Trikolesna borba s pariško gnečo

Čeprav trikolesni skuterji, kot je na primer Piaggio MP3, že poldrugo desetletje delijo cesto z ostalimi udeleženci, pravoverni skuteristi (in še posebno motoristi) ob njih še vedno zavijajo z očmi. Toda prednosti trikolesnih vozil so očitne. Dve gumi spredaj pomenita večji oprijem, krajšo zavorno pot in bistveno večjo stabilnost v dežju. Obenem omogočajo radikalen nagib elektro-hidravlično krmiljenih koles, tako da tudi nevešči lahko polagajo ovinke. Vožnja je zato zanimiva, zabavna in ob moči največjega 500-kubičnega s prek 40 konjiči, ki so celo zabavni in vsestransko uporabni tudi kot prevozno sredstvo daleč izven okvirov mest.

Seveda pa popolnost ne obstaja, zato je okretnost trikolesnika nekoliko manj agilna kot pri običajnem skuterju. Toda največji adut ni ciklističen, ampak pravno vozniški. Dvosledno vozilo, ki pušča sled gum pol metra narazen, namreč (ob nožni zavori in neintegriranih smernikih) omogoča vožnjo s kategorijo B in to ne glede na prostornino in moč. Toda a zato trikolesni skuter ni preširok? Ni, ker je krmilo seveda bistveno širše od pol metra. Zato, kar se tiče vožnje skozi gnečo Piaggio MP3, ne zaostaja za običajnimi skuterji.

Največjo prednost MP3-ja, voznega s kategorijo B, nekoliko krni nova slovenska zakonodaja na tem področju, ki omogoča lažjo pridobitev dovoljenja za vožnjo z motociklom ali skuterjem do 125 ccm in 11 kW moči. Ob avtomobilističnem izpitu z le šestimi urami vožnje dobimo v Sloveniji legalen izpit A1, ki omogoča vožnjo enoslednih vozil do 125 ccm. A trikolesni skuterji še naprej dajejo unikaten občutek varnosti v dežju in predvsem vožnjo večjih prostornih pri večjih hitrostih, z veliko bolj razširjeno in za odrasle uporabnike cest samoumevno kategorijo B.