Znanstveniki so namreč opravili študijo enega izmed napadov leta 1944, ki ponuja redko priložnost za testiranje modelov in metod, s katerimi vpliv letalskih sledi na temperature merimo danes. Potem ko je poslušal pričevanje starejše ženske o tem, da so po vzletu jate bombnikov nebo skoraj v celoti prekrili beli oblaki, je Rogerju Timmisu z okoljskega centra v Lancastru postalo jasno, da so številne jate bombniških letal skoraj zagotovo vplivale na vreme.
Znanstveniki so sicer že pred časom ugotovili, da sledi na različne načine vplivajo na naše ozračje. Po eni strani delujejo kot nekakšna odeja, ki zadržuje toploto, ki bi sicer pobegnila v vesolje. Po drugi strani pa podnevi odbijajo sončno svetlobo in tako zemljo ohlajajo bolj, kot jo prejšnji učinek segreva. Kljub temu je splošno mnenje znanstvenikov, da letalske sledi segrevajo planet.
V 40. letih prejšnjega stoletja pa za razliko od danes civilni letalski potniški promet praktično ni obstajal, zato lahko s pomočjo zgodovinskih zapisov preverimo dnevne vplive letalskih sledi. Po besedah Roba MacKenzija z univerze v Birmingham so piloti v tistem času letalskim sledem posvečali precej pozornosti, saj so „letalom sledili in jih sestrelili s pomočjo njihovih sledi, zato so jih piloti zelo vestno beležili in javljali v baze.“
S pomočjo dnevnikov ameriškega in britanskega vojaškega letalstva ter arhivskih podatkov o vremenu sta Timmins in MacKenzie spoznala, da lahko učinke na vreme preprosto ugotovita s primerjanjem temperature neposredno pod potjo letalskih eskadrilj in temperature nekaj kilometrov nad njimi, kjer ni bilo nobenih letalskih sledi.
Idealen primer za njuno testiranje je bil letalski napad 11. maja leta 1944. Letala so vzletela zgodaj zjutraj, ko je bilo nebo popolnoma jasno, hkrati pa je bilo v zraku dovolj vlage za nastanek letalskih sledi. S primerjavo temperatur pod in nad letali sta Timmis in MacKenzie ugotovila, da je bilo območje, kjer so letala vzletala in se zbirala v formacije precej bolj oblačno, temperatura pod letali pa je bila za 0,8 stopinje Celzija nižja kot nekaj kilometrov nad letali.
David Lee z univerzu v Manchestru pozdravlja njuno inovativnost ter dodaja, da so njune ugotovitve o ohlajanju zaradi letalskih sledi „povsem v skladu s tem, kar o njih vemo danes.“
Ameriški znanstvenik David Travis z univerze Wisconsin-Whitewater priznava, da so študije temperaturnih sprememb v praksi zelo redke, večina raziskav pa temelji na modelih. Raziskava Timmisa in MacKenzieja bi to prav lahko spremenila. Travis je namreč opazil, da so temperature po 11. septembru leta 2001, ko so Američani prizemljili vsa letala nihale precej bolj kot običajno. Njegova ugotovitev pa je takoj požela plaz kritik, saj so številni znanstveniki trdili, da je učinke letalskih sledi nemogoče ločiti od naravnega nihanja temperatur v ozračju. Prav ta problem naj bi rešila študija letalskega bombnega napada leta 1994, saj bo primerjala temperature v istem dnevu, a na različnih višinah.
KOMENTARJI (5)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV