Ženske nikoli ne lažejo

O ceni novih čevljev. Ker po nekem čudežu na razprodajah zmeraj kupim cunje iz nove sezone. V avtu ceno prečrtam s flomastrom in dopišemo vsaj minus 40 %.

Preden doma parkiram, previdno pokličem Miho: "Živijo, dragi, kje si? Ti kaj skuham? Na jogi si? Potem pa kar ti skoči spotoma po čevape!" In hitro odložim telefon. Sicer je hotel nekaj komentirati, a sem ga še pravočasno prekinila. Pa kaj, če boš v joga hlačah stal na štacjonu? V kaj so oblečeni pa ostali možakarji tam okoli? V obleke in plesne čevlje? Tam imajo vsak dan festival šuškavcev, lepo te prosim!

Tako sem pridobila vsaj 10 minut, da vse škatle na šverc znosim v stanovanje in jih stlačim nekam daleč pod brisače za na plažo.

Pa to ni bila nobena laž. To je samo sfrizirana resnica.

Sploh pa mame ne lažemo svojim otrokom. Ker Božiček v resnici obstaja. Živi v sosednji ulici od Muce Copatarice, tik za Pekarno Mišmaš. Tako otroci pridno pospravljajo copate, ki jim jih je prinesel Božiček. Ker če jim copat ne bo odnesla Muca Copatarica, bodo njih odvlekli parkeljni.

Če otroke že tako nategujemo, jih lahko naserjemo še marsikaj. Do so ostanki zvezdnih stez na straniščni školjki v resnici pristajališča za vesoljce, recimo.

In da uši v resnici sploh ne obstajajo. Sicer obstajajo posebne nesramne uši, ki napadajo samo hudobne sosede v zrelih letih, ki se cele noči vlačijo okrog po žurih. Svojim letom neprimerno nimajo otrok. Niti tečnega dedca. Kar je res popolnoma nevzgojno in si nesramne uši preprosto zasluži!
Sranje je edino v tem, da jih je domov prinesla naša tamala. Naglavne, ne sramne uši.

Ušus naglavus - šus u glavus. Debele prasice, zaradi katerih se čoha kot en mali šimpanz. Od nje jih je fasala tavelka, od nje jaz in od mene moja najboljša prijateljica Mimi. Ki paše v razred zgoraj naštetih nespodobnih mrh brez obveznosti. Ni pošteno, da se ona cele dneve klati po kavah, jaz imam pa na stežaj odprto sezono lova na uši.

Tamalo sem komaj prepričala, da je šla v šolo. Obljubiti mi je morala, da se pred učiteljico ne bo praskala, če jo bo pa že srbelo, bo vtaknila glavo pod mizo in se tam na brzino počoha. Niti najmanjšega namena nimam biti doma, preoblačiti posteljnino in jo špricat z Biokilom. Enkrat sem ji napacala tisti gift od šampona na glavo, prečesala sem jo in basta. Itak bo čez pol leta isto.

Tavelki sem glavo oprala s kisom, sama sem pa šla k frizerju.
Pravijo, da je barva najboljši morilec za uši. Namenoma nisem šla k svojemu fensi-šmensi frizerju, ker je frend od Mimi in bi me ziher zatožil. Raje sem izbrala frizerski salon na avtobusni postaji, ki se hvali z več kot 50-letno tradicijo.

Iskreno upam, da so tudi njihove frizerke iz sredine prejšnjega stoletja, na pol slepe in ne bodo opazile uši na moji glavi.
Po vseh teh letih prakse bi morale še vodno trajno narediti miže ...