Jih tudi vi 'pritiskate' večkrat na dan?

Zbrali so ekipo, ki je štela pravljičnih dvanajstih inženirjev in se jeseni leta 1980 lotili projekta ’Acorn’. Del te ekipe je bil tudi David Bradley, ki se mu ni niti sanjalo, da bo postal računalniška ikona. Ekipo so preselili proč od sedeža podjetja v New Yorku in s preostalimi sodelavci praktično niso imeli stika. Vsak član je prejel seznam zadolžitev in naslednje leto so prebili za tipkovnicami.

Velika slabost razvojnih računalnikov je bila, da jih je bilo potrebno v primeru kakršnekoli programske težave, ponovno ročno zagnati. Ob ponovnem zagonu je računalnik izvedel serijo testov, kar je razvijalcem kradlo dragoceni čas ’’Kakšen dan si moral med iskanjem težave vsakih pet minut resetirati računalnik.’’ je povedal Bradley. In zato je sklenil, da bo sprogramiral posebno bližnjico, ki bo omogočila programski ponovni zagon. Brez nekih preroških vizij in zgolj zato, da je sebi in kolegom olajšal programiranje.

Februarja 1981 se je problema dejansko lotil. Izbral je tri tipke, ki so bile primerno razpostavljene po tipkovnici, da jih uporabnik ni mogel pritisniti ponesreči. ’’Potreboval sem 5, mogoče 10 minut programiranja, na to sem se lotil ostalih stotih zadolžitev, ki so me še čakale.’’ Rešitev je bila namenjena izključno programerjem.

Če ne bi bilo Windowsov ...

Novi IBM-ov računalnik je postal pravi prodajni hit, ki je presegel vsa pričakovanja, kombinacija ’Ctrl+Alt+Del’ pa je povprečnim uporabnikom še vedno ostala skrita … do zgodnjih devetdesetih in operacijskega sistema Windows. Ta je računalniške zanesenjake ’razveselil’ z zloglasnim modrim zaslonom, ki je naznanjal programske napake in njihovo rešitev, v zameno za izgubo vseh neshranjenih sprememb, ponujal v zameno za ’triprsti računalniški pozdrav’.

David Bradley se je ob nekem dogodku pošalil ’’Kombinacija ni povsem moja zasluga. Resda sem jo iznašel, zaslovela pa je po zaslugah Billa Gatesa.’’