Ko je partnerski odnos podoben čustveni vojni

Vedenja in odnosa do nasprotnega spola se v največji meri naučimo pri starših. To, kako oče ravna z mamo in obratno, kako se vedeta drug do drugega, kako komunicirata, globoko vpliva na naše dojemanje nasprotnega spola. Če posameznika prihajata iz družine, kjer sta bila starša ljubeča in spoštljiva drug do drugega, bosta zelo verjetno tudi v odraslosti dobila partnerja, ki jima bo vzbujal enaka oziroma podobna vzdušja iz primarne družine. Če pa bo prisoten kakršenkoli čustveni primanjkljaj, občutek zavrženosti, spregledanosti ali še huje – zlorab, potem bosta v odraslosti nezavedno iskala podobne občutka in vzorce vedenja.

Takšni čustveni primanjkljaji se v odnosu odražajo na več načinov in so v veliki meri največji razlog za partnerske konflikte in razhode.

– Vajin odnos je njen edini smisel: V zdravem razmerju je potrebna uravnovešenost med bližino in neodvisnostjo. Vsak od partnerjev mora še vedno vzdrževati svoje hobije, zanimanja in prijateljske vezi, v nasprotnem primeru se zgodi, da postane partnerski odnos edini smisel. Če ste v tem zapisu prepoznali vašo partnerico, se zelo verjetno počutite v odnosu zadušeni in brez svobode. Morda vas izsiljuje z jokom in zbujanjem krivde. V njeni družini je bilo verjetno tako, da je eden od staršev vseskozi čakal in slonel na drugem.

– Zdi se, kot da je čustveno ’zamrznila’: Tako kot pri zgoraj omenjenih ’prepovedanih’ temah, se včasih v družinah oblikuje dinamika, kjer člani družine sploh ne izkazujejo pozitivnih čustev. Izražanje veselja, sreče, navdušenja, ljubezni … skratka pozitivnih občutkov je zanje preveč ranljivo, zato ta čustva potlačijo. V odraslosti navzven takšni otroci delujejo, hladni, distancirani, se ne smejijo, težko izražajo čustva in o njih govorijo. Če je takšna tudi vaša partnerica, imate zelo verjetno težave z ugotavljanjem, kaj si v resnici zares misli, pogostokrat pa vam daje občutek, da je nejevoljna ali depresivna.

– Nenehno beži in se vrača: Je tudi vaša partnerica takšna, da ob prvih konfliktih pakira in grozi s selitvijo? Takšni posamezniki so bili v otroštvu verjetno priča pogostim konfliktom med staršema, grožnjam z odhodi, morda tudi ločitvi. Nezavedno so se naučili, da je ob prvih znakih težav najboljša rešitev beg in ne funkcionalno reševanje težav.

Kako se sploh lotiti reševanja tovrstnih težav? Najbolj klišejski odgovor je: pogovor. A vsi vemo, da se motečega vedenja, ki se tiče relacijskih težav iz otroštva, ne da rešiti z enosatvnim pogovorom. Če so vsebine zelo globoke, je zagotovo potrebna velika mera razumevanja, vztrajanja v konstruktivnih pogovorih, a največkrat je odločilen prav obisk strokovnjaka, ki pomaga preseči takšne vzorce vedenja. Nekatere izkušnje nas zaznamujejo do te mere, da v odnosih enostavno ne znamo naprej in se zato vrtimo v začaranem krogu, ki vleče le še globlje. V takšnih primerih se je potrebno ozreti v svojo preteklost in začeti tam. Le tako presežemo vse tiste spone, ki nas držijo na mestu in se osvobodimo negativnih vzorcev, prepričanj, čustvovanj in vedenj. Svoji partnerici pa ste pri tem lahko v oporo.