'Sandboarding' ali deskanje v večnem poletju

Sandboarding je načeloma freeride šport, saj ni peščenih smučišč z vlečnicami z izjemo bavarskega Monte Kaolina, umetno ustvarjene sipine iz 35 milijonov ton peska kot stranskega produkta proizvodnje kaolinita. Zato nas načeloma čaka precej neprijetno gaženje strmega sipkega peska v vročini, a v puščavskih prostranstvih podobno kot v zasneženih hribih odtehtajo razgledi. Predvsem pa je vse skupaj zaradi majhnih hitrosti in mehkejšega peska primerno tudi za začetnike.

Možnosti za deskanje na pesku so seveda povsod, kjer je vsaj malo peska. A ker je trenje veliko, poleg voska potrebujemo predvsem strmo sipino. Res visoke klasične saharske sipine, kot so recimo na alžirsko-tunizijski meji v Remel El Abiodu, so logistično težko dostopne, precej preprosteje pa pridemo do še vedno dovolj zabavnega (rdečega!) peska na zapeščenih skalnih osamelcih, kot je Pink rock (ali Red dunes), le 40 kilometrov od letališča v Dubaju, kjer smo deskali tudi mi.

Najbolj razvpito peščeno deskanje je gotovo nad čilskim Iquiqejem na 500-metrski sipini Cerro Dragon, ki se dviguje prav nad mestom in obalo Pacifika. Kdor išče presežnike, bo našel najvišjo sipino pri Nazci v Peruju. V resnici gre za peščen hrib, pokrit s peskom – Cerro Blanco, ki z nadmorsko višino nad 2000 metri omogoča kilometer višinske razlike spusta. Tako pa je videti deskanje nedaleč od Nazce na eni najlepših možnosti sandboardinga, ki jih ponuja oaza Huacachina.