Smučanje po aktivnem vulkanu v Sredozemlju

Čarobno je pravzaprav več stvari. Najočitneje je to, da smo na delujočem ognjeniku (ki je resno izbruhnil pred manj kot petimi leti) in da se med vzponom dvigamo proti dimu iz štirih vulkanskih stožcev. To, da je ognjenik, pomeni še eno prednost pred smučanjem v običajnih pogorjih – stoji namreč samostojno, zaradi česar so obzorja popolnoma odprta, kar je tukaj najlepše, vse do morja. V jasnem dnevu tukaj smučamo proti obali več kot tri kilometre nižje. Žal ne prav do morja kot na Islandiji ali Norveški, zato pa se lahko tukaj okopamo (ali nasurfamo).

Etna ima tudi dve smučišči (kot presenetljivo skoraj vse sredozemske države, vključno z otokoma Ciprom in Kreto), ki pa zadnje zime delujeta čedalje manj. Ne glede na to nas krožnokabinska žičnica na južnem smučišču (Nicolosi) vsak dan dvigne z vrha ceste na 1900 metrih na 2500 metrov. Od tam turiste terenski kombiji in predelani teptalci snega potegnejo do 2900 metrov (Torre del Filosofo), turni smučar pa ima svobodna, odprta prostranstva 40 kilometrov širokega vulkana in zajetno višinsko razliko (in italijansko snežno svobodo)!

Sneg je na Etni običajno med decembrom in marcem. Zaradi vroče vulkanske podlage je lahko leden, a močno južno sonce lahko hitro zmehča podlago. Res pa klimatska skrajnost med toplo obalo in hladnim vrhom pomeni hitro in izdatno možnost pooblačitve. Zaradi samostojne lege sredi morja, ki daje smučanju tukaj svojevrstno čarobnost, je lahko na vrhu precej vetrovno.