Slovenski smučarski presežnik – Triglavska turnosmučarska magistrala

Začetek ni težaven in vzpon po Žagarjevem grabnu si lahko skrajšamo z nihajko na Vogel, kjer se na planini Zadnji Vogel poslovimo od urejenih prog in gneče. Na koči na Komni, kjer načeloma prvič spimo, seveda ne bomo sami, se pa nato samotnost in veličastnost narave povečujeta skozi dolino Triglavskih jezer. Na Prehodavcih lahko spimo v zimski sobi ali, če želimo lažje nahrbtnike, nadaljujemo čez Hribarice in skozi Velsko dolino na Velo polje, od koder nas čaka preko Konjskega sedla še vzpon na Kredarico. Pozimi imamo tu družbo prijaznih vremenarjev in zato lahko prespimo na toplem. Spust v Krmo je nekoliko orientacijsko zapleten nad lovsko kočo v zgornji Krmi, a je pot običajno zgažena.

Takšna velikopotezna tura je seveda pravo doživetje, precej večje kot variantno igračkanje v prostem smučanju ob progah ali drgnjenje že velikokrat ponovljenih turnih vzponov. A z doživetji resnega odmaknjenega gorskega sveta, ki daje tej turi poseben čar, pride seveda tudi zahtevnost. Za povprečno kilometer vzpona na dan je potrebno biti vsaj osnovno telesno pripravljen. Smučarsko gledano, v primernem snegu tura nikjer ni prestrma, seveda pa je potrebno paziti na plazno varnost. Za manj izkušene je seveda najpametneje najeti vodnika. Tako pa je vse skupaj doživel Maj Štirn – slovenski »pro freerider« in idejni avtor snemanja filma o tej turi:

Seveda pa je trasa triglavske magistrale le osnovni okvir. Ob njej je mogoče najti kopico lepih dodatnih možnosti spustov od prijetno veličastnih, kot je npr. Kanjavec (najvišji vrh, s katerega je mogoče brez težav smučati pri nas), do grap različnih težavnosti in seveda (če zmoremo) zimski vzpon na Triglav. Tudi zaključni spust lahko namesto v Krmo izpeljemo strmeje za Cmirom v Vrata. Kdor pa želi namesto več strmine več napora, vse skupaj lahko poskusi odsmučati v enem dnevu. Kako je videti ta turnosmučarski »pohod« v štirih dnevih, pa si lahko v celoti pogledate v filmu Odmaknjen svet: