Ideja za potovanje po Toskani, ki ga ne boste nikoli pozabili

Toskana je z epskimi cestami, ki povezujejo epske kraje, ideal roadtripa. Biseri renesančne kulture, čarobnost starih mestnih jeder, ustavljen čas v vilah z bazeni, in neskončni zavoji po gričevnati pokrajini vabijo z obljubo nekega izgubljenega časa. Turistični kaos riviere Rimini z ne najbolj posrečenimi plažami zato čim hitreje zapustimo. Podobno velja za eno najmanjših držav na svetu San Marino s cestno gnečo in omejitvijo hitrosti na 70km/h, predvsem pa premalo prostora za prava doživetja. Oboje vzamemo predvsem za izhodišče tega, kar nas čaka onkraj pokrajin Marke in Umbrija in onkraj epskega dirkališča Misano.

Prva postaja je Urbino, neverjetno ohranjena srednjeveška podoba enega izmed centrov renesanse. Rojstni kraj Rafaela in pol tisočletja kasneje Rossija ter predvsem začetek epske ceste SS73bis, ki nas, kot da bi jo narisal kak umetnik, v dolžini 67 kilometrov pripelje prek Urbanije do San Giustina v predverju Toskane. Pred tem pa se dvigne še na legendarni prelaz Bocca Trabaria. Vozniško si je težko želeti več, a bistvo vožnje po Toskani so drobne cestice, zvite po gričkih, in cipresasti kolovozi. Vrhunec tega je verjetno najbolj ikoničen drevored na svetu pri dovozu Agriturisma di Baccoleno.

Ampak Toskana so tudi, morda pa celo predvsem mesta. Siena v marsičem izstopa, a zaradi gneče in prometnega kaosa je toskanska stara mestna jedra (razen, če pridemo v Sieno na najbolj noro konjsko dirko na svetu Palio di Siena) bolje doživeti v Arezzu. Tu začarata vzdušje na Piazzi grande trdnjava Medičejcev in mestna katedrala, kjer je svoj pečat pustil tudi Donatello. Arezzo je rojstni kraj pionirja renesančnega humanizma in gorništva Petrarke, pa tudi Michelangelo se je rodil le nedaleč stran.

A v zvezi s tem si je njegova dela (na primer Davida) skupaj z Da Vincijevimi mojstrovinami bolje ogledati v Firencah. Srednjeveške Atene so utelešenje renesančne umetnosti, ki prevzamejo tudi tiste, ki ne dajo veliko na umetnine in ne marajo mest(nih gneč). Most Ponte vecchio, Piazza dela signiora in Ufizzi – verjetno najznamenitejši muzej sveta, so obvezen adrenalinsko-klavstrofobični izziv z vzponom po 500 ozkih stopnicah na razgledni vrh katedrale pa tudi.

A največji biser tega dela sveta je verjetno San Gimignano, kraj, ki se na vrhu griča bohoti s 14 stolpi, ki so jih v 13. stoletju zidale tekmovalne družine in segajo celo 70 metrov visoko. Ta panorama pride najbolj do izraza iz daljave. Razen če želimo v centru poskusiti uradno najboljši sladoled na svetu, je razgled na toskanski Manhattan najbolje doživeti s ceste proti Santa Lucii. Na poti tja pa jesti na vrhu najzahodnejše mestne trdnjave Colle di Val d'Elsa ...

A Toskana niso samo vzdušja mestec, kulturna razsvetljenja in epske ceste. Toskana je predvsem stanje duha. Je samo bivanje v prostoru, trenutki, ko v posebnem okolju ustavimo čas in uživamo v energiji prostora. In to nikjer ni mogoče storiti bolje kot v vilah, raztresenih po tem prostoru. Ob po šivih pokajočem bookingu seveda ni treba dajati namigov za izbora, saj si čarobnost spanja vsak predstavlja po svoje. Na vsak način pa poleti ne pozabiti na dodani bazen.

Vozniško gledano pot zahodno od Firenc ni več zanimiva, a je vseeno vredno obiskati Piso z najbolj epsko gradbeno napako na svetu, ki jo še vedno popravljajo in kjer se je začela uporaba znanstvenih metod z Galilejo Galilejem. Do zahodne italijanske obale je tu le še par kilometrov, a turo je bolje zaključiti severneje pri La Spezii – v povsem drugačnem svetu in vzdušju kot na vzhodni strani. Cinque terre – pet vasic na Ligurijski obali namreč začara z barvno podobo hišk in prikupnih zalivčkov.

Poglejte še toskansko doživetje s Scramblerjem (najljubšim motociklom aktualnega svetovnega prvaka motoGP) in pa ideji za avanturi nekoliko južneje in severneje od te italijanske pokrajine: