Urban Klančnik je svojo pisateljsko kariero začel s fantazijskim romanom Kalius, se nato podal v resnejše vode z romanom Geneza, kasneje pa je izdal še družbenokritični humoristični roman Droplja Krt. Spomladi 2012 načrtuje izid četrtega romana Ali mrtvi sanjajo, v katerem se loteva tematike druge svetovne vojne. Ekskluzivno za portal Moški svet je napisal serijo erotičnih zgodb, katerih glavni akter je najstnik Virgil Soklič.
Mislim, da se človek počuti najbolj živega, ko zapušča bolnišnico. Mislim, razen v primeru tistega reveža ali revice, ki so ga/jo peljali v črni vreči mimo mene skozi stranska vrata. Dejstvo, da moram spet v šolo, pa ni ravno dvignilo mojega razpoloženja. Kaj naj rečem, šola je super, ko so odmori ali ko odbije zvonec pri zadnji uri. Vse ostalo pa je, vsaj zame, ena velika borba s sivim povprečjem. Žal, šole v glavnem ne maram.
Še posebej v primerih kot je bil pred dvema tednoma, ko smo pisali matematiko, jaz sem še popravljal cvek iz kemije, poleg tega pa sem bil vprašan tudi nemščino. Iz navade preberem horoskop, preden grem v šolo in uganite, kaj je pisalo na tisti torek? »Danes bi bilo za vas bolje, da bi ostali v postelji!« Hvala lepa horoskop. Ampak, vsaj enkrat je imel prav.
Po drugi strani ima šola določene prednosti. Polna je deklet, ki sicer v glavnem z menoj nočejo imeti opravka, ampak mislim, da je samo še vprašanje časa. Kako je že rekel tisti tip iz Southparka? Saj ne vem, ali je bil Stone ali Parker: »V srednji šoli imaš občutek, da vsi seksajo razen tebe.« Ampak imam občutek, da je v mojem primeru res. Saj ne, da mislim, da sem pretirano grd. Ne nazadnje sem bral na netu, da ženske niso tako vizualne kot moški. Ampak stvari pač gredo narobe. Naj vam predstavim primer mojega osvajanja.
Jaz: Hej!
Ona: Hej.
Jaz: Ti si Mateja, kajne?«
Ona: »Ja, ti si Virgo?«
Jaz: »Raje imam Virgil.«
Ona: »Oh.«
Oba: Neprijetna tišina.
Jaz: »Že nekaj časa te opazujem … mislim, saj ne da te zalezujem. A-a-a-a, ne da bi kdaj ponoči stal pred tvojim oknom ali kaj takšnega hah … mislim saj nimam na tisoče tvojih fotografij na steni …«
Ona: - beži panično -
Lahko bi vam dal še primer, ki vključuje, da me spominja na mojo sestrično, ki me vzburja in sem jo nazadnje videl na pogrebu … prekleto, sem že šel predaleč. Ste kdaj opazili, da je izjemno težko kontrolirati misli. Vendar, kot sem že dejal, samo vprašanje časa je. Upam, ker bom drugače potegnil križ čez vse skupaj in odšel v samostan.
Danes je torek, kar pomeni, da imamo prvič v tem tednu na urniku geografijo. Obožujem geografijo, in to iz dveh razlogov. Prvi: rad si predstavljam kraje, kamor bom potoval, ko bom velik in bogat in me bodo imele ženske raje, ker bom 'nov fant v mestu'. In drugi razlog: gospodična Sedlak je noro vroča. Resno, ni fanta v šoli, ki ne bi imel vsaj enkrat mokrih sanj o njej. In govori se, da je šel 'Srajca' (tako kličemo fanta iz četrtega letnika, ki zmeraj nosi belo srajco in je 'kul') na maturantskem izletu z njo do konca.
»Stava sine,« je proti meni zavpil Matic. »Hlače ali krilo?«
Ne vem zakaj, ampak zdel se mi je dan za hlače.
Približno dvajset minut v uro sem odprl knjigo in dvignil roko.
»Gospa profesor, imam vprašanje …« Dvignil sem knjigo in s prstom vneto kazal nekaj v njej.
»Kaj želite, Soklič?«
»Ne razumem, kaj pomeni antitetna in kaj pronatetna politika?«
Malce je zmajala z glavo, nato pa prišla do mize. S sklonjeno glavo je nekaj časa iskala besedici v knjigi, kar je dalo Maticu odličen pogled na njene noge in obline od zadaj. Jaz si v dekolte nisem upal pogledati. Ampak prisežem, da mi je vseeno postalo vroče in kar je še huje, mislim, da sem zardel. Skoraj pol minute je iskala in nazadnje le našla.
»Poglejte, piše antilitetna in pronalitetna, kar pomeni, da gre v prvem primeru za politiko, ki podpira nataliteto, v drugem primeru pa za politiko, ki promovira nataliteto, razumete?«
Prikimal sem in v tistem trenutku se je zazrla vame, saj je zagledala moj popolnoma rdeč obraz. Obrnila se je in brez besed odšla nazaj do svoje mize. Če sem iskren, me je bilo sram. Sem res tako patetičen? Saj pravzaprav ni šlo toliko za njene noge, ritko in prsi, šlo je bolj za to, ali nama bo 'potegavščino' uspelo izpeljati. Uspelo je, ampak vseeno sem se počutil umazanega, otročjega.
Po koncu ure sem pospravil svoje stvari v torbo in nič pretirano vesel odšel proti vratom, kljub temu, da je bila zadnja ura.
»Virgil, počakajte malo!«
Obrnil sem se. Gospodična Sedlak je strmela naravnost vame. Njen izraz je bil brezizrazen, kar malce hladen. »Lahko prosim prideš sem!«
Stopil sem pred tablo, kakšen meter stran od nje.
Počakala je, da so sošolci in sošolke zapustili razred in sva v razredu ostala sama.
Postalo mi je vroče in nenadoma sem imel čisto suha usta.
Nekaj časa me je pustila čakati in strmela nekam v mizo, nato pa je nenadoma dvignila svoje lepe oči do mene.
»Misliš, da se lahko zajebavaš z menoj,« je rekla ostro. Tega nisem bil vajen, zmeraj je delovala tako prijazno, umirjeno, celo malce plašno.
»Jaz, ne vem …«
Naslonila se je nazaj na stol in njene prsi so se izbočile, njen dekolte pa se je ponujal mojemu pogledu. Prekleto, očitno sem bil v velikih težavah, in zavedal sem se, da pred menoj sedi učiteljica, pa sem vseeno buljil v njene prsi. Preprosto si nisem mogel pomagati.
»Vem,« sem rekel nazadnje in dvignil pogled iz njenih prsi do oči. »Star sem sedemnajst let. Moje telo je popolnoma podivjalo. V enem trenutku sem vesel, v drugem depresiven. Občutek imam, da je cel svet proti meni. In ko vidim lepo dekle … žensko, moram pogledati. Pogledal bi, tudi če mi hormoni v telesu tega ne bi ukazali. To je pač narava moškega.« Za trenutek sem utihnil. »Ampak ... sram me je za tisto neumno šalo. Če bi prej vsaj malo pomislil, ne bi tega nikoli storil.«
Njen obraz se je malce razjasnil, pravzaprav je bil sedaj na njem poreden nasmešek. »Hudiča, kdo bi si mislil,« je rekla smeje se, »da se v tem najstniškem telesu, le skriva moški.«
Vstala je in stopila k meni. Najina obraza sta bila le nekaj centimetrov narazen. Nosnice in razum mi je okupiral njen parfum.
»Povej, si se že kdaj dotaknil ženske?« Pograbila je mojo levico in jo pritisnila na svoje prsi. »Mislim, si se kdaj v resnici dotaknil ženske?«
Roka se mi je tresla, ko jo je vodila po levi dojki nekoliko višje, da sem prišel do kože med njima. Samo trenutek bi me še pustila, pa bi strgal obleko z nje. A preden bi se to zgodilo, me je potisnila k tabli in se naslonila name. Prisesala je svoje ustnice na moje. Z levico je zdrsela med svoje in moje telo ter začela gnesti po mojem mednožju. Preiskovala ga je, kot bi merila, s čim ima opravka.
»Odpni gumbe na moji srajci,« je zašepetala, tako da so njene ustnice tvorile besede na mojih.
Mrzlično sem začel odpenjati gumbe na njeni srajci in v nekem trenutku sem mislil, da jih bom preprosto odtrgal. Ves ta čas ni odmaknila roke z mojega mednožja, njene ustnice pa niso zapustile mojih.
Na sebi je imela črn modrc in ko sem jo z rokama prijel za prsi, sem čutil obe bradavički, ki sta 'grozili', da bosta zdaj zdaj prebili tkanino.
»Ju čutiš?«
»Ja,« sem šepnil in hotel z usti prodreti do njiju, a mi ni pustila.
»Pojdi s prsti čez njiju, nežno …«
Zdela sta se mi kot dva gumbka, ko sem rahlo drsel okoli njiju s kazalcem in sredincem. Bal sem se, da bi ju poškodoval. Nasmehnila se je in nasmeh je deloval skoraj pomilovalno, zaščitniško. Zavedala se je, da je prva ženska, ki me je spustila tako blizu. Prva, ki je dovolila, da se je … dotaknem, pa čeprav skozi modrc. Pravzaprav me je to, da nisem videl vsega, še bolj vzburjalo.
Nekaj časa me je nemo opazovala, ko sem bil popolnoma osredotočen na svoje prste in njene nabrekle bradavičke, nato pa je ponovno pograbila mojo desno roko.
Počasi jih je vodila po prsih nižje mimo trebuha do krila. Z mojo roko je privzdignila krilo in začutil sem golo kožo med obema stegnoma.
»Včasih imam rada svobodo,« je šepnila in me ponovno poljubila.
Bil sem popolnoma okamnel.
»S kazalcem in sredincem,« je šepnila in skrčil sem preostale prste.
Začela je drseti z mojima prstoma po lastnem mednožju in začutil sem še en gumbek. Po nekaj trenutkih je pritisnila močneje, ne da bi pospešila tempo. Iz grla se ji je izvil kratek vzklik in telo je pritisnila k meni in odrinila roko. Bila je tiho, le vsake toliko se ji je telo napelo, kot bi doživljala neke vrste napad, njeni zobje pa so bili zariti v moj vrat.
Po skoraj minuti je dvignila glavo in me pogledala. Njene oči so bile solzne, a to niso bile solze žalosti ali sreče.
»Oblizni si prste,« je šepnila in me opazovala, kako sem spoznal resnični okus ženske.
Gledala me je, opazovala moje reakcije. Jaz sem samo zaprl oči, da sem lahko z vsemi ostalimi čutili spoznaval, kar je bilo zame do tistega trenutka neznano.
Odpela je gumb na mojih hlačah in odprla zadrgo. Z roko je potovala pod boksarice in ga trdno prijela s celotno pestjo tik pod glavico.
Počasi je drsela naprej in nazaj.
»Ti je všeč?«
Nisem odgovoril, nisem imel moči, da bi se osredotočil na karkoli drugega kot na njeno roko v mojih hlačah.
Povečala je tempo in telo se mi je napelo. Izbruhnil sem bolj kot kdaj koli prej med masturbiranjem. Kot bi se v moji notranjosti razlil ogenj, ki ga je napajal čisti užitek. Čutil sem ga, kako vre iz moje notranjosti tik pod popkom in se razliva v prsi, vrat, glavo roke in noge. Mišice so se sproščale in napenjale popolnoma brez moje kontrole in ko je orgazem popustil, sem mislil, da se bom zrušil na tla. Napeti sem moral vse sile, da sem se obdržal na nogah.
Nekaj časa me je pustila naslonjenega na tablo, nato pa je ustnice približala k mojemu ušesu.
»Sladek si, Virgil …«
… zdramil me je udarec v rame. Pogledal sem okoli sebe. Nejc me je zbudil iz fantazije in zaprepaden sem ugotovil, da ves razred strmi vame. Pogledal sem proti tabli in tam je stala gospodična Sedlak. Tudi ona je bolščala vame.
»K-kaj?« Vsi v razredu so se zasmejali.
Gospodična Sedlak se je nasmehnila. »Prosim, če pridete k tabli in pokažete Barentsovo morje!«
»Barentsovo morje?«
Prikimala je in na njenem obrazu se je zrcalilo presenečenje.
»N-ne vem, kje je.« Ni je sile na svetu, ki bi me v tem trenutku spravila izza klopi.
»Gospodič Soklič, kaj je z vami?«
»Nič,« sem skoraj zavpil nad učiteljico, »ne vem, kje je!« Kaj naj bi ji dejal? Moj najboljši prijatelj med nogami je v polni pripravljenosti in ga ne bi rad kazal pred celotnim razredom.
Gospodična Sedlak je zmajala z glavo. »Ne vem, kaj vam je šinilo v glavo, a bom o tem poročala vaši razredničarki.«
Prav, vseeno mi je, tudi če me zaradi prekletega Barentsovega morja izključijo iz šole.
V tistem trenutku je zazvonil zvonec, a še nisem bil pripravljen vstati.
Sošolci in sošolke so že zapuščali razred, ko se je gospodična Sedlak obrnila proti meni. »Virgil, prosim če počakate trenutek, rada bi se pogovorila z vami.«
KOMENTARJI (16)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV