Testiranje terenske pošasti v pesku Savdske Arabije

A ko pohodim plin, da skoraj dvestoglava horda divjih konjičev zagalopira proti navidez neskončnemu obzorju puščave, ki se odpira pred menoj, vse to filozofsko razmišljanje izgine skupaj z ostalimi mislimi v pišu vetra. Nasršene gume zagrizejo v podlago, da pesek v dolgih pramenih šine za Maverickom. 800-kilogramsko vozilce dobesedno leti čez sipine in zaradi skoraj dve tretjini metra gibov blažilcev tudi čez kakršne koli ovire, na katerih bi razpadel vsak terenski avtomobil – ne pa namensko terenskim vragolijam namenjen side-by-side.

Maverick je s svojim prihodom že pred leti prinesel novo dimenzijo vožnje, a zadnja različica odpira novo poglavje. Že samo črke v imenu: X3 MAX X rs TURBO RR pripovedujejo svojo zgodbo. Max oznanja štirisedežnik, ki se v sipinah zaradi daljše medosne razdalje bolje obnese kot le dvosed. Ostalo pa naznanja predvsem, da ima litrski trivaljnik večjo turbino in zmogljivejši hladilnik vstopnega zraka, ki skozi večjo odprtino in bolj direktno vstopa v motor.

Ko se narava odpre, preklopim na zadnji pogon, in ko se teren postavlja pokonci, lahko vsem štirim gnanim kolesom dodam smartlock, ki zaklene prednji diferencial. In če se zdi, da 145 kilovatov moči ni dovolj, še vedno ostaja reduktor, v katerem prenosi postanejo tako veliki, da zadostijo tudi največjim ali, bolje rečeno, najbolj norim vozniškim idejam.

Neposredni volanski mehanizem ob tem daje občutek, da sedimo v reli dirkalniku, in resnično ne čudi, da je z vozilom, ki ima osnovo v prav tem Mavericku, Casey Currie letos zmagal na najtežji in najbolj nori dirki na svetu – reliju Dakar v kategoriji SSV.

In četudi ne dirkamo ali zmagujemo na dirkah, je občutek te vožnje neprimerljiv s čimer koli. Zdi se, da je pač kot pri večini BRP-jevih izdelkov vožnja tega najboljša stvar, ki jo lahko počnemo s hlačami na sebi.