Je pohlep dober?

'Pohlep je, v pomanjkanju boljšega poimenovanja, dober. Pohlep je pravilen. Pohlep deluje. Pohlep očiščuje, prodira in zaobjema samo bistvo evolucije. Pohlep je v vseh svojih oblikah – kot pohlep do življenja, do denarja, ljubezni, znanja – zaznamoval napredek človeštva. In – ne pozabite mojih besed – pohlep ne bo rešil le podjetja Teldar Paper, temveč tudi naslednje slabo delujoče podjetje, imenovano ZDA.' – Gordon Gekko

Moralna dilema o uravnoteženosti med družbenim sodelovanjem in osebnimi pridobitvami je ena najstarejših, odkar smo pokukali iz jam in se začeli organizirati v družbo. V današnjem svetu je pogosto videti najrazličnejše oblike individualizma, kjer posamezniki 'skrbijo izključno za svojo rit' in se popolnoma zavestno ter nekritično okoriščajo na račun drugih ljudi. Na drugi se socialna kooperacija in družbena odgovornost zdita oddaljena idealistična utopija in romantični aksiom brez podlage v resnični človeški ter družbeni naravi, poleg tega pa relativni zaviralni faktor napredka.

Sociologi in drugi družboslovni raziskovalci pogosto iščejo pravo ravnotežje med egoizmom in altruizmom, med ljudskim sodelovanjem in samouresničevanjem, med popolno enakovrednostjo in samopoveličevanjem. Zdi se, da je združevanje obeh pojmov podobno mešanju ognja z vodo, torej nemogoče in predvsem nesmotrno. Optimalno ravnotežje med pohlepom in kooperacijo družba pravzaprav potrebuje. Sociološko gledano naj bi pohlep družbo delal dinamično in dokaj hitro napredujočo, sodelovanje pa bolj statično, vendar humano. Ali torej obstaja relevantno ravnotežje med obema pojmoma?

Veliko teorij se ukvarja s primernim ravnotežjem, pa vendar do sedaj ni bilo znanstveno ovrednoteno, koliko bi pravzaprav zadostovalo egoizma za kakovostni, humani obstoj družbe. Raziskovalci z univerze ETH (Eidgenössische Technische Hochschule Zürich – Švicarski zvezni tehnični inštitut v Zurichu) naj bi pred kratkim našli relevantno ravnotežje med pohlepom in sodelovanjem. Njihovo odkritje je razumeti kot pripravo uravnotežene jedi; pohlep bi v tem primeru pomenil ravno pravi ščep začimb, ki ojača okus in naredi hrano bolj živo. Kooperacija pa so osnovne sestavine, ki so same po sebi manj okusne, vendar brez njih ni jedi. Samo od sebe se nam poraja vprašanje, koliko začimb potrebuje jed, da nam bo najbolj teknila?

Manjša količina pohlepa, ki jo človek zadrži, vendar nadzoruje, naj bi po mnenju znanstvenikov družbo obdržala dinamično, dvigala komunikacijsko raven med ljudmi in sprožala zdravo tekmovanje. Raziskovalci so primerjali različne družbe, kot so severnoameriške s kulturo individualizma na eni strani in azijske kot kooperativne na drugi strani. Ključni pojem v raziskavi so bile človekove pravice oziroma več različnih tipov človekovih pravic, kot so ekonomske, civilne, osnovne, politične, verske itd. Nekatere družbe za ceno posameznikovih in političnih pravic izpostavljajo ekonomske in kulturne pravice. To so postindustrijske individualistične družbe, kjer sta materializem na prvem in družbena pogodba z več enakosti ter sodelovanjem na drugem mestu. Sociologi iz švicarskega inštituta predlagajo natančno 'doziranje' in manevriranje s količino legitimnih pravic, tako s tistimi do materialnih dobrin, kot tudi s tistimi bolj metafizičnimi, humanističnimi. Materialistične, katerih komponenta je pohlep, bi bile lahko začimba, ki le v pravi meri obogati hrano – torej družbo. Seveda imajo vse vzvode za to vlade, mednarodne organizacije, monarhi, oligarhi in lastniki kapitala.