Kaj nam bodo prinesle klimatske spremembe?

Klimatske spremembe so na jeziku mnogih kritikov grabežljivosti kapitalizma, zagovornikov ekologije, politikov in tudi že neposredno oškodovanih ljudi, ki jim je naraščajoča voda ali drugi nenavadni naravni pojav povzročil nepopravljivo škodo. Veliko je tudi skeptikov, ki zagovarjajo različne teorije, od klimatskih ciklov do baziranja rezultatov s strani zagovornikov zaradi velikega denarja v poslu.

Najnovejši rezultati študij kažejo na to, da obstajajo dokazane 'klimatske kritične točke' – manjše spremembe, ki lahko privedejo do radikalnih klimatskih sprememb. S sofisticiranimi sistemi opozarjanja bi lahko nekako napovedali tudi, kje in približno kdaj se bodo dogajale najhujše vremenske ujme.

Oglejmo si nekaj kritičnih točk, ki nakazujejo spremembo svetovnih klimatskih razmer in se delijo glede na lokacijo, verjetnost pojava in samo rizičnost (glej sliko):

Monsun ne boža le severnih obal Indijskega oceana in jugovzhodne Azije, temveč se sezonsko pojavlja tudi na obatlantskem sahelskem delu. Nastaja kot stalni veter zaradi menjavanja tropskih konvergenčnih con (v teh conah se stikajo pasatni vetrovi) in tudi velikih sezonskih razlik med vlažnostjo zraka nad ekvatorialnim Atlantikom in suhima Južno Saharo ter Sahelom. Od zahodnoafriškega monsuna je odvisno še tisto malo dežja, ki ga dobijo sahelske države (Sudan, Mali, Niger, Centralnoafriška republika in druge). Povečanje jakosti vetra bi zaradi povečanih temperaturnih razlik, ki bi jih povzročila višja povprečna temperatura na območju, zmanjšalo relativno vlažnost zračnih mas in zato tudi količino padavin na sahelskem območju, kar bi ogrozilo življenja milijonov že tako podhranjenih ljudi.

Kolaps antarktičnih ledenih pokrovov in taljenje arktičnega ledu.

Taljenje ledenih pokrovov severnega in južnega pola je verjetno najbolj znana posledica večanja povprečne temperature. Taljenje ledu pomeni dvig morske gladine. Po napovedih medvladnega panela za klimatske spremembe ZN naj bi se povprečno morska gladina v naslednjih 90 letih dvignila za od 18 do 59 cm. Poplavilo naj bi cela področja v nizkoležečih državah, v delti Gangesa (Bangladeš) bi se moralo razseliti do 150 milijonov ljudi. Več vode pomeni tudi hujši vpliv morskih katastrof, kot so dvigi morja zaradi cunamijev in ekstremnih ciklonskih dogodkov.

Prekinitev atlantskega termohalinskega kroženja

Znano je, da je severna Evropa zelena in ni okovana v led zato, ker jo segreva topli Zalivski tok iz karibskega območja. Zalivski tok je del globalnega morskega kroženja morskih tokov, imenovanega 'termohalinsko kroženje'. Slednje nastaja zaradi različnih temperatur in vsebnosti soli v morju. Tok kroži skozi vsa svetovna morja in 'poganja' tudi najpomembnejši tok na svetu. Ustavitev Zalivskega toka bi pomenila pravo katastrofo za vzhodno obalo severne Amerike in Evropo. Fiktivno ponazoritev problema smo lahko videli v hollywoodskem filmu Dan po jutrišnjem, vendar so bili dogodki v filmu, povezani z ustavitvijo toka, po mnenju znanstvenikov prenapihnjeni. Pa vendar naj bi Angleži končno lahko občutili, kaj je prava zima na njihovi zemljepisni širini in bi se lahko kar poslovili od njihovega tradicionalnega kmetijstva.

Drastično krčenje amazonskega gozda in tundre

Obstajajo teorije, da naj bi ob samo nekaj desetinkah stopinje Celzija večji povprečni temperaturi obstajalo veliko več možnosti za samovžige in divje požare, ki poleg sečnje najbolj grozijo deževnemu gozdu. Slednji poleg živalske in rastlinske bioraznolikosti predstavlja pljuča našega planeta, saj 'skladišči' velike količine CO2 in proizvaja kisik. Z uničevanjem gozda bi se učinek atmosferske tople grede še hitreje povečeval.

Izginotje arktičnega poletnega ledu

Glede na nekatera predvidevanja naj bi Arktika do leta 2013 izgubila ves led, ki poleti plava po morski gladini v obliki ledenih gor ali stalnega ledenega pokrova. Meteorologi nemškega inštituta Max Planck ugotavljajo, da naj bi stopljeni arktični poletni led pomenil katastrofalne poplave in povišane ravni morske gladine. V arktičnem poletju se led seveda topi hitreje in je nepovraten.

Težko je verjeti, da so klimatske spremembe zrasle na zelniku skupine paranoikov in da tudi z ekološko trajnostno politiko ne moremo zavreti klimatskih sprememb. Jasno je, da smo v zadnjih 300 letih, od začetka industrijske revolucije, nekatere vremenske pojave obrnili za vedno.