Priznati je treba, da so Američani svoje (ameriške) sanje že zdavnaj prodali in da roatrip po tej deželi ni več, kar je bil nekoč, a kljub temu ponekod – predvsem na "divjem" zahodu še vedno lahko najdemo nekaj sanjskih doživetij in čarobnost narave. Tokratno turo, bolje rečeno nekajdnevni roadtrip po Kaliforniji začenjamo logistično najlažje v Los Angelesu, ki se ga je, v nasprotju splošnim prepričanjem – z izjemo severozahodnega obalnega, dela – najbolje na široko ogniti.
Palm Springs je puščavska oaza – prvi pobeg iz mestnega kaosa in prvo soočenje z kontrastom čarobne narave in tehnološke prenasičenosi. Predvsem pa je izhodišče za narodni park Joshua Tree. Tudi če nismo plezalci, nas bo tu presunil svetel granit, ki navidez kipi iz tal v obliki velikanskih balvanov nagrmadenih ali razmetanih med drevesi, ki dajejo parku ime. Ni tako osupljiv kot utaški Arches ali Goblin Valley, vseeno pa ponuja impresivno doživetje ameriškega zahoda in veličastnosti divjine, saj na tri tisoč kvadratnih kilometrih ne ponuja dostopa do vode, hrane, nočitve ali goriva.
Čeprav je to roadtrip po Kaliforniji, se splača zaviti malce čez "mejo" v Nevado, vsaj do Las Vegasa. Ikonična prestolnica zabave nas bo, kljub temu, da so igralnice tudi slovenski vsakdan, presunila, predvsem s futuristično Sphere in celotno nočno energijo dogajanja na in ob Stripu. Morda pa tudi zamorila s spoznanjem, koliko izumetničenosti se nam zdi zabavno in je zmoremo prenesti. Za pobeg iz tega umetnega sveta presežnikov priporočamo smer (severo)vzhod do najbolj ikoničnih parkov kot so Monument Valley, Veliki kanjon, Arches in Bryce ... A to je zgodba za kdaj drugič!
Kontrast Vegasu je samotna Dolina smrti, ki nas pelje nazaj na severozahod proti Sierri. Nima znamenitosti, a je presežnik sama po sebi. Lega 85 metrov pod morsko gladino je najnižje, kar je na severnoameriški celini sploh mogoče, prevdsem pa najbolj vroče. V kraju s primernim imenom Furnace Creek je bila pred več kot stoletjem izmerjena najvišja temperatura zraka na svetu: 57 stopinj celzija v senci (ki je tu pravzaprav ni). Doživetje slane ravnice in samotnih cest preko prelaza Jubile in v nadaljevanju Towne pa nam bo predstavilo še dimenzijske presežnike tega dela sveta.
In kontraste! Iz najnižje točke se namreč v dobri uri (ali dveh) zapeljemo pod najvišjo točko kontinentalnih Združenih držav, štiri in pol kilometra višji Mount Whitney. Od kralja Sierre Nevade, ki velja za enega najbolj samotnih predelov v civiliziranem svetu, nadaljujemo na sever proti jezeru Tahoe. In četudi ne srečamo nobenega grizlija in se moramo, da pridemo nad gozdno mejo, vzpeti preko 3000 metrov visoko, tu hitro spoznamo, da smo v precej drugačnem svetu od domačega. Še posebno ob ali nad fascinantnim jezerom Mono Lake, ki s stolpi iz tufa, rastočimi iz bazične vode s pH do 10, delujejo zares pravljično.
To je del sveta, kjer sneg letno brez težav preseže višino deset metrov. A kar predstavlja smučarske sanje, ki v odsotnosti ledenikov vseeno omogočajo poletno smuko, lahko postane popotniška nočna mora. Lahko namreč onemogoči prečkanje neposredno proti San Fanciscu preko 3000 metrov visokega prelaza Tioga skozi dolino Yosemite. Če je prelaz zaprt, nas čaka dolg obvoz severneje preko običajno odprtega Carsona. A to niti ni slabo, kajti ta predel – v zaledju razvpitega jezera Tahoe – med številnimi smučišči "skriva" turno smučarske poslastice Visoke Sierre.
Yosemiti so zgodba zase. Nabolj znan kalifornijski park, ki ga letno preplavi več kot štiri milijone turistov, ki se zgubljajo med stometrskimi sekvojami, se ponaša z največjim granitnim monolitom na svetu. El Capitan je s svojo več kot kilometrsko tudi previsno steno (ki je za prvi vzpon leta 1958 zahtevala kar 47 dni) ikona skalnega plezanja in rojstni kraj plezalske subkulture. Še danes je resen izziv, prevdsem pa eden simbolov redke še preostale svobode in neprodanih sanj.
Glede na čarobnost tukajšnje narave je nato spust na vzhodno stran Sierre Nevade šok: dolgočasna umazana ravnina, kjer občutek svobode in varnosti izgine v neprijetnih mestih, ki vse te občutke stopnjujejo do severozahodnega San Francisca – z Oaklandom, ki vse bolj postaja kriminalna prestolnica ZDA. Edina stvar, vredna obiska (a za vrtoglav denar) v tem delu sveta, je Kelly Slaterjev Surfranch – idealni val, paradoksalno postavljen v zaledje surfarskih idealov kalifornijske obale.
Tu si moramo postaviti vprašanje: je vožnja preko mostu Golden gate s tramvajem po ikoničnem centru San Francisca vredna dolgega obvoza na sever? Enako velja za 17-mile drive pri Montereju, ki vsakomur, ki je bil kdaj na obalah Sredozemlja, ne bo deloval presunljivo. Z izjemo parka Julia Pfeiffer Burns in vzdušjem vožnje ob Pacifiku! Prava smer je tukaj jug – v iskanju odbleska kalifornijskih sanj, ki se stopnjuje z vse več peščenimi plažami proti Malibuju. Ne glede na to, ali smo surfarji ali le uživači na soncu. Še najbolje je, če smo motoristi ...
Nazaj v Los Angelesu, prepravljenem s smradom marihuane in brezdomci, predvsem pa presunljivimi cenami, je za vzdušje najbolje prepeljati Sunset Boulevard, vključno z Rodeo Drivom. Beverly Hills in Hollywood Hills so lahko opcija, tako kot Getty in Universal studios, obvezen zaključek ture pa je vsekakor Venice Beach. Z vsem kaosom, ki meji na že na "freakshow", predvsem pa z vsemi skejtarji in surfarji, ki skrbijo za neponovljivo vzdušje in doživetje večnega kalifornijskega poletja.
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV