Britanci se čudijo svoji 'germanskosti'

Nacionalno zavedni Angleži so ponosni na svoje keltsko-saksonske korenine. Vendar se je po različnih vojnah v zadnjem stoletju angleška nacionalna ideja nagnila h keltskim koreninam. Nemški Saksonci (Sasi), ki so poseljevali Veliko Britanijo in okoliške otoke, so v tem kontekstu delno "izgubili" zgodovinsko vrednost.

Sicer jim ponosni Angleži namenjajo pomembno vlogo pri gradnji angleške kulture, vendar so do pred nekaj leti preprosti ljudje in deloma tudi nekateri akademiki verjeli, da je le majhen delež Sasov priplul s celine na Britansko otočje in tam počasi izrinil ter preuredil keltsko kulturo po svoje. Vendar je že leta 1919 muzejski kurator Thomas Sheppard ob vojaškem kopanju rovov na vzhodu Anglije odkril posmrtne ostanke stare prebivalke bližnje naselbine in ob vsebini groba ter glede na njene kosti javno določil njen izvor – Jutlandski polotok (današnja Danska). S tem odkritjem je močno potrl bližnje vojake, ki so takrat še vedno gojili trpko sovraštvo do "Krautov" (angleško slabšalno ime za Nemce) in mislili, da čistih Germanov v starih grobovih ni najti.

Vseeno si ni nihče upal ugibati o natančnem številu germanofonskih priseljencev. V najboljšem primeru so različni akademiki in politiki javno razglašali, da jih je bilo v najboljšem primeru morda le nekaj sto ali tisoč, ki so se naselili samo na nekaj območjih, nato pa razširili po otočju. Vendar so se biologi z univerzitetnega kolidža usmerili v preverjanje in primerjanje kromosomskega zapisa prebivalcev z različnih koncev Velike Britanije.

Pri Britancih je geografski izvor kromosomskih zaporedij zelo različen, saj so poleg prvotnih prebivalcev Keltov otoke poseljevali še Vikingi in po letu 43 n. š. tudi Rimljani oziroma Latini. Slednji so se v prvih stoletjih počasi začeli umikati, saj je Rimski imperij začel pešati in rimski cesarji niso imeli dovolj denarja, da bi plačevali legionarje. Po odhodu Rimljanov je na Otok začela migrirati populacija potomcev Tevtonov, torej germanskih plemen, ki so živeli na območju Jutlanda in severnih obal celinske Evrope. Izotopske in genetske raziskave kažejo, da je v starih grobovih iz tistega časa okrog 20 odstotkov "čistih" frizijskih kromosomov Y, kar pomeni, da so bili ali neposredni potomci prišlekov ali so sami prišli s celine.

Arheolog Heinrich Haerke z univerze v Readingu je postavil drzno, vendar precej realno hipotezo, da je čez Severno morje na otočje prišlo več kot 200.000 Germanov. Največji prirast se je zgodil po letu 407 n. š., ko so se Rimljani skoraj popolnoma umaknili in so Kelti ostali sami z v nekaterih pogledih precej bolj razvitimi Germani, ki so jih učili igrati na liro in piti velike količine vina (slednjega so Kelti spoznali šele s prihodom Rimljanov). Zgodovinarji trdijo, da je ob približno milijonu Keltov in drugih britansko zemljo tlačila petina precej robatih, vendar prijaznih svetlolasih prišlekov s celine. Kot piše Spiegel, so pozneje prišleki ustanovili tri grofije – East Anglia, Wessex (Zahodna anglosaška) in Essex (Vzhodna anglosaška). Prvo so poimenovali Anglia in je le latinsko poimenovanje njihovega območja Angeln, ki leži ob meji med današnjo Nemčijo in Dansko.