V erotičnih zgodbicah, ki jih je za portal Moški svet napisal pisatelj Urban Klančnik, nastopa Virgil Soklič. Sedemnajstletni mladostnik, ki se preprosto preveč trudi, da bi katero od deklet spravil v posteljo.
Koliko časa se že ukvarjaš s slikanjem? Kakšni so bili tvoji začetki?
Z risanjem se ukvarjam že od malih nog, vendar ljubiteljsko in za dušo. V bistvu je bil v otroštvu to moj način zabave in kasneje, ko sem bila že v šoli, način preživljanja prostih uric. Sicer sem v osnovni šoli tudi sodelovala na številnih ex-temporih, nikoli pa nisem "na veliko" razstavljala. Le v šoli je tu pa tam na kakšnem panoju visela kakšna slika.
Kdo so tvoji vzorniki?
Vzornikov med svetovno priznanimi slikarji pravzaprav niti nimam, sem pa od nekdaj uživala v branju stripov Lupo Alberto in Garfield. Me je pa za risanje prav gotovo navdušil oče, ki je po poklicu slikar in se je včasih tudi ukvarjal z ustvarjanjem karikatur in stripov. Ko sem bila majhna, sem namreč velikokrat visela v njegovem ateljeju, ga skrbno opazovala med delom in mu 'težila', naj mi pokaže, kako se kaj nariše.
Si specializirana za karikature ali rišeš tudi kaj drugega?
V bistvu so Virgilove karikature moje prve takšne vrste, pred tem sem karikirala zgolj kakšne profesorje, da smo se med poukom in predavanji malo smejali in zabavali. Sem pa doma vedno risala kakšne "otroške" zadeve. Od malega sem si namreč želela, da bi kdaj ilustrirala kakšno otroško knjigico ali slikanico. No, potem sem v študentskih letih na to željo nekoliko pozabila, čeprav nikoli ni popolnoma zbledela.
Če bi imela možnost od tega živeti, bi se popolnoma posvetila slikanju/risanju?
V bistvu ne. Risanje je moj hobi, v katerem uživam in se zabavam. Predstavlja moj beg od realnosti in trenutek, ko se sprostim, pozabim na vse skrbi in stres. Čeprav se mogoče sliši nenavadno, nikoli ne bi hotela, da moj hobi postane moje delo in obveznost – vedno bi rada v tem samo uživala.
Kaj misliš, da mora imeti dober slikar/risar?
Verjetno je to odvisno od tega, za kakšne vrste slikarja/risarja gre. V vsakem primeru se mi zdi izjemno pomembno, da ima slika zgodbo – takšno ali drugačno. Ne maram slik brez vsebine, brez repa in glave. Slika mora dati opazovalcu možnost, da se vanjo vživi, v njej išče pomen in si sestavi zgodbo, ki je ali ni enaka tisti, ki jo je želel povedati slikar. Sicer pa si ne predstavljam slikarja brez bujne domišljije, izvirnosti in tudi smisla za humor.
Imaš še kakšne druge hobije?
Uf, hobijev je ogromno, žal pa zmanjkuje časa zanje. Rada plešem, pojem, tečem, smučam, preživljam čas v naravi in tako kot vse ženske čvekam v nedogled.
Si morda ljubiteljica kakšnega športa?
Seveda, da sem, hehe ... Čeprav ni ravno ženski šport, sem velika oboževalka hokeja, drugače pa spremljam tudi druge športe – predvsem košarko, smučanje, nogomet in rokomet.
Kakšna zvrst glasbe ti je všeč?
Najraje poslušam rock glasbo, se pa znam vživeti in plesati do jutranjih ur na vsako – od countryja do pristne slovenske.
Imaš kakšne posebne načrte za prihodnost?
Do sedaj sem si vedno delala neke načrte za prihodnost. Nekateri so se mi uresničili in za te sem bila presrečna, drugi pa se pač niso. In pri tistih načrtih, ki se niso uresničili, pa me je pot peljala v drugo smer, sem ponavadi opazila, da je bila ta druga smer še boljša. Zato nerada načrtujem za dolgo vnaprej. Čeprav imam rada nekatere stvari "popredalčkane", predvsem v zasebnem življenju, sem sicer bolj svobodne narave in včasih tipična zmedena blondinka, hehe. Zato se raje prepuščam toku in se v življenju puščam presenetiti.
