Takšno vedenje v razmerju ni normalno, v resnici gre za zlorabo

Različne tehnološke naprave, ki jih uporabljamo vsak dan, predvsem telefoni in računalniki, skrivajo številne zasebne in občutljive podatke o nas, zato je maksimalna zaščita tovrstnih naprav izrednega pomena. Danes so na voljo številni načini zaščite – od kod in kod PIN do biometrije, torej prepoznave prstnega odtisa ali obraza.

Medtem ko je na ta način osebne podatke mogoče zaščititi pred nezaželenimi pogledi prijateljev, sodelavcev ali neznancev, se postavlja vprašanje, kako jih zaščititi pred partnerjem. Kot je namreč pokazala nedavna raziskava v Avstraliji, ki jo je izvedel Center za socialne raziskave, se kar četrtini ljudi v zvezah zdi smiselno imeti PIN in kode partnerjevih naprav, približno desetim odstotkom pa se zdi smiselno sledenje partnerjevi lokaciji prek aplikacij za skupno rabo lokacije. Zanimivo je, da tako razmišlja dvakrat več moških kot žensk.

Čeprav je deljenje kod in lokacij med osebami, ki so v intimnem odnosu, lahko varnostno smiselno, saj lahko partner, če pride do kakšnih neželenih in nevarnih situacij, hitreje odreagira in pomaga, pa je danes precej problematična normalizacija takšnih pričakovanj, opozarja Julie Inman Grant iz te organizacije. Pojasnila je, da samo zato, ker nam naprave omogočajo sledenje našim partnerjem in vsemu, kar počnejo, to ne pomeni, da bi morali ljudje to početi, ker tako bistveno posegajo v njihovo zasebnost.

Čeprav partnerji, predvsem moški, spremljanje vidijo kot znak skrbi in je zanje normalno, da osebe, s katerimi so v razmerju, nenehno spremljajo oziroma jim sledijo, Grant pravi, da je to glasen rdeč alarm. Gre za prisilni nadzor, ki ne vključuje le ene, ampak več oblik nadzora. Predstavljen je kot nekaj pozitivnega in skrbnega, v bistvu pa je zloraba, ki se zgolj maskira pod pretvezo ljubezni in naklonjenosti, so slikovito opisali pri NY Postu. Ta oblika nasilja je neke vrste tiha grožnja ženskam in njihovim otrokom. Čeprav morda ni vidnih modric, lahko pusti globoke psihološke travme in brazgotine, je komentirala Grantova in dejala, da je največja nevarnost, da se lahko partnerja infiltrirata v vsak digitalni kotiček življenja žrtve in ga izkoristita za ustrahovanje in manipulacijo.

Ta oblika prisilnega nadzora s pomočjo tehnoloških pripomočkov se skoraj vedno uporablja pri nasilju v družini in spolnem nasilju, vendar se žrtev tega ne zave takoj, temveč kasneje, ko nasilnež začne nadzirati in spremljati vse, kar počne in kje se giblje. Prisilni nadzor, je pojasnil NY Post, se kaže na različne načine in med drugim vključuje finančno in čustveno zlorabo, nasilje, ustrahovanje, grožnje, spremljanje in izolacijo od družine in prijateljev.

Vir: zimo.dnevnik.hr