Eden izmed najbolj znanih japonskih vojakov, ki se ni hotel predati, je poročnik Hiroo Onoda, ki se je predal pred 37 leti, 9. marca 1974, torej se je po koncu vojne boril še 29 let. Onoda je bil sicer predzadnji japonski vojak v vojni, medtem ko je bil zadnji Teruo Nakamura. Slednji se je predal decembra istega leta.
Onoda je pripadal enoti elitnih komandosov, ki jih je japonski vojaški vrh decembra leta 1944 poslal na filipinski otok Lubang. Njihova naloga je bila zbiranje podatkov o sovražnikih in gverilski napadi. Po nekaj mesecih so otok zavzeli Američani, zato se je Onoda skupaj s tremi soborci umaknil v džunglo. V njegovi enoti so ostali vojak Yuichi Akatsu, ki se je predal leta 1950, desetnik Shoichi Shimada, ki je umrl leta 1954, ter vojak Kinshichi Kozuka, ki je umrl leta 1972. Leta 1959 so ga sicer uradno razglasili za mrtvega, a je več incidentov na filipinskem otoku nakazovalo ravno nasprotno. Onoda je tako postal prava legenda, saj so okoliški prebivalci in policisti večkrat pripovedovali o svojih srečanjih z japonskih vojakom. Čeprav sta ga filipinska in japonska vlada na različne načine poskušali prepričati, da je vojne že zdavnaj konec, Hiroo tega ni hotel sprejeti. V džunglo so iz letal spustili letake, časopise in sporočila, po zvočniku pa so ga klicali celo prijatelji in sorodniki. A zvesti vojak je vse to označil za sovražnikovo prevaro in ni niti pomislil na predajo. Preden se je odpravil na misijo, mu je poveljnik namreč ukazal:
„Za nobeno ceno si ne smeš sam vzeti življenja. Lahko traja tri, ali pa pet let, a kar koli se zgodi, bomo prišli po vas. Do takrat pa, tudi če imaš le še enega vojaka, ga moraš voditi. Če moraš živeti samo od kokosov, potem živi od kokosov! Svojega življenja nikakor ne smeš predati prostovoljno!“
Prebivalci otoka so bili seveda prestrašeni, saj so Hiroo in njegovi soborci skozi leta kradli riž in obleko, vsake toliko časa pa je izginila tudi kakšna glava živine. Nekoč so celo zažgali kup riža, ki so ga kmetje ravnokar poželi. Tekom svojega gverilskega bojevanja so Hiroo in njegovi soborci ubili okoli 30 okoliških prebivalcev, ranili pa so jih okoli sto. Seveda jih je večkrat iskala tudi lokalna policija in se z njimi nekajkrat zapletla tudi v strelske spopade, ki so bili ne nazadnje usodni tudi za Hiroojeva soborca Shimada in Kozuka. Februarja leta 1974 se je na Filipine odpravil mlad japonski popotnik Norio Suzuki, ki je slišal nenavadno zgodbo o japonskem vojaku. Suzuki se je na Filipine odpravil iskat „poročnika Onodo, pando in gnusnega sneženega moža, v tem vrstnem redu“. Poročnika je kaj hitro našel in kmalu sta postala prijatelja. Norio mu je razložil, da se je vojna končala pred desetletji, Hiroo pa se je strinjal, da se bo predal, če mu bo to ukazal eden izmed njegovih poveljnikov. Suzuki se je tako vrnil na Japonsko in s pomočjo vlade poiskal Onodovega poveljnika, majorja Yoshimo Taniguchija, ki je vse od konca vojne delal v knjigarni. Taniguchi je sprejel nalogo in se odpravil na srečanje z Onodo, kjer mu je ukazal predajo. Moža sta se srečala 9. marca 1974. Onoda je bil oblečen v svojo uniformo, ob sebi pa je imel meč in puško (Arisaka Type 99), ki je bila po vseh teh letih še vedno v odličnem stanju. V njegovi votlini so po predaji našli več kot petsto kosov streliva in nekaj granat. Hiroo je mirno poslušal ukaze poveljnika in se po treh desetletjih bojevanja končno predal. Onoda je bil ob predaji star 52 let in popolnoma zdrav. Izjavil je, da je bil v vseh teh letih bolan le enkrat. Tako kot so ga naučili med urjenjem, je Onoda vedno skrbno pazil na svojo telesno temperaturo. Opazil je, da je uživanje mesa vedno dvignilo njegovo temperaturo, medtem ko jo je kokosovo mleko znižalo, tako da je neprestano prilagajal obroke. Tudi v zobeh ni imel prav nobenih lukenj, saj si jih je vsakodnevno čistil z bambusovimi palčkami.
Da bi se lahko vrnil v domovino, je poročnik Onoda kljub neštetim zločinom prejel pomilostitev filipinskega predsednika Ferdinanda Marcosa. Doma so Onodo pozdravili kot junaka, svoje spomina na tri desetletja bojevanja pa je strnil v knjigi No Surrender: My Thirty Year War. Hiroo se na življenje v moderni Japonski ni mogel privaditi, zato se je že eno leto po vrnitvi preselil v Brazilijo, kjer je postal živinorejec, leta 1976 pa se je tudi poročil. V rodno domovino se je vrnil leta 1984, ko je v časopisu prebral novico o 19-letniku, ki je ubil starše, ker ni bil sprejet na univerzo. Za Onodo je bil to znak, da so Japonci postali prešibki, zato se je vrnil in ustanovil 'Onodovo naravno šolo' (Onoda Nature School), izobraževalno ustanovo, ki naj bi otrokom dala več moči. Leta 1996 se je japonski poročnik vrnil na otok Lubang in lokalni šoli daroval 10.000 ameriških dolarjev. Hiroo Onoda je danes star 89 let, tri mesece na leto preživi v Braziliji, preostanek pa v svojih izobraževalnih kampih na Japonskem.
KOMENTARJI (9)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV