Moj mož - motorični debil

Lani, na primer, se je noro navdušil nad surfanjem.

Začelo se je s kupi surfarskih revij. Na stranišču smo imeli cele skladovnice debelih in svetlečih katalogov, odprtih in zloženih po barvnih kombinacijah. Izbral si je komplet iz karbona, ki ga je razvila NASA.

Če se vrnem k surfu, nismo kupili tistega iz karbona, temveč eno staro truglo z navadnim trikotnim jadrom. To je bil edino, kar sva lahko kupila. Pri treh otrocih in ženi z dragim okusom, je pač tako.

Potem je na surfarskem forumu našel nove prijatelje, ki hodijo surfat v Grčijo. Vzel si je 14 dni moškega dopusta, mi pomahal iz avtodoma in šel novi puberteti naproti.

Po 14 dneh je prišel domov ves zaraščen, v preveliki majici, karirastih bermudah in je ful rad uporabljal besedno zvezo »Ej, mudel!«. Iz potovalke so se vsule pisane neoprenske majice in odbojkarski nakolenčniki. Majice razumem, kaj mu bodo pa nakolenčniki, mi pa ni bilo jasno.
»Ja, za plezanje na surf, itak! Proti odrgnjenim kolenom, mudelka!«
» Aja, sem pa res zabita...«

Sicer jih nikoli nisem spoznala, ampak ne vem kaki frajerji ne morejo biti, ker naslednje leto, ko sva šla z mulci na morje, je surfal v istem stilu » sedim na straniščni školjki«, kot pred počitnicami v Grčiji.

Mislim, oblečen je bil kot hud profi. Vse v stilu. Hlače, čelada, šlapni do vode, opanki za na desko, ura, ki tesni do minus 500 metrov in meri višinsko razliko, sončna očala z eno posebno fluorescento gurtno. Vam rečem, to je bila prava modna revija. Potem pa tista njegova nesrečna sto kilska deska in modro jadro. Poklapano je zlezel na njo in počasi odplul med penzioniste v Simonov zaliv. Pozabimo na to, da ga je čez 2 uri nazaj privlekla ribiška ladja, ker je med svojim hitrim plutjem nekje usjal opank in brez njega enostavno nima ravnotežja na prekleti plavajoči trugli.

Naslednje leto se je navdušil nad kajtanjem.

Tokrat sva najprej šla na Neretvo, kjer je bila začetna investicija tečaj in osebni učitelj. 3 dni je stal na peščeni plaži, mivko mu je nosilo naravnost v zažgano čelo (s hitlersko čelado na plaži bi res zgledal idiotsko) in spuščal zmaja. Levo. Desno. Gor. Dol.

Potem naslednje tri dni veter njegovo truplo vlačil po vodi in je skoraj zvozil. Če bi le veter pihal malo bolj desno.

Letos pozimi si je kupil opremo za turno smučanje. Smučke v barvi beljenega hrasta. Pancerje iz kevlarja, ki so težki 600 gramov in praktično sami hodijo v hrib. Hlače. Bundo z milijonskim vodnim stolpcem. Za vse skupaj je dal več, kot bi nas vseh pet prišel teden smučanja v Franciji s polnim penzionom v hotelu s petimi zvezdicami.

Aja, sem vam povedala, da še nikoli v življenju ni turno smučal? Ima pa dober občutek, da bi mu lahko bil ta šport zelo všeč.

Ker v okolici Ljubljane letos ni snega za turno smuko, je včeraj privlekel domov goro pisanih štrikov, zajle, karabine, hitlersko čelado je zamenjal za živo oranžno plastično kahlo in danes ponoči sem ga zalotila, da spi v mokrih plezalnih čevljih. Menda ga blazno tiščijo in bi jih rad raztegnil.
Bog mi pomagaj. Jaz pa doma z mularijo s polnimi glavami uši in vročino.
Naj le skrije svoje štrike.

Vedno bolj me ima,da bi mu jih zategnila okrog vratu.