Zakaj lažemo?

Ljudje se zatekamo k lažem domala ves čas in smo v to tudi delno prisiljeni. Poznamo več vrst laži, ki imajo zelo različne namene. Z nekaterimi skušamo nekoga pretentati, z drugimi se želimo tako ali drugače okoristiti, potem so tu alutruistične oz. t. i. bele laži (ne škodujejo nikomur), pa drobne lažni (delna resnica), plemenite laži (zdravnik bolniku pove, da obstaja 50-odstotna možnost preživetja), črne laži (ki očrnijo), laži iz zabave, predrzne laži, laži s katerimi se skušamo rešiti iz zagate, zaščititi občutke, se izogniti prepiru ali kazni, si olepšati sampodobo, ker menimo, da nam resnica ne bo koristil ipd. Lažemo tudi iz strahu pred nestrinjanjem ali zavrnitvijo, iz želje po ugajanju, iz zaščite in zavajanje samega sebe (s tem želimo preprečiti, da bi bili prizadeti, s čimer zaščititi lastno samospoštovanje – nekatere dejstva ne moremo sprejeti in zavračamo misel nanje ter želimo, da bi se stvarnost spremenila), iz zlobe ipd. Laž je tudi pretiravanje, s katerim napihnemo ali podcenimo dejstva, lahko pa tudi molk, če je trditev napačna in pri tem molčimo. Lažemo tudi, kadar je resnica precej bolj boleča od laži in naredi manj škode. Na ta način pogosto želimo nekomu prihraniti bolečino. Laganje izkoriščamo za doseganje uspeha na različnih področjih – od službe, šole, športa, v družbi, skratka povsod kjer se lahko na tako ali drugače način okoristimo. Lažemo, da ohranjamo dobro samopodobo, da se izognemo kazni, ne ogrožamo odnosa, da drugi pridobijo korist ...

Da se otrok nauči lagati, je naravna stopnja v razvoju. Laganje je namreč veščina, ki se jo učimo od samega otroštva, kar so dokazali psihologi, ki so skrivaj opazovali otroke, ki so jim dejali, da ne smejo pogledati igrače, ki so jo pustili v prostoru z njimi. Ti so nato lagali, da je niso pogledali, čeprav to ni bilo res. Mojstri laganja postanemo že pri petih, šestih letih, ugotavljajo psihologi, prej pa smo pri tem nekoliko manj spretni. Lagati začnemo že pri nekje treh letih, le da tedaj ne s slabim namenom.

Če smo pri laganju zelo spretni, smo manj spretni pri prepoznavanju laži. V svetu, kjer smo prek medijev, industrije, družbenih omrežij ipd. dnevno izpostavljeni lažem, smo zaradi tega lahka tarča manipulacije. Lažnivca sicer najpogosteje prepoznate po tem, da ni tako vljuden in ustrežljiv, da uporabljajo negacije in se pritožujejo pogosteje kot iskreni ljudje. Med najočitnejšimi znaki sicer so, da lažnivcem manjka očesnega stika, da se nenehno dotikajo obraza (nosu, brade, ušes), so obrambno nastrojeni, ne omenjajo podrobnosti ipd. Njihovo gibanje je omejeno na bližino telesa, mimika obraza je omejena na gibanje ustnic, ne vsega obraza, med pogovorom obračajo glavo in telo, odgovarjajo, da na vprašanje odgovorijo z besedami iz vprašanja, ne odgovarja neposredno, govorijo več kot običajno, da bi dobro prodali laž, hitro spreminjajo vsebino pogovora, uporabljajo humor in sarkazem ipd. Lastnosti dobrih lažnivcev so, da imajo vedno pripravljen odgovor, da so dobro igralci, da imajo dober spomin, izvirne odgovore, da nimajo strahu in jih ne preveva občutek krivde ter da dajo veliko informacij, a nič konkretnega.

Laže približno tretjina ljudi, s katerimi imamo stik na dnevni ravni, na dan pa se v povprečju zlažemo tudi do stokrat – že takoj zjutraj, ko npr. sodelavcu zaželimo dobro jutro, pa tega vedno ne mislimo zares. Več lažemo bežnim znancem, kot pa najbližjim. Ker laganje pri večini vzbuja občutek krivde, vzburjenje in strah – lahko nas odkrijejo – skušamo prikazati vedenje, kot je pri govorjenju resnice, kar je lažje posnemati z mimiko obraza kot pa govorico telesa. Laganje je kompleksen proces (vpleteno je logično razmišljanje, čustva, spomin itd.), zato prihaja do motenj, ki jih zaznamo kot znake laganja. Kot laganje postane navada, govorimo o kompulzivnem oz. refleksnem laganju, ko tudi pri soočenju z resnico lažnivec ne prizna laži, ampak pri njej slepo vztraja. Še zanimivost za konec. Vedi o lažeh pravimo mentiologija.