Komunistična utopija po Kitajsko

Soseska je nastala pred več kot 15 leti, ko so bile kitajske reforme planskega gospodarstva še v svoji razvojni fazi in je dobra milijarda ljudi v tej največji državi na svetu še vedno hrano v večji meri kupovala na bone. Danes je Huaxi ponos komunistične ideologije na kapitalističnih steroidih, ki ga je kitajska komunistična partija postavljala za zgled preživetja utopičnih postmaoističnih idej.

Kmalu po nastanku v zgodnjih devetdesetih letih je postal prva naselbina na Kitajskem, ki je v celoti vstopila na borzo. Leta 2008, tik pred svetovno gospodarsko krizo, je zaselek ustvaril okrog dve milijardi dolarjev (1,4 milijarde evrov) prihodkov. Vse to je enakovredno razdeljeno med 2.000 prebivalcev. Princip maoistične egalitarnosti se v pretvorbi kmeta v delavca na neki točki ujema z največjim kolapsom moderne ekonomske teorije, ki ga je Mao Zedong poimenoval "Veliki skok naprej". Partija je takrat po načelih svojega voditelja izvedla temeljite spremembe pretežno kmetijske Kitajske v kolektivno industrijsko družbo, zaradi česar je bilo okrog 40 milijonov mrtvih zaradi lakote in divjanja lačnih kmetov, ki so namesto pobiranja pridelka morali na svojih dvoriščih pridobivati jeklo. V nekaterih provincah je prišlo celo do kanibalizma.

Vendar je danes drugače; prvotni hibrid med razdrobljeno kmetijsko in umazano industrijsko vasjo se je z izdatno državno pomočjo prelevil v utopično mestece z 2.000 prebivalci in v kot jajce jajcu podobnimi družinskimi enonadstropnimi hišami, ki jim dela družbo luksuzni hotel v obliki pagode. Vse je urejeno po švicarskem modelu, s čistimi ulicami, urejenimi parki in modernimi dvorišči, na katerih so parkirani dragi evropski in ameriški avtomobili.

Živelj, ki je bizarno še vedno prijavljen kot kmetijsko prebivalstvo, je podobno, kot ga je že nekoč pod pritiskom partije opisoval poljski pisec znanstvene fantastike Stanislav Lem, organiziran v smešno bogato komuno prihodnosti, kjer vsi prispevajo v skupni proračun. Bivši kmetovalci ali njihovi potomci so sedaj bogati industrialci, ki se ukvarjajo s trgovino, težko industrijo, storitvami in drugimi visokorazvitimi "kapitalističnimi panogami", vendar nihče ni individualni lastnik svoje posesti ali podjetja.

Nomenklatura ima zapisano vse, kar posameznik ustvari in poseduje – od vsakega juana do mobilnega telefona. Vodijo se tudi evidence o izobrazbi posameznikov, njihovih osebnih uspehih in poslovnih odločitvah. Veliki brat jim dovoljuje osebno porabo le 20 odstotkov zaslužka, ki so ga ustvarili z delom, in le štirih odstotkov kapitalskih donosov iz naslova skupnega delniškega podjetja.

Bogatim bivšim kmetovalcem in delavcem pri vsakdanjih opravilih in vzdrževanju skupnosti pomaga neznano število zunanjih delavcev z vseh koncev države, ki nimajo dostopa do materialnega bogastva in luksuznega življenjskega stila. Tako je utopična komunistično-egalitarna družba bolj videti kot distopična družba dveh različnih svetov – bogatega, polnega blišča, in revnega, ki je skrit pred vsemi, dislociran in marginaliziran. To vseeno močno "smrdi" po kapitalizmu, ki se ga partija poskuša še vedno otepati in ga zavija v vse mogoče ideološke celofane. Pa vendar jim po besedah časnika New York Times to ne uspeva najbolj!