Med vsemi cestami na svetu ta motoristom ponuja nepozabno doživetje

Med različnimi cestami na svetu ima južno prečenje Atlasa posebno mesto, saj je kombinacija avanturistične divjine in odličnega asfalta, z dovolj veliko oddaljenostjo od doma, da je lahko eksotično, a še vedno preprosto dostopno in precej neprometno. Cesta čez prelaz Tizi n'Tichka, ki povezuje ocean s puščavo, je zato nekaj posebnega, ne le zaradi dvestokilometrske dolžine in skoraj dvokilometrske višinske razlike. In v času relija Dakar še kako spominja na stare čase te epske dirke preho zahodne Afrike.

Tizi n'Tichka seveda ni edini prelaz preko Atlasa, je pa najhitrejša povezava mednarodnega letališča v Marakešu s Saharo in predvsem najpomembnejša. Med Ouarzazatom in Marakešem je dvesto kilometrov, ampak resnična gorska cesta predstavlja 120 kilometrov čarobnosti med Ait Benhaddoujem pri Ouarzazatu in Touamo, kjer iz gorske idile na vzhodu Atlasa pademo v ravnico umazanije in cestnega kaosa, ki se stopnjuje vse do Marakeša. Cesto zato zaznamuje neverjetna raznolikost in razgibanost tako trase kot pokrajine in asfalta.

Francoska kolonialna armada je cesto čez Tichko zgradila na osnovi stare karavanske poti preko Atlasa že v letu 1936, a od takrat je cesta N9 dobila veliko dodelav in predvsem širokega novega asfalta, ki se zdi za Afriko skoraj neverjeten. Tako je na zahodni strani vzpon marsikje dvopasovnica, za prelazom pa se glede na kakovost in širino asfalta zdi, da smo zapeljali na dirkališče. Zato je za polno doživetje te ceste morda najbolje odpeljati iz Marakeša po novi različici skoraj do Ouarzazata, pred njim pa zaviti na staro, a v drugem delu tudi posodobljeno cesto številka P1506 čez Telouet, nazaj na Tizi n'Tichko. In ta del je naša zgodba.

Cesta od Ait Benhaddouja je nekaj posebnega in pričara Maroko v najpristnejši podobi čarobnih sotesk in oaz sredi kamnite puščave. Začne se kot kanjonska cesta, ki se dvigne v strma pobočja in ozko zvija nad prepadi, v srednjem delu se v novoasfaltirani široki verziji raztegne skozi čarobno barvno skalno naravo mimo Teloueta in nato v navidez brezkončnih ovinkih priključi N9 ter pripelje na Tichko. Ves čas praktično brez prometa. Na tem odseku tudi ni v Maroku pogostih policijskih kontrol, lahko pa je pozimi sneg. Najlepše pa je to, da smo na Tichki šele na polovici poti in nadaljevanje, čeprav je v tem delu promet med tednom nekoliko gostejši, ponuja zavite široke ovinke na odličnem asfaltu proti Marakešu.

Splošna hitrostna omejitev v Maroku je 100 km/h na uro, v vaseh največ 60 in ponekod tudi radarsko nadzorovana. A prava omejitev je dogajanje v vaseh, kjer so na cesti otroci, živali in lokalni šoferdžije, ki vijugajo brez logike in izpita (ki ga za tricikle ne potrebujejo). Zunaj naselij pa so vozniki, sploh tisti, ki se spopadajo s cestami preko Atlasa, načeloma izurjeni in niti ne polagajo volana v roke Alahu tako kot marsikje drugje v tretjem svetu. Ni pa zaman opozorilo, da je najbližja neafriška (pa tudi afriška) bolnišnica precej daleč od te ceste in da ponoči na cesti ne vidimo ne otrok ne živali in ne vozil, ki večinoma vozijo brez luči.

Obstajajo bolj nore ceste, a alpske in skandinavske (npr. Stelvio in Lysebotn) so preveč zavite in prometne, dolomitske preozke in preveč nagnetene s kolesarji in avtodomi, prelazi v Skalnem gorovju in kultne ceste v zaledju kalifornijske obale pa s preveč (strogo vsiljenimi) hitrostnimi omejitvami. Pravzaprav je edina cesta, na kateri sem podobno užival kot na Tichki, bolivijska Challapata–Potosi–Uyuni z noro samoto, odličnim asfaltom in vrtoglavo višino, a logistika prihoda do izhodišča in nezmožnost najema dobrega motocikla to cesto delajo manj atraktivno. V Marakešu pa je najem motociklov v nekaterih (neprevarantskih) evropskih agencijah v bistvu preprost. Če greš na turo v dobri družbi – na primer s Petrom Kavčičem in Motoavanturo – pa je še posebno neproblematično, varno in zabavno.

Opozorilo za vse, ki svet dojemajo skozi objave na spletu – cesta na spodnji fotografiji kljub stotnijam objav ni Tiz n'Tichka, ampak nekaj sto kilometrov severnejša varianta skozi dolino Dades, ki tudi omogoča prečenje Atlasa, a je na najvišjem delu offroaderska ... Možnosti prečenja Atlasa je seveda še nekaj, poleg tega pa lahko – če zavijemo pred Marakešem v Tichki sosednjo dolino – pripeljemo več kot 3000 metrov visoko na smučišče Oukaimeden!