Eva Štajner: Čustveno zavedanje je pomemben del čustvene inteligence

Biti v stiku s svojimi čustvi se nam zdi povsem naravno, a mnogokrat je ta vez lahko oslabljena ali pretrgana, kar močno zaznamuje naše odnose in se odraža na vseh področjih v našem življenju. Eva Štajner, psihoterapevtka: "Biti v stiku s čustvi ne pomeni, da jih razumsko razložimo. Biti v stiku s čustvi pomeni, da jih začutimo in da si jih pustimo čutiti."

Kaj je čustveno zavedanje in zakaj je pomembno? 

Najprej bi se za trenutek rada ustavila pri pojmu čustva. Čustva so odzivi na nekaj, kar se dogaja v našem okolju, znotraj nas ali v odnosu z drugimi. Čustva ločimo glede na intenziteto in čas trajanja. Doživljamo lahko zelo intenzivna, a kratka čustva (npr. afekt), nežna in dolgotrajna čustva (npr. razpoloženje) ter intenzivna in dolgotrajna čustva (npr. strast ali obsesija).

Za čustveno zavedanje je treba vedeti, da obstajata dva nivoja čustvenega doživljanja. In sicer primarna čustva – torej prva čustva, ki jih občutimo kot odziv na situacijo. Primarno čustvo dostikrat ostaja potisnjeno v ozadje, je neizraženo ali celo nezaznano, medtem ko so sekundarna čustva odziv na naša primarna čustva in jih lažje zaznamo. Na primer, da čutimo razočaranje nad partnerjevim dejanjem. To razočaranje izrazimo z jezo. Jeza je sekundarno čustvo, razočaranje pa primarno čustvo. Jeza je lahko primarno ali sekundarno čustvo.

Čustveno zavedanje je sposobnost prepoznavanja lastnih čustev in čustev drugega. Drugim (in sebi) lahko jasneje sporočimo, kaj se v nas dogaja in posledično bolje poskrbimo zase. Pomaga nam pri razumevanju sebe in drugih, odločitvah, postavljanju mej in izražanju naših potreb ter želja. Čustveno zavedanje je pomemben del čustvene inteligence.

Oboje, premalo ali preveč čustev, je lahko znak pomanjkanja čustvenega zavedanja. Nekateri znaki, da je naše čustveno zavedanje pomanjkljivo, so, da drugi bolje razumejo naša čustva kot mi, premočen ali premajhen odziv na določene situacije, nezavedanje lastnih čustev, ko nas nekdo vpraša, kaj čutimo, mi pa ne čutimo ničesar. Želim poudariti, da močna čustva niso napačna – tako kot smo dostikrat lahko dobili odziv iz naše okolice – tu govorim o čustvih, ki so nenavadno močna v primerjavi s tem, kar se je zgodilo.

Smo v sodobnem času bolj pod pritiskom, da moramo biti neprestano srečni in zakaj to ni mogoče? 

Tako kot velja za vsa ostala čustva, velja tudi za veselje ali srečo, da pride in mine. Čustev ne moremo čutiti neprestano, ne glede na to, o katerem čustvu govorimo. V življenju se nam bodo vedno dogajale prijetne in neprijetne stvari, velike in male. In na situacije se bomo odzvali tudi s čustvi. Čustvenih odzivov ne moremo izločiti iz svojega življenja. Imamo pa lahko vpliv, kako se na ta čustva odzovemo, ali jih prepoznamo in/ali jih nato sprocesiramo na funkcionalen ali disfunkcionalen način.

Bolj ko se zavedamo samih sebe in svojih čustev, bolj se lahko izpostavljamo situacijam, ljudem in okolici, ki v nas zbujajo več pozitivnih čustev kot negativnih. Tako da zavedanje naših čustev v naše življenje lahko prinese večje zadovoljstvo.

Nekoč je veljalo, da fantje ne jokajo, danes neprijetna čustva niso več tabu oziroma več govorimo o njih. Zakaj ni dobro, da bežimo pred njimi?

Se strinjam s slednjim, več se govori o tem, še vedno pa jokanje pri moških ni dovolj normalizirano. Tudi marsikatera ženska od otroštva posluša, da z jokom izsiljuje. Večina klientov se opraviči, ko začne jokati na terapevtski uri. Oprosti, ker jokam, in potem pričnejo z razlago, zakaj jokajo. Z razlago pa se osredotočijo spet nazaj na razum in ne ostajajo s svojim čustvom žalosti.

Jok ima svojo funkcijo. Jok sprošča hormon oksitocin (povezovalni hormon) in endorfine. Te kemikalije pomagajo lajšati fizično in čustveno bolečino. Zanimivo je tudi, da potočimo solze iz treh različnih razlogov. Ali je naš jok odraz našega čustvenega stanja ali solze potočimo refleksno – torej ko režemo čebulo, ko pa imamo suho oko pa dobimo tako imenovane bazalne solze.

Pri svojem delu s klienti veliko ostajamo s čustvi, jih ne preslišimo, ampak jih zaznamo, začutimo na ravni telesa in misli, jih ubesedimo, "dihamo v njih" in smo z njimi. Zanimivo je, da ima veliko ljudi v moji praksi težavo ostati tudi s prijetnimi čustvi, z zadovoljstvom, ponosom in pohvalo. Prijetna čustva ne gredo v njihov skript "Nisem dovolj dober", ki so si ga zaradi preteklih življenjskih izkušenj ustvarili o samem sebi.

Če smo se zatiranja čustev naučili že v otroštvu, kakšne izzive imamo z njimi kot odrasli? 

Poglejmo najprej zatiranje čustev. Kako lahko sploh prepoznamo, da čustva zatiramo oziroma se jih izogibamo? Strategij je veliko, naj omenim nekatere: tako da se poskušamo racionalno prepričati v nasprotno, tako da zmanjšujemo pomen našega čustvenega doživljanja "Saj ni tako hudo" ali pa "Je že za nekaj dobro" ali tako da skušamo pozornost preusmeriti drugam (delo, droge ...) itd.

Tako v nas ostajajo nepredelana čustva, ki se lahko kažejo tudi v obliki mentalnih in fizičnih bolezni ter vsesplošnem nezadovoljstvu v življenju, nekaj nam manjka. Zatrta čustva se v nas nabirajo in se kažejo tako, da se lahko na sedanje življenjske situacije odzovemo bolj močno, kot bi, če bi naša čustva bila primerno sprocesirana. Dostikrat je to indikator, da je današnja situacija le sprožilec za nepredelano bolečino iz preteklosti. Naši odzivi na čustveno situacijo so lahko tudi premajhni. To je verjetno bolj sprejeto v današnji družbi, vendar prav tako prinaša življenjske tegobe.

V prvi vrsti se je vredno vprašati, kakšen odnos imamo do čustev in kako to, da so nekatera čustva zatrta? Navadno je v družini ali družbi nekaj čustev, ki so zaželena in nekaj takih, ki niso dobrodošla. V preteklosti je lahko naše okolje imelo do čustev odklonilen odnos. Recimo "Ne bodi žalosten", "Ah, saj ni nič takega, to boš že prebolel. "

To nam v sedanjosti preprečuje, da v popolnosti sprejmemo svoja čustva in/ali dovolimo drugim, da si vzamejo ves prostor za svoja čustva. Lahko da smo odraščali v okolju, kjer (določena) čustva niso bila dovoljena oz. niso požela odobravanja. Otroci so bili kaznovani, ker so izražali čustvo, četudi je bilo otrokovo čustveno izražanje ustrezno glede na situacijo. Posledično ti otroci začnejo svoja čustva dojemati kot neprimerna ali imajo težave z uravnavanjem čustev.

Kako lahko pridemo v stik s svojimi čustvi? 

Nesprocesirana čustva se na srečo kažejo tudi na našem telesu. Prvo se bo na čustva odzvalo telo in potem bomo v nekaj sekundah zaznali, kaj čutimo. Stik med telesnim signalom in zavedanjem je lahko pretrgan. Povezovanje odziva telesa na naše čustveno dogajanje je pomembno.

Jaz pri svojem delu začnem graditi povezavo s čustvenim svetom na zelo preprost način: s preletom telesa. Torej klienta povabim, da v mislih preleti svoje telo od glave do pet in samo zazna, kaj se v telesu dogaja – ali zazna napetosti, temperaturo, sproščenost, pekoč občutek. Ločevati začne med fizično bolečino in med neznano, najverjetneje čustveno vsebino, ki se kaže v njegovem telesu. 

Potem pa imamo dva nivoja stika s čustvi. Prvi je, da so čustva popolnoma odrezana in se sploh ne zavedamo, da jih čutimo. Tudi naše telo je vedno v redu. Kadar koli se čustva pojavijo, gremo v odvračanje od njih – alkohol, samopoškodovanje, delo, prekomeren stik z ljudmi, uporaba hrane kot sredstva za čustveno potešitev. Občutek je, kot da čustveni del ne obstaja. Dostikrat je v tem primeru potrebno ogledalo, pomoč, da se ta del lahko zgradi. Torej da terapevt klientu reflektira (morebitna) čustva v dani situaciji: "Uh, tole bi pa mene malo razjezilo," ali pa: "Kar na jok mi gre, ko poslušam tvojo zgodbo." Ustvariti je treba varen odnos, v katerem lahko klient začuti, da je njegovo ali njeno čustvo nekaj normalnega. Včasih je potrebno predhodno podeliti s klientom, kaj bi mi čutili v določeni situaciji, da sploh dobijo občutek, katero čustvo je normalno v teh okoliščinah. 

Veliko ljudi zazna, kaj čuti, ampak ne zna čustev ubesediti. Vedo, da se nekaj dogaja na čustveni in telesni ravni. Povedali bodo, da jim je nekaj neprijetno, vendar ne znajo opredeliti, kaj točno. Tako da je naslednji korak poimenovanje čustev.

Čustveno kolo je dobro orodje, ki nam lahko pomaga pri tem. V čustvenem kolesu imamo sedem ali več osnovnih čustev, nato pa je vsako čustvo posebej razdeljeno na mnoge odtenke, vsak odtenek, npr. čustva žalosti, je poimenovan s svojo besedo. 

Ko prepoznamo in poimenujemo čustva, je pomembno, da se z njimi spoprijateljimo, kot da bi sedeli s prijateljem. Veliko ljudi postane nestrpnih: "Mah, kdaj bom že nehal jokati, a ni že čas, da se to konča?" ali pa: "A je sploh v redu, da sem tako jezna?"  Posameznik čuti čustva, vendar želi (pre)hitro stran od njih. V takem primeru čustva vztrajajo še dlje, kot najverjetneje bi. S čustvi smo lahko na različne načine, jim damo besedo prek pisanja, jih damo v gib prek plesa, izrazimo na papirju, v mislih objamemo, govorimo o njih in iz njih. 

Od sposobnosti zavedanja, prepoznavanja do obvladovanja čustev: Kako si lahko pomagamo pri tem, da nas popolnoma ne preplavijo oziroma se jih nehamo bati? 

Dostikrat se bojimo neznanega. Čustva postanejo prijetnejša, ko jih bolj razumemo, četudi za začetek samo na razumski ravni. Berite o posameznem čustvu, nato se vprašajte, kdaj sem jaz čutil to čustvo, kako je bilo to čustvo (ne)sprejeto v mojem družinskem in družbenem okolju? Kako se mi telo odziva, ko čutim to čustvo? Kakšen je moj impulz, kaj bi najraje naredil, ko čutim to čustvo? Dihaj v del telesa, kjer zaznaš to čustvo, bodi z njim na ta način, vedi, da bo minilo. Pogovarjaj se z njim – vprašaj ga, zakaj je tukaj in kaj ti govori. Mogoče poroča o sedanji stiski, mogoče pa se oglaša zaradi vsebin iz preteklosti.

Biti popolnoma preplavljen s čustvi in strah, da te čustva preplavijo, sta dve različni zadevi. Slednje je normalno, strah namreč. Ne poznaš čustva dovolj, ne počutiš se, da ga obvladaš in ne veš, kako boš zmogel z njim. Tako kot prvi meseci nove službe, neprijetno ti je, ampak potem se že privadiš na novo delavno okolje, dobiš občutek, da ga obvladaš. Tudi na čustvo se navadiš. 

Biti preplavljen pa je lahko odziv travme in niso v igri samo čustva, ampak še misli in telo, skratka bolj kompleksna zadeva. V tem primeru mislim, da se je dobro obrniti na terapevta, ki se ukvarja s travmo. Nismo pa s čustvi samo preplavljeni. Lahko se nanje odzovemo tudi preblago. Pri tem nas čustva tako preplavijo, da gremo v umik, da se počutimo popolnoma omrtvičeno, brez čustev in depresivno. V tem stanju ne zaznavamo čustev, ne zaznavamo svojega telesa in misli. Navzven deluje, kot da čutimo premalo. Jaz rada rečem, da tam, kjer čutimo praznino, tam je ujetih mnogo čustev in občutkov.

Kako se lahko globlje povežemo tudi v naših odnosih? 

Bolj smo v stiku s svojimi čustvi, bolj avtentično se povežemo z drugimi ljudmi. Včasih se bojimo pokazati naša čustva, ker čutimo sram in se bojimo, da nas bodo drugi zavrnili. Da nismo v redu taki, kot smo. Če pretirano skrivamo svoja resnična čustva, lahko to povzroči težave v odnosu in posledično privede do občutka nepovezanosti. Na primer če ne izrazimo, da nam nekaj ne paše, bo naš partner dobil vtis, da je za nas to v redu in bo z vedenjem nadaljeval. 

Izražanje čustev pa lahko služi tudi kot indikator, ali je partner pravi za nas. Če nas nekaj zaboli in to izrazimo novemu partnerju, je pomembno vedeti, kako se nov partner odzove na naša čustva. Jih sprejme ali odkloni? Jih minimalizira? Jih ne jemlje resno? Želimo tako osebo v svojem življenju? Ali si želimo nekoga, ki bo naša čustva jemal resno in spoštljivo?