Falklandske otoke ob obali Argentine sestavljata dva velika otoka in nekaj manjših otokov. Omenjeni otoki, Južna Georgia in Južni Sandwichevi, so sicer že od kolonizacije spadali pod britansko krono, a si je ozemlje lastila tudi Argentina. Napetost med država je tako neprestano rasla, dokler ni Argentina 2. aprila leta 1982 okupirala Južne Georgie in Falklandskih otokov. Margaret Thatcher, znana tudi kot 'železna lady', je na provokacijo takoj odgovorila in v boj poslala kraljevo mornarico. Uradno sicer vojne ni razglasila nobena stran. Za Argentince je bila zasedba otokov le 'ponovna okupacija lastnega ozemlja', za Britance pa seveda neposreden napad na njihovo čezmorsko ozemlje. Vojaški spopad je bil kratek in oster, končal pa se je s predajo Argentine 14. junija 1982. V kratki vojni je umrlo 257 britanskih in 649 argentinskih vojakov, mornarjev in pilotov. Precej bolj odmevne pa so bile politične posledice. V Argentini je poraz sprožil velike proteste proti vojaški vladi, Margaret Thatcher pa je priljubljenost strmo narasla in njeni vladi pomagala do zmage na volitvah leta 1983, kar se je pred vojno zdelo skoraj nemogoče.
Državi sta se v vojno zapletli kmalu po tem, ko sta po prvi svetovni vojni dosegli neodvisnost. Vojna je bile sicer del večjega konflikta, v središču katerega je bil nadzor nad mesti Vilna, Suwałki in Augustów. Omenjena ozemlja je Poljska sicer zasedla že leta 1919. Obe državi sta bila v tistem času zapleteni tudi v vojno z Rusi, tako da sprva nista bili v tako slabih odnosih, saj sta upali na ustanovitev nekakšnega zavezništva proti skupnemu ruskemu sovražniku. Litovci so zavezništvo zavrnili, kar je bil povod za serijo spopadov, ki so bili zopet odvisni tudi od bojev z Rusi. Po trditvah Poljakov je vojna trajala od 1. septembra do 7. oktobra 1920. Zmago je razglasila Poljska in ustanovila satelitsko litovsko državo s sedežem v Vilni, ki pa ni dobila mednarodnega priznanja. Po splošnih volitvah leta 1922 je bila država priključena Poljski, Litovci pa rezultatov volitev seveda niso priznali. Državi sta bili zaradi spornega ozemlja brez diplomatskih stikov vse do leta 1938.
Druga balkanska vojna – 33 dni
Drugo balkansko vojno je leta sprožila Bolgarija, ki ni bila zadovoljna s svojim izkupičkom iz prve balkanske vojne. 16. junija leta 1913 je Bolgarija tako napadla nekdanji zaveznici Srbijo in Grčijo. Priložnost sta izkoristili še Romunija in Otomansko cesarstvo ter napadla Bolgarijo, da bi si pridobila večji del ozemlja. Proti številnim sovražnikom Bolgarija ni imela večjih možnosti in je lahko le zaprosila za premirje, saj so bili Grki že skoraj v Sofiji. Vojna se je končala z porazom Bolgarije dober mesec kasneje, 18. julija 1913. Bolgarija je v kratki vojni izgubila skoraj vsa ozemlja, ki jih je pridobila v prvi balkanski vojni, med drugim skoraj celotno Makedonijo. A na novo postavljene meje niso trajale prav dolgo, saj je bila na obzorju že prva svetovna vojna, ki je zopet temeljito spremenila meje med državami.
Znana tudi kot 'tridesetdnevna vojna,' v kateri sta se za nadzor na Kreto spopadla Grčija in Otomansko cesarstvo. Grško prebivalstvo na Kreti je bilo namreč še vedno pod nadzorom Otomanskega cesarstva. Proti koncu leta 1896 je na otoku izbruhnil upor, 21. januarja leta 1897 pa se je na njem izkrcala grška vojska. Evropske sile so hitro posredovale in Kreto razglasile za mednarodni protektorat. Turki so na okupacijo odgovorili, na otok poslali svojo vojsko in v nekaj tednih porazili Grke. Krete kljub temu niso smeli obdržati, saj so jim to preprečile evropske velesile, Grki pa so morali plačati veliko vojno odškodnino. Sicer je bil to edini spopad med državama v 19. stoletju, v katerem je morala Grčija ozemlje prepustiti Turkom. Slednji so slavili predvsem zaradi boljše oborožitve in učinkovitih vojaških reform nemškega generala Barona von der Goltza.
Kitajsko-vietnamska vojna – 28 dni
Vojno na kitajskem imenujejo tudi tretja indokinska vojna, šlo pa je za kratek in krvav spopad med Ljudsko republiko Kitajsko in Socialistično republiko Vietnamom. Kitajska je ofenzivo sprožila 17. februarja 1979 kot odgovor na vietnamsko okupacijo Kambodže leto prej. Po kratkem vpadu na vietnamsko ozemlje se je kitajska vojska dober mesec kasneje (16. marca 1979) umaknila, obe strani pa sta nato razglasili zmago. Posledice te sicer kratkotrajne vojne pa so, predvsem v Vietnamu, vidne še danes. Kitajci so namreč med umikom s pridom uporabljali taktiko požgane zemlje in močno poškodovali vietnamsko infrastrukturo.
Gruzijsko-armenska vojna – 24 dni
Šlo je za mejni konflikt med sosedskima državama Gruzijo in Armenijo. Obe državi sta si namreč lastili provinci Lori in Javakheti ter okrožje Borchalo. Sicer so skozi zgodovino na omenjenih območjih živeli pripadniki obeh narodov, v 19. stoletju pa so se tja v velikem številu preseljevali Armenci. Do konca prve svetovne vojne je del teh ozemelj zasedlo Otomansko cesarstvo. Ko so se Turki umaknili, sta obe državi hoteli ozemlje zase, zato se je 7. decembra 1918 začel oborožen spopad. Boji so se z mešanim uspehom obeh strani nadaljevali do 31. decembra, ko so Britanski pogajalci dosegli premirje, sporna ozemlja pa so bila vse do Sovjetskega prevzema Armenije leta 1922 pod skupno upravo obeh držav.
Ko se je Bolgarija 6. septembra 1885 združila z bivšo Otomansko provinco Vzhodno Rumelijo, se je Srbija začela bati, da bo to zmanjšalo njen vpliv na Balkanu. Da je bila mera polna, je Bolgarija ponudila tudi politični azil srbskemu opozicijskemu voditelju Nikolu Pašiću, zato je srbski kralj Milan Obrenović 14. novembra 1885 napovedal vojno Bolgariji. V kratkem spopadu so na bojišču prevladovali Bolgari in dosegli več pomembnih zmag, kljub temu da so imeli Srbi boljše orožje. Vojna se je končala že čez 14 dni, 28. novembra. Bolgari so tako obranili svojo novo združeno državo, zaradi vojaških zmag pa so združeno Bolgarijo začele spoštovati tudi njene sosednje države.
Indijsko-pakistanska vojna – 13 dni
V kratki a obsežni vojni sta se leta 1971 spopadla Pakistan in Indija, vojna pa je bila tesno povezana z osvobodilno vojno v Bangladešu. Pri slednji je šlo za boj med vladajočimi zahodnimi Pakistanci in vzhodnimi Pakistanci, ki so predstavljali večino prebivalstva. Indija in Pakistan sta se po krvavih bojih v Bangladešu silovito spopadla 3. decembra 1971, vojna se je s porazom Pakistana končala komaj 13. dni pozneje, 16. decembra. Vzhodni Pakistan se je po koncu spopadov odcepil in postal neodvisna država Bangladeš.
Slovenska osamosvojitvena vojna – 10 dni
Med najkrajše vojne zagotovo spada tudi Slovenska osamosvojitvena vojna ali desetdnevna vojna, s katero je želela Jugoslavija preprečiti osamosvojitev Slovenije. Spopad je trajal od 27.junija do 7. julija 1991, Slovenija pa je z zmago nad Jugoslovansko ljudsko armado potrdila svojo neodvisnost od nekdanje skupne države SFRJ. To je bil hkrati tudi prvi oboroženi spopad v Evropi po drugi svetovni vojni. Vojna se je končala s podpisom Brionske deklaracije, s katero so bile ustavljene vse sovražnosti na ozemlju Slovenije. Slovenija je morala sicer za tri mesece ustaviti vse osamosvojitvene aktivnosti, a sta slovenska vojska in policija ohranili suverenost na slovenskem ozemlju. Zadnji vojaki JLA so Slovenijo zapustili v noči s 25. na 26. oktober 1991.
Po izraelskih grožnjah Siriji je Egipt – tesen sirski zaveznik – na Sinajskem polotoku zbral 100.000 vojakov in okoli 1000 tankov, zaprl Tiransko ožino za izraelske ladje in vse arabske narode pozval k napadu na Izrael. Slednji se je na napad dobro pripravil in 5. junija 1967 izvedel preventivni zračni napad na egiptovsko, sirsko in jordansko letalstvo in si tako zagotovil popolno zračno prevlado, ki mu je pomagala do zmage v samo šestih dnevih. Po koncu spopadov je Izrael zavzel vzhodni Jeruzalem, Netanijo, Gazo, Sinajski polotok, Zahodni breg in Golansko planoto. Vojna je temeljito spremenila geopolitični zemljevid regije, njene posledice pa so vidne še danes. Izraelsko ozemlje se je povečalo za okoli trikrat, pod izraelski nadzor pa je prišel tudi dober milijon Arabcev.
Britansko-zanzibarska vojna – 45 minut
Vojna med Britansko monarhijo in Zanzibarjem drži rekord kot najkrajša vojna v zgodovini, saj je trajala le 45 minut. 'Vojna' se je začela 27. avgusta 1896, le dva dni po tem, ko je umrl sultan Hamad bin Thuwaini. Slednji je rade volje sodeloval z britansko vlado, njegovo mesto pa je nato s pravim malim državnim udarom prevzel njegov nečak Khalid bin Bargash. Britancem to ni bilo niti malo všeč, saj so sami na oblasti želeli Hamuda bin Muhammeda, s katerim je bilo precej lažje sodelovati. Od Bargasha so zato zahtevali, da se takoj odreče prestolu, kar je slednji seveda odklonil. Kraljeva mornarica je v pristanišče pred palačo poslala pet bojnih ladij, v podporo lokalni vojski, ki je bila zvesta Muhammedu pa so izkrcali tudi nekaj vojakov. Čeprav je Bargash v zadnjem trenutku preko ameriškega pogajalca želel doseči mir, so britanske ladje ob devetih zjutraj (ob izteku ultimata) začele obstreljevati palačo. Bargash je iz ruševin palače pobegnil v nemško veleposlaništvo, ki mu je odobrilo politični azil, obstreljevanje pa se je končalo 45 minut zatem. Britanci so zahtevali izročitev upornega sultana, a jim je zopet pobegnil, tako da so ga ujeli šele leta 1916. Britanci so se v vojni očitno počutili oškodovane, saj so kasneje ob zanzibarske vlade zahtevali odškodnino za izstreljene topovske granate.
KOMENTARJI (2)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV