Puške in ročni topovi iz srednjega veka. V manjših izvedenkah so jih pogosto uporabljali konjeniki. Ročni top je bil precej preprosto izdelan, saj je bil sestavljen le iz gladke cevi z majhno odprtino, skozi katero je strelec napolnil smodnik. Cev je bila pritrjena na leseno držalo, ki jo je strelec lahko držal pod roko. Top so napolnili s smodnikom in kroglami iz svinca, ki so jih sprožili s pomočjo vžigalne vrvice. Iz majhnih ročnih orožij so se prav kmalu razvile večje kulverine, ki so jih uporabljali pri obleganju gradov, namestili pa so jih tudi na bojne ladje. Prvič so jih uporabili v Franciji v 15. stoletju, iz njih pa so se pozneje razvili topovi.
Caltrop
Gre za železno kroglo s štirimi ostrimi roglji, postavljenimi tako, da je eden vedno štrlel navzgor (npr. oblika tetraedra). Orožje je bilo v antičnih časih uporabno za ustavljanje konjev, bojnih slonov in pehote, še posebej uporabno pa naj bi bilo proti kamelam, ki imajo mehkejše podplate. V novejšem času so 'caltrope' uporabljali med stavkami in nemiri ter z njimi uničili gume na avtomobilih vodstvenih delavcev in stavkokazov. Med stavko v podjetju Caterpillar sredi 90 let prejšnjega stoletja je bilo to orožje tako pogosto, da je država Illinois, kjer je stavka potekala, sprejela zakon, po katerem je bilo posedovanje caltropov prekršek. Caltrope so s pridom uporabljali tudi v vietnamski vojni, kjer pa so konice povrh vsega še namočili v strup.
Vrelo olje
Priljubljeno orožje, s katerim so nekje do sredine 16. stoletja izpred grajskih zidov odganjali napadalce, ki so poskušali prečkati zid. Olje je bilo v tistih časih precej drago in ga ni bilo lahko dobiti, zato so branilci na napadalce pod gradom zlivali tudi vrelo vodo ali pesek. Rimske in bizantinske vojske so iz olja napravile tudi zažigalne naprave, ki so jih lahko izstrelili z balistami ali pa jih preprosto zalučali v sovražnika. Olje je bilo uporabno tudi pri pomorskih bitkah, ko so z njim poškropili sovražnikove ladje in jih nato zažgali z ognjenimi puščicami.
Posebna vrsta samostrela z jeklenim lokom. Arbalest je bil precej večji kot običajen samostrel, zaradi večje natezne trdnosti jekla pa je imel tudi precej večjo moč. Najmočnejši arbalest je bil tako natančen celo do 500 metrov, izurjen strelec pa je lahko izstrelil dve puščici na minuto. Arbalest so mnogi smatrali za nehumano in nepošteno orožje, saj je lahko neizurjen strelec z njim ubil viteza, ki se je v bojnih veščinah uril celo življenje. Izumili naj bi ga Kitajci, v Evropi pa naj bi ga prvi uporabljali Rimljani. Do 12. stoletja so arbalesti v mnogih evropskih vojskah skoraj popolnoma izpodrinili običajne loke zaradi več razlogov. Dolgi lok je imel večji doseg, primerljivo natančnost in precej večjo hitrost streljanja, medtem ko je imel samostrel precej večjo prebojno moč. Arbalestu in običajnemu samostrelu je v prid govorilo tudi dejstvo, da ga je lahko z malce vaje uporabljal vsak, medtem ko je bilo za učinkovito streljanje z lokom potrebnih kar nekaj let vaje. Arbalest in samostrel so sčasoma izpodrinila strelna orožja, ki so delovala s pomočjo smodnika, čeprav so bila slednja sprva precej manj natančna kot puščice samostrelov.
Hunga Munga
Železno orožje, ki je ime dobilo po afriških plemenih v okolici jezera Tchad, imenujejo pa ga tudi 'danisco' in 'goleyo.' Gre za ročno orožje z ostrim rezilom in zaobljenim zadnjim delom, kjer se nahaja še ena konica. Čeprav so ga uporabljali tudi za boj na blizu, pa so ga vojaki običajno zalučali v nasprotnika. Orožje je bilo potrebno vreči s krožnim gibom, podobno kot avstralski bumerang, zaradi množice rezil pa je povzročilo zelo globoke rane. Obstaja več različnih izvedenk tega orožja, uporabljali pa so ga po celotni afriški celini.
Izraz označuje celo paleto orožij v obliki kija, iz katerega so na enem delu štrlele ostre konice. Čeprav naj bi orožje uporabljali predvsem nižji sloji, pa so izdelovali tudi prestižne inačice za privilegirance. Kot pove že sama oblika, so vojaki z 'zvezdo' nasprotnika udarili po glavi, orožje pa je bilo v 16. stoletju zelo priljubljeno v angleški vojski. Orožje naj bi uporabljal tudi slepi kralj John iz Bohemije in z njim preprosto mahal s svojega konja, dokler ni česa zadel.
Trupla
Množica ljudi, ki je v srednjem veku umrla zaradi kuge in drugih bolezni, je tlakovala pot zgodnjemu biološkemu bojevanju. Mesta so se v primeru obleganja zabarikadirala, a so za preživetje seveda potrebovala vodo. Tu so v igro vstopila okužena trupla. Sovražnik je v reko, ki je tekla v mesto, spustil le nekaj trupel in samo čakal, da bodo napadalci kar sami predali mesto. Takšen način 'biološkega' bojevanja je bil zelo priljubljen vse do izuma katapulta (spodaj), s katerim je bilo trupa še lažje spraviti v napadeno mesto.
Tribok in katapult
Tribok ali trebušet je protiutežna mehanska metalna naprava, ki je popolnoma spremenila način obleganja. Sedaj ni bilo več potrebe po metanju trupel v reke, saj so napadalci lahko okužena živalska ali človeška trupla preprosti vrgli čez obzidje. Popularno 'strelivo' naj bi bili mrtvi okuženi konji, čeprav je vsaka žival z boleznijo svoje delo dobro opravila. Izumili so ga v 4. stoletju pr. n. š. na Kitajskem, v Evropi pa so bili triboki uporabni vse do 16. stoletja, ko so jih končno izpodrinili topovi. S tribokom je bilo moč 140-kilogramsko kroglo vreči več kot 700 metrov daleč in na ta način sčasoma popolnoma uničiti sovražno utrdbo.
Grški ogenj
Grki so že v 7. stoletju na morju uporabljali predhodnike metalcev plamenov in z njimi zažigali nasprotnikove ladje. Natančna formula vnetljive spojine še do danes ni povsem znana, najverjetneje pa je šlo za petrolej, soliter in žveplo ali pa za mešanico nafte, žvepla, fosforja, solitra in živega apna. Kakor koli že, Grki so snov segreli v kotlu in z njo potem s posebnimi cevmi pod pritiskom poškropili sovražnikove ladje. Zgodovina vnetljivih snovi pa sicer sega precej dlje v preteklost, saj naj bi podobno snov uporabljali že Kitajci v 3. stoletju pr. n. št.
Kočije z rezili
Bojna kočija z rezili na kolesih, ki je sejala smrt med pehoto na bojišču. V teoriji bi se taka kočija zaletela v bojne vrste in vojake presekala na pol, ali pa vsaj ustvarila dovolj velike luknje v obrambi. Prvič so jih v bitki uporabili Perzijci med bitko z grško vojsko Aleksandra Velikega. Običajna konjenica je imela proti Grkom namreč obilo težav, saj so konji zelo neradi napadli strnjeno vrsto grške falange, zato so na kolesa kočij pritrdili metrska rezila, ki naj bi razbila disciplinirano grško vojsko.
KOMENTARJI (3)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV