Zakaj vegetarijanke ne kričijo med seksom?
Ker nočejo priznati, da jim lahko da kos mesa takšen užitek.
Okej, saj vem, precej neumen vic, ampak meni je všeč. Ampak nekje od zadaj v glavi imam slabo vest. Večkrat sem premišljeval o tem, da bi postal vegetarijanec. Ne zaradi zdravja, premlad sem, da bi resno premišljeval o tem, ampak zaradi živali. Res ni pošteno. Vendar sem hinavec, kaj češ.
Zakaj težim z vegetarijanstvom. Zato, ker sedim za mizo, pred menoj pa je kup pečenih kotletov, ogromna količina čevapčičev, na žaru pečeni kosi purana in kure, mlada čebula s soljo, paradižnik, gorčica, kajmak, ajvar, zelena, bela in rdeča paprika. In v kratkem bom vse to napadel. Edino, kar manjka, je pivo, ki ga trenutno žal ne smem piti, saj sta na pikniku tudi starša.
A najprej … hrana. Pograbil sem vilice in napadel kotlet pred seboj. Takoj se mu je pridružilo še pet čevapčičev, vilice so potovale še proti krožniku s hrenovkami, a me je za roko nenadoma pograbila mati. Dvignil sem glavo. Vsi so z grozo strmeli vame.
Pihnil sem pramen las iz oči in pogledal mamo. Oče si je pokril usta, da je skril nasmešek, ki je grozil, da bo izbruhnil iz njega.
Pogledal sem naravnost v Sanjo, ki je sedela pred menoj in z izrazom studa na obrazu, kot bi gledala nekaj, kar je prilezlo iz greznice, strmela vame.
Šele sedaj sem opazil, da so imeli vsi sklenjene roke, njen oče pa se je očitno želel s kratko molitvijo zahvaliti božanskim silam, ki so poskrbele za dobrote na mizi. Čeprav mi je oče dejal, da je za tole gostijo poskrbela firma, Sanjin oče pa je požel nagrado, ki si jo je priboril na hrbtih svojih podrejenih.
Pogoltnil sem slino in sklenil roke, ter zaprl oči. Sanjin oče je govoril kako je hvaležen za čast, ki ga je doletela v službi, za svoje prijatelje (oče je o njih rekel, da bi ga prodali za kozarec vode, če bi ga lahko) in nazadnje za svojo družino, brez katere ne bi bil nič. Da, tudi to smo vsi vedeli, da je osebno plačeval za stanovanje v Ljubljani, kjer je živela njegova 'asistentka'.
Ampak, hej, vsi imamo svoje grehe.
Približno pol ure kasneje sem vstal od mize in se pridružil Sanji, ki je v senci brala zgodbice mlajšim otrokom. Zgodbe iz biblije za otroke, je pisalo z velikimi črkami na naslovnici.
Stal sem ob strani in poslušal njen glas, ki je popolnoma doživeto razlagal zgodbico o treh modrecih.
Ko je končala se je tako prikupno nasmehnila, da me je kar zmrazilo po hrbtu, mislim, v dobrem smislu.
»Okej, zdaj pa se pojdite igrat,« je rekla in 'mulčki' so zbezljali po velikem travnatem dvorišču.
Vedel sem, da moje klasično postavljanje tokrat ne bo delovalo in Tina mi je, pod grožnjo smrtne kazni, prepovedala uporabo 'pickup fraz'.
»Hej,« pogledala me je, a še zmeraj kot človeka, ki mu niti slučajno ne zaupa.
»Hej,« je odzdravila hladno.
Popraskal sem se po glavi. Resno sem si želel, da bi bil tej punci všeč. »To je bilo zelo lepo.«
Očitno se je začel malce taliti led v njenem srcu. Nasmehnila se je, očitno vesela hvale. »Res?«
Tvegal sem in se usedel poleg nje. Ni se odmaknila. »Res. Gledal sem mulce, prav uživali so.«
»Kaj pa ti?«
»Morda … ali sploh veš kdo so trije modreci?«
Nasmehnil sem se. »Seveda, prinesli so darila. Mojzesu, kajne?«
Z grozo v očeh me je pogledala in v šoku odprla usta.
»Saj se šalim,« sem hitro vzkliknil, »trije modreci so sledili zvezdi, ki jih je pripeljala do našega novorojenega Gospoda. Prinesli pa so zlato, kadilo in miro.«
»Prisluškoval si, kajne?«
Zasmejal sem se. »Res je, ampak kaj to ne pomeni, da sem poslušal?«
Njen obraz se je nenadoma zresnil. »Upam, da se ne norčuješ iz mene?«
Napravil sem kar se da nedolžen obraz. Mislim, saj je bil v resnici nedolžen. »Prisežem, da se ne norčujem iz tebe.«
Spet se je sprostila in kramljala sva kakšni dve uri, nato pa se je nenadoma pognala na noge in me pogledala.
»Pridi z menoj!«
»Kam?«
Samo zmajala je z glavo in me odpeljala preko dvorišča v hišico za goste. No, tako jo je imenovala.
»Moja starša imata posebno sobo,« je dejala in se skrivnostno nasmehnila. »Mislita, da ne vem kje je ključ.«
Iz police je potegnila knjigo. Na naslovnici je bil naslov v francoščini, Justine ou les Malheurs de la Vertu.
Njene oči so imele poseben lesk, ko je razprla platnice in v njeno dlan je zdrsel ključ. Odprla je vrata ter z glavo pomignila naj stopim za njo.
Prišel sem v sobo, kjer je bila na sredi velika postelja, vse okoli pa so bila postavljena ogledala. Iz stropa pred posteljo so visele verige z okovi na koncih, ki so bili obloženi z rožnatim puhom.
»Zapri vrata!« Strmela je naravnost v moje oči in tu je bila tista tigrica za katero sem vedel, da se skriva nekje v njej.
Zaloputnil sem z vrati, ona pa se je ulegla na posteljo, tako da je imela stopala še zmeraj na tleh. Strmela je v samo sebe v odsevu na stropu, jaz pa sem s pogledom drsel preko njenih oblin, ki so se tako nepričakovano izbočile pred menoj.
Najraje bi zdrvel nadnjo, strgal obleko z nje, jo priklenil na okove in si jo popolnoma podredil. In sedaj vem, da si je tudi delček nje tega želel.
Po kratkem trenutku se je dvignila na noge in v dveh korakih prišla do mene ter me grobo potisnila ob steno. Čutil sem kako so njene prsi pritisnile na moje, nato pa so se združile tudi najine ustnice. Najina jezika sta se spoznavala kot dva neznanca v temi. Strastno, brez kakršnegakoli sramu.
»Si me želiš?« je zašepetala in z rokama prijela za mojo glavo ter moje ustnice pritisnila na svoj vrat.
»Ja,« sem med poljubljanjem nekako uspel zahlipati.
Spet me je grobo sunila nazaj do stene.
»Prosi me!«
Prijela me je za lase, grobo, in mi potisnila glavo v ogledalo za mojim hrbtom.
»Kaj?«
»Prosi me!«
Spet me je poljubila.
»Prosim,« sem zašepetal.
Takrat me je udarila čez obraz s hrbtno stranjo njene desnice, a še preden bi si lahko opomogel od šoka, me je ponovno poljubila.
»Na kolenih,« je zašepetala in tokrat je bil njen glas čisto nežen, da sem jo komaj razumel.
Njeni lasje so zaplapolali, ko je z razkoračenimi nogami, kot nekakšna kraljica sadistične naslade, strmela vame. Boj vroča kot kdajkoli prej. »Na kolena sem rekla!«
Razuma nisem imel več. Želel sem jo, in želel sem ji pripadati. Njena gospodovalnost, nadvlada, me je vzburjala bolj kot karkoli do sedaj v življenju. Vrgel sem se na kolena.
»Prosim,« sem zakričal, popolnoma brez uma. Še dobro, da je bila soba zvočno izolirana.
Očitno jo je vzburjala moja podrejenost, ali morda dejstvo, da sem popolnoma v njeni kontroli.
»Sleci se!«
Napol sem strgal obleko s sebe, tako da sem v nekaj trenutkih gol, suženj njene naslade, klečal pred njo.
Stopila je k meni in položila roko na mojo glavo, kot bi pobožala psa. Potegnila je okove proti meni in me priklenila za obe roki. S škripcem je potegnila za verige, tako da me je dvignila na noge. Imel sem popolnoma napet hrbet, a sem še lahko stal na stopalih.
Pobožala me je po prsih, nato pa z roko potovala nižje. Začela se je igrati z njim, ga božati in od naslade sem zaprl oči.
Takrat me je prijela za ličnice. »Glej me,« je zavpila name.
Odprl sem oči in bolščal vanjo. Stopila je čisto blizu mene. Na sebi je imela tanek pulover, ki ga je počasi slekla pred menoj. Sedaj je stala pred menoj v majici, ki je na vrhu razkrila njene prsi, segala pa ji je le dva prsta nad popek. Poskušal sem potrgati verige, da bi jo zgrabil, a me je takoj pograbila za lase.
»Ne,« je šepnila, »Premočne so, ne moreš jih utrgati. Samo uživaj, Virgil,« je dodala na koncu in se zasmejala. Dejala je še besedico, ki je nisem razumel. »Ikarus, okej?« Nisem premišljeval kaj je želela povedati.
»Okej,« sem bleknil, ne da bi prav vedel zakaj.
Stopila je korak nazaj in se vrgla s hrbtom na posteljo. Potegnila je majico tik pod svoje prsi in jo nato sunkovito vrgla čez glavo.
Takoj nato je odprla gumb na hlačah in razprla zadrgo. Počasi, ne da bi odmaknila pogled od mene, jih je potegnila do kolen, s palcema pa je istočasno ujela tudi hlačke, tako da sem imel odprt pogled na njeno mednožje.
Popolnoma gola je ležala pred mano in ponovno sem hotel potrgati verige, a se res niso vdale. Sanja se je povlekla na posteljo in se ulegla tako, da je opazovala samo sebe. Z rokama je potovala med svoja stegna in se začela božati. Strmel sem vanjo kot okamenel. Zdelo se mi je nekaj magičnega na tej rdečelaski, ki se je popolnoma gola samozadovoljevala pred menoj. Iz grla se ji je izvil prvi krik, ko se je približevala orgazmu. Njeni kriki so postajali čedalje glasnejši in pogostejši, dokler ni nenadoma izbruhnila v energiji orgazma, ki sem ga lahko videl valovati po njenem celotnem telesu.
Nekaj trenutkov so njene prsi valovale v globokih vzdihljajih, nato pa se je dvignila v polsedeč položaj.
»Poreden si, Virgil.« Oči so se ji zabliskale v neki nenavadni zlobi. Želel sem si jo še bolj kot pred nekaj trenutki.
»Poreden sem, bejbi.« sem bolj zamomljal kot izgovoril.
Stopila je mimo mene in obrnil sem se. V kotu je bila omarica, ki jo je odprla ter iz nje potegnila, hm nisem prepričan, kako se zadeva imenuje. Pač tista tanka palica, ki jo uporabljajo jahači. A vem, da ni bila namenjena konjem.
Zdrsela je s palico po mojem hrbtu, zmeraj nižje in ponovno sem zaprl oči od ugodja.
»Poreden si bil, kajne?«
Padel je prvi udarec, naravnost čez moje ritnice. In to ni bil udarec, ki bi malce začinil seksualno predstavo. Se pravi tista rahla bolečina, ki sem jo pričakoval. Ne, ženska me je z vso močjo, z usnjeno palico, al' kaj jaz vem iz česa je, usekala po goli riti.
»Auč, to ni smešno Sanja.«
Padel je drugi udarec in ponovno sem zavpil na ves glas. »Nehaj, prekleto … «
»Za tebe sem gospodarica Sanja!«
Švis, je reklo, ko je še tretjič zamahnila po meni.
»Prosi za še!«
»Kaj si nora?« Bil sem precej obupan. Kolikor sem vedel, me želi tale zmešanka pretepsti do smrti.
Švis.
»Sem ti rekla, da me kliči gospodarica!«
Takoj po četrtem udarcu je padel peti.
»Okej, okej, gospodarica.«
Stopila je pred mene in z rokami zdrsela čez moj penis, ki pa se je, prestrašen, umaknil, če veste kaj mislim.
»Kdo ti je dovolil, da se skrčiš?« je zavpila, kot da ne bi govorila meni.
Padel je nov udarec. Sedaj sem jih nehal šteti.
»Kaj za vraga hočeš od mene?«
Nagnila je glavo, kot da ne bi razumela vprašanja. »To je samo igra Virgil, kaj ne razumeš?«
»Prekleto res, da ne razumem,« sem zavpil nazaj.
Spet je stresla z glavo. »Mislila sem, da igraš. Zakaj pa nisi rekel varnostne besede?«
Sedaj sem jaz strmel bedasto v njo. »Kakšne varnostne besede?«
»Ikarus. Mislila sem, da ti je znano … «
Odpela me je, jaz pa sem se ves osramočen, z rdečo zadnjico, previdno oblačil.
Gledala me je in se smejala. »Res oprosti, bil si tako navdušen, da sem avtomatično domnevala, da poznaš … to.«
Sej na koncu je bilo tudi meni smešno. »No ja, vsekakor nova izkušnja.«
Odšla sva ven in stopil sem k mizi, kjer sta sedela moja starša.
»Živijo srce,« je rekla mama. »Daj, sedi in pojej še kaj!«
Skoraj sem se zasmejal na glas, a sem se uspel zadržati. »Ne hvala, bom kar stal.«
KOMENTARJI (3)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV