Zapis, ki odmeva: italijanski zdravnik iz žarišča pandemije sporoča ...

Dr. Daniele Macchini v Bergamu oz. tamkajšnji bolnišnici Humanitas Gavazzeni, bije bitko s koronavirusom. Ta je v določenih delih Italije povsem ustavil življenje, v bolnicah pa je zavlada pravo vojno stanje. Čeprav je novi koronavirus dobil svetovne razsežnosti, še vedno veliko ljudi govori, da je bolezen covid-19 zgolj navadna gripa. A ''potek bolezni je odvisen predvsem od našega organizma,'' pravi italijanski zdravnik. Njegov celoten zapisal je objavil tednik Mladina, za prevod pa je poskrbela Meta Celcer.

''V enem od e-poštnih sporočil, ki jih te dni zdaj že večkrat na dan prejemam od uprave bolnišnice, je tudi točka z naslovom 'odgovorno poročanje na socialnih omrežjih' z nekaterimi priporočili, ki jih lahko samo podpiram.

Po dolgem razmišljanju o tem, ali sploh in kaj napisati o tem, kar se nam dogaja, sem prišel do dognanja, da molk ne predstavlja odgovornega ravnanja. Zato bom poskusil ljudem, ki niso vključeni v naše delo in niso seznanjeni z našo stvarnostjo, predstaviti, kaj preživljamo v Bergamu v teh dneh pandemije zaradi virusa Covid-19.

Razumem potrebo po tem, da se ne ustvarja panika, a če sporočilo o nevarnosti tega, kar se dogaja, ne doseže ljudi in če še vedno slišim, da jim je vseeno za priporočila, da se še vedno družijo in da se nekateri pritožujejo, ker ne morejo v fitnes ali na nogometne turnirje, me dobesedno zmrazi.

Prav tako mi je jasno, da bo gospodarska škoda velika, in tudi zaradi tega me skrbi. Po epidemiji bo izjemno težko začeti znova. Vendar pa želim poleg dejstva, da naš zdravstveni sistem dobesedno uničujemo tudi z gospodarskega vidika, izpostaviti pomen pogubnih posledic za zdravje v vsej državi, in se mi zdi "grozljivo", da na primer rdeče cone, ki jo je regija že zahtevala, še niso vzpostaviti tudi v občinah Alzano Lombardo in Nembro (seveda gre tu samo za moje osebno mnenje).

Tudi sam sem z začudenjem opazoval reorganizacije celotne bolnišnice v prejšnjem tednu, ko je bil naš sedanji sovražnik še potuhnjen: oddelki so se počasi "praznili", odpovedovali so vse dodatne dejavnosti in sproščali intenzivne terapije, da bi pripravili čim več postelj. Zabojniki, ki prihajajo pred urgenco, da se zagotovijo vstopne točke in preprečijo morebitne okužbe. Vsa ta hitra preobrazba je na hodnike bolnišnice vnesla ozračje nadrealistične tišine in praznine, ki je takrat še nismo v celoti dojeli, kot da čakamo na vojno ki se bo začela, in mnogi (vključno z mano) niso bili tako zelo prepričani, da bo sploh udarila, še manj, da bo udarila tako srdito.

Še zdaj se spomnim svoje nočne izmene pred tednom dni, ki sem jo po nepotrebnem prebedel v čakanju na klic iz mikrobiologije Sacco. Čakal sem namreč na izvid brisa na prvega osumljenega pacienta v naši bolnišnici in razmišljal, kakšne posledice bo to imelo za nas in za kliniko. Če pomislim nazaj, se mi zdi vznemirjenje za en nepotrjen primer skoraj smešno in neupravičeno, zdaj ko sem videl, kaj se dogaja.

Situacija je namreč tu dramatična. Preprosto ne najdem drugih besed.

Vojno stanje je dobesedno eksplodiralo in borimo se neprekinjeno, dan in noč.

Eden za drugim prihajajo nesrečni reveži na urgenco. Znaki, ki jih imajo, niso v ničemer podobni zapletom gripe. Nehajmo že govoriti, da gre samo za malo hujšo gripo. V teh dveh letih, odkar delam v Bergamu, lahko potrdim, da ljudje ne prihajajo na urgenco brez razloga. In tudi sedaj so se obnašali pravilno. Sledili so vsem navodilom: teden ali deset dni doma z vročino, ne da bi šli ven in tvegali okužbo, a zdaj ne zmorejo več. Ne dihajo dovolj, potrebujejo kisik.

Terapij in zdravil za ta virus praktično ni. Potek bolezni je odvisen predvsem od našega organizma. Mi lahko bolnika samo podpiramo, ko sam ne zmore več. V glavnem pa upamo, da bo njegovo telo samo izkoreninilo virus, s tem se morate soočiti. Protivirusne terapije so pri tem virusu eksperimentalne in iz dneva v dan se učimo njegovega obnašanja. Če ostanete doma, dokler se simptomi ne poslabšajo, to ne bo spremenilo poteka bolezni.

A zdaj je v tej drami prišlo do pomanjkanja postelj. Drug za drugim se oddelki, ki so bili izpraznjeni, polnijo z impresivno hitrostjo. Zaslonske table z imeni bolnih, različnih barv, odvisno od operacijske enote, ki jim pripadajo, so zdaj vse rdeče in namesto kirurških operacij je postavljena vedno ista prekleta diagnoza: dvostranska intersticijska pljučnica.

Zdaj pa mi povejte, kateri virus gripe povzroči tako hitro tragedijo. Ker je to razlika (zdaj grem nekoliko na tehnično področje): pri klasični gripi, s katero se tudi sicer okuži veliko manj prebivalstva v daljšem času, prihaja do zapletov mnogo redkeje in LE, KADAR VIRUS uniči naravne zaščite zgornjih dihal in omogoči, da BAKTERIJA, ki običajno prebiva v zgornjem traktu, vdre v bronhije in pljuča, kar povzroči resnejše primere. Covid 19 povzroča relativno blago bolezen pri številnih mladih, pri mnogih starejših ljudeh (A NE LE PRI NJIH) pa dejansko povzroči SARS, ker pride neposredno v alveole pljuč in jih okuži, zaradi česar ne morejo opravljati svoje funkcije. Nastala dihalna odpoved je pogosto resna in po nekaj dneh hospitalizacije zgolj kisik, ki ga lahko dajemo v oddelku, ne zadostuje več.

Oprostite, a kot zdravnika me podatki, da so resni primeri večinoma starejši ljudje z drugimi boleznimi, ne pomirjajo. Pri nas je najbolj zastopana starejša populacija in težko je najti nekoga, ki nad 65 let ne jemlje vsaj tablete za pritisk ali diabetes. Zagotavljam pa vam, da ko vidite mlade ljudi, ki končajo na intubirani intenzivni negi ali, še slabše, priključeni na ECMO (stroj za najslabše primere, ki kri izloči, jo ponovno oksigenira in vrne v telo, v čakanju, da bo organizem, če bo šlo vse po sreči, zacelil pljuča), vsa ta brezskrbnost za usodo mladih ljudi mine.

In medtem ko se na družbenih omrežjih še vedno nekateri ponašajo s tem, da se ne bojijo in da ne upoštevajo navodil, ali protestirajo, da so njihove običajne življenjske navade "začasno" v krizi, se dogaja epidemiološka katastrofa.

Ni več kirurgov, urologov, ortopedov, smo le zdravniki, ki nenadoma postanejo del ene same ekipe, da bi se soočili s tem cunamijem, ki nas je preplavil. Primeri se množijo, 15-20 hospitalizacij na dan, vse iz istega razloga. Rezultati brisov zdaj prihajajo drug za drugim: pozitiven, pozitiven, pozitiven. Nenadoma urgentna soba kolapsira. Izredne razmere so izdane: pomoč je mogoče zagotoviti le v nujnih primerih. A kaj, ko so vsi nujni. Zaslon osebnega računalnika z razlogi za dostop je vedno enak: vročina in težave z dihanjem, vročina in kašelj, respiratorna insuficienca itd ... Izpiti, radiologija vedno z istim stavkom: dvostranska intersticijska pljučnica, dvostranska intersticijska pljučnica, dvostranska intersticijska pljučnica. Vsi za hospitalizacijo. Nekaj jih intubiramo in gredo na intenzivno nego. Za druge je prepozno ...

Zdi se mi neverjetno (govorim za HUMANITAS Gavazzeni, kjer delam), da smo lahko v tako kratkem času uvedli tako podrobno zasnovane razporede in reorganizacijo virov, ki se soočajo s katastrofo tega obsega. In vsako reorganizacijo postelj, oddelkov, osebja, delovnih izmen in nalog neprestano pregledujemo iz dneva v dan, da bi poskušali dati vse in še več.

Intenzivna nega je nasičena in improvizirano se odpirajo nove. Vsak ventilator je zlata vreden: tisti iz operacijskih dvoran, ki so zdaj prekinili svoje nujne dejavnosti, postanejo mesta intenzivne nege, ki prej niso obstajala.

Prej zapuščeni oddelki so zdaj nasičeni, osebje je pripravljeno poskušati dati vse od sebe za bolne, a izčrpano. Osebje je izčrpano. Vidim sem utrujenost na obrazih, ki prej niso vedeli, kaj sploh je utrujenost, in to kljub že tako napornim delovnim obremenitvam. Vidim, da ljudje ostajajo v službi tudi po izteku izmene, za nadure, ki so zdaj običajne. Vidim sem solidarnost vseh nas, ko priskočimo na pomoč svojim internističnim kolegom, in vprašamo: "kaj lahko storim zate zdaj?" ali "to hospitalizacijo prepusti meni." Zdravniki, ki premikajo postelje in premeščajo paciente, ki namesto medicinskih sester izvajajo terapije. Medicinske sestre s solzami v očeh, ker ne moremo rešiti vseh in življenjski znaki več bolnikov hkrati razkrivajo usodo, ki je že zaznamovana.

Ni več izmen, urnikov. Za nas izven bolnice ni več družbenega življenja.

Sam sem že nekaj mesecev ločen in zagotavljam vam, da sem se vedno trudil, da bi svojega sina nenehno videval tudi takrat, ko nisem bil v nočni izmeni, in sem raje žrtvoval nekaj ur spanca, da bi bil z njim. A zdaj že 2 tedna tega prostovoljno ne počnem več. Niti svojega sina niti družinskih članov ne vidim zaradi strahu, da bi jih okužil in posledično okužil starejšo babico ali sorodnike z drugimi zdravstvenimi težavami. Zadovoljim se z nekaj fotografijami mojega sina, ki jih vedno znova gledam v solzah, in nekaj video klici.

Zato bodite tudi potrpežljivi tudi vi, ki ne morete v gledališče, muzeje ali telovadnico. Imejte usmiljenje do starejših ljudi, ki bi lahko umrli. Prosim, poslušajte nas, zapuščajte dom samo, če je to res nujno. Ne hodite množično po trgovinah - ravno tam se lahko nalezete od ljudi, ki še ne vedo, da so okuženi. Mogoče, če imate običajno masko (tudi tisto, ki se uporablja za določeno ročno delo), si jo nadenite. Ne iščite ffp2 ali ffp3. Te bi morale služiti nam, ki se že zdaj soočamo s težavami, da bi jih nabavili.. Do zdaj smo morali njihovo uporabo optimizirati le v določenih okoliščinah, kot je pred kratkim predlagala WHO zaradi njihovega splošnega pomanjkanja.

Da, zaradi pomanjkanja določene opreme smo jaz in številni drugi kolegi zagotovo izpostavljeni kljub vsem sredstvom zaščite, ki jih imamo. Nekateri smo se kljub protokolom že okužili. Nekateri okuženi kolegi so okužili svoje družinske člane, nekateri družinski člani pa se že borijo med življenjem in smrtjo.

Mi smo tam, kamor se najbrž zaradi svojih strahov vi ne bi podali. Imate prav. Poskušajte se izogniti tem krajem. Povejte svojim družinskim članom, ki so starejši ali imajo druge bolezni, naj ostanejo v zaprtih prostorih. Prosim, prinesite jim vi potrebne stvari.

Mi pa nimamo druge možnosti. To je naše delo. Pravzaprav to, kar počnem v teh dneh, v resnici ni tisto delo, za katerega sem se šolal, vendar ga vseeno opravljam in všeč mi bo, dokler bo v skladu z istimi načeli: poskušati pomagati bolnikom, da se bodo počutili bolje, ali ublažiti trpljenje in bolečine tistim, ki žal ne bodo ozdraveli.

Ne bom pa namenil veliko oseb tistim, ki nas danes označujejo za heroje in ki so nas do včeraj bili pripravljeni žaliti in prijavljati. Saj bodo spet začeli žaliti in prijavljati takoj, ko bo tega konec. Ljudje vse hitro pozabijo.

Pa saj niti nismo heroji v teh dneh. To je naše delo. Prej smo vsak dan tvegali kaj slabega: ko segamo z rokami v trebuh, poln krvi nekoga, za katerega sploh ne vemo, ali ima HIV ali hepatitis C; ko to počnemo, tudi če vemo, da ima HIV ali hepatitis C; ko se zbodemo z iglo bolnika s HIV in moramo mesec dni jemati zdravila, zaradi katerih bruhamo od jutra do večera. Ko tesnobno odpiramo rezultate testov po tem, ko smo se po nesreči zbodli, v upanju, da ne bomo okuženi. Preprosto si služimo za življenje z nečim, kar nam daje čustva. Ni važno, ali so lepa ali grda, zadostuje, da jih odnašamo s seboj domov.

Konec koncev želimo biti samo koristni. Zdaj pa se potrudite in bodite koristni tudi vi: mi z našimi dejanji vplivamo na življenje in smrt nekaj stotin ljudi. Vi, s svojimi, pa še veliko več.

Prosim, delite in prosite za delitev sporočila. Treba je razširiti glas, da preprečite, da bi se po vsej Italiji zgodilo to, kar se dogaja tu pri nas.''

Več o dogajanju v Italiji si lahko preberete TU.