je kmete po Sovjetskem zgledu usmeril v delo v industriji, zaradi česar je kmalu začelo strahovito primanjkovati hrane. Ko se je njegov program leta 1962 končal, je zaradi lakote že umrlo okoli 30 milijonov Kitajcev. To je precej omajalo zaupanje ljudstva v velikega predsednika, zato sta zaleča dva člana njegove vlade, Liu Shaoqi in Deng Xiaoping spodbijati njegovo oblast. To je je Maa pripeljalo do velike kulturne revolucije, pri kateri je šlo v bistvu za vojno proti intelektualcem, ki je za sabo zopet pustila na milijone mrtvih. Mao je ukazal zapreti univerze in šole, akademike pa je prisilil v ročno delo na podeželju. Vojska je praktično dobila dobila proste roke pri mučenju vseh 'sovražnikov države.' To so bili praktično vsi intelektualci in vsi, pri katerih so našli 'zahodnjaške' predmete. Čeprav Mao neposredno ni ukazal škodovati nikomer, je revolucija za sabo pustila okoli 100 milijonov trupel. Na stara leta se je Mao začel bati smrti, zato je začel spolno občevati z neštetimi mladimi devicami, ker naj bi to po starem taoističnem prepričanju podaljšalo življenjsko dobo. Tudi to mu ni prav dosti pomagalo, saj je leta 1976 umrl po seriji srčnih napadov.